Paket britanske popularne glasbe v Ljubljani, ki so ga minulo soboto zastavili The Damned, se bo danes zvečer zaokrožil z nastopom Stevena Patricka Morrisseya v Križankah. Morrissey je v Ljubljani že nastopil leta 2015, lahko pa bi že prej, leta 1996, kot prednastopajoči velikemu Davidu Bowieju, kar pa se ni zgodilo, ker se je z Bowiem prej skregal.
Zakaj točno, ni jasno. Morrissey je skupno turnejo zapustil in nato začel dajati izjave, češ da Bowie ni več isti umetnik in da ga zanima samo še posel. Bowie je ostal tiho. Le ko je Morrissey leta 2013 ponovno izdal skladbo The Last of the Famous International Playboys in je v promocijske namene želel objaviti skupno fotografijo, je Bowie objavo enostavno pravno preprečil.
James Dean še živi
Za Morrisseya, ki se je rodil leta 1959 v Manchestru in se iz novinarja v pop zvezdnika prelevil skozi skupino The Smiths, so javni spori sestavni del njegove javne podobe. Sodi med največje prepirljivce, zaradi česar ga nemalo ljudi osebnostno ne prenaša, čeprav jim je glasba, sploh tista iz obdobja The Smiths, še vedno všeč.
Razloge za takšno Morrisseyevo držo kot nemara tudi taktiko gre morda iskati v tem, da se je na glasbeni sceni pojavil leta 1982, ko je v Smithsih združil moči s pet let mlajšimi someščani na čelu s kitaristom Johnnyjem Marrom, s katerim sta se spoznala na koncertu Patti Smith. Morrissey jih je leta 1982 štel triindvajset in je imel pred tem vsega nekaj tednov dolgo glasbeno izkušnjo s punk zasedbo Nosebleeds, pri kateri je kitaro tedaj igral Bill Duffy, kasneje kitarist The Cult. Preden je dokončno postal pevec, je bil marsikaj, kot na primer uslužbenec na zavodu za zaposlovanje, knjižničar, glasbeni novinar in pisec knjig. O Jamesu Deanu, svojem najljubšem pop zvezdniku, je na primer napisal knjigo James Dean Is Not Dead.
Na drugi strani je Johnny Marr, potem ko mu je propadla nogometna kariera pri mladincih Manchestra Cityja, od trinajstega leta naprej iskal priložnost v glasbi v različnih zasedbah. Pri tem je razvil edinstven, zvončkljav slog igranja nedistorzirane kitare, vendar je ves čas iskal pevca. Morrissey, ki je bil tako kot Marr poudarjenega irsko delavskega porekla, se mu je zazdel soroden in sestavila sta The Smiths.
Duran Duran fašisti, Madonna prostitutka
Leta 1982, ko so The Smiths nastali in ko so, za primerjavo, v nekdanji Jugoslaviji nastali Partibrejkers, obenem pa se je v Manchestru odprl plesni klub Hacienda, se je novi val prevešal proti plesni glasbi. Zvok električnih kitar je postal obče ukročen in prilagojen skupni zvočni sliki, vloge v novem glasbenem ustroju so bile razdeljene, razmerja med sodeležniki pa harmonizirana. Tudi The Smiths so bili plesni. Prostora za preboj ni bilo veliko in veljalo je biti glasen oziroma provokativen na načine, ki so ostali na voljo. Za kar je poskrbel Morrissey, ki je bil kot dolgoletni udeleženec manchestrske punk scene vešč kulturniškega bojevanja in je znal prepoznavati priložnosti zanj.
Tako s svojo pojavnostjo kot dvoumnimi besedili je koketiral s homoseksualnostjo, s poudarjenimi navezavami na ljubega mu irskega barda Oscarja Wilda, vendar se nikdar ni javno deklariral kot homoseksualec. Sprva je govoril, da je celibatist, kar je bilo v pop glasbi edinstveno. Pred njim se je spolnim odnosom javno odrekel zgolj Brian Wilson iz Beach Boys, pa še to zgolj v času snemanja plošče Pet Sounds. Obenem je, če se je le dalo, žalil druge glasbenike. Tako je Duran Duran oklical za sprejemljiv obraz fašizma, duo Wham za žalitev človeške inteligence, Madonno za prostitutko. Poleg tega, da kot vegan zaničuje mesojede, deklarirano sovraži reggae, češ da slavi temnopolto nadrasnost, prav tako rap oziroma rave glasbo, ki da je dolgčas, za dolgočasne ljudi. Lotil se je tudi Roberta A. Smitha oziroma zasedbe The Cure, ki se po svetobolju lahko zdi z The Smiths bratska, vendar so po Morrisseyevem mnenju parodija depresije oziroma zasedba, ki je komercializirala žalost. Robert A. Smith pa jokavček. V nasprotju z njim, fantom s trnom v očeh.
Tudi ko se je pojavil brit-pop z zasedbama Blur in Oasis, katere člani so The Smiths navajali kot neposreden navdih za svoje delovanje, ni zamudil priložnosti, da se o mladcih izrazi negativno. Da ga Damon Albarn iz Blur poskuša kopirati, vendar neuspešno, ker je preneumen, medtem ko so Oasis po njegovem mnenju najbolj precenjena zasedba v zgodovini pop glasbe. S takšnimi izjavami se je Morrissey uveljavil kot hvaležen lik za angleški glasbeni tisk, ki je tovrstne spore spretno podpihoval.
Vegan, antimonarhist, desničar
Ni se zadrževal znotraj glasbenega okolja, ampak je bil od samih začetkov tudi političen. Sprva se je držal tedaj že dodobra uveljavljenega antimonarhizma kot antithacherizma. Za angleško kraljico je izjavil, da ni nič manjši diktator od libijskega despota Moamerja Gadafija in da bi, če bi se ljudstvo obrnilo proti njej, nanj brez razmišljanja poslala tanke. Margaret Thatcher, ki je bila britanska premierka med letoma 1979 in 1990, je leta 1988 posvetil skladbo Margaret on Guillotine. Tudi te čase zna obleči majico »Sovražim Williama in Kate«, obenem zbuja pozornost s podporo bistveno bolj desnim strujam od tradicionalnih britanskih konservativcev iz časa Thatcherjeve. Je deklarirani podpornik stranke Za Britanijo (For Britain) in Nigela Faragea, čeravno je povabilo, da nastopi na predvolilnem shodu njegove stranke, zavrnil, češ da nikdar ni bil eksplicitno političen. Seveda je zagovarjal brexit in seveda je bil anticepilec, skladbe kot National Front Disco z verzi kot »Anglija Angležem«, ki so ob izidu veljale za satirične, se danes poslušajo kot himne.
Morrissey je politično najbolj nekorekten britanski glasbeni zvezdnik, čigar osnovno zaledje so še vedno skladbe iz obdobja The Smiths. Čeravno je bil na angleški lestvici samostojno celo uspešnejši: med deseterico se je uvrstil z desetimi skladbami, kar je Smithsom uspelo zgolj s tremi. This Charming Man je kot največja skupinska uspešnica dosegla osmo mesto, medtem ko se je Morrissey samostojno dvakrat povzpel do tretjega mesta s skladbama You Have Killed Me in Irish Blood, English Heart.
