Preden bo na Bledu zavladala čarobna noč z razsvetljenimi čolni in tisočerimi plameni na gladini jezera, se v garaži ene od hiš na Bledu že mesece odvija skoraj neviden del zgodbe. Tam med kupi jajčnih lupin, parafinom in preprostim orodjem že 54. leto zapored nastajajo drobne lučke, ki so postale ena najbolj prepoznavnih blejskih poletnih tradicij. Njihov izdelovalec je Andrej Vidic, ki je obrt prevzel po očetu in ji ostal zvest vse življenje.
Ko stopi v delavnico, ne potrebuje posebnih načrtov ali zapletenih strojev. Vse ima svoje mesto, predvsem pa ima svoje roke in dolgoletne izkušnje. Prav te so tiste, ki odločajo, ali bo jajčna lupina zdržala, ali bo svečka gorela dovolj dolgo in ali bo na gladini Blejskega jezera ustvarila tisti poseben prizor, zaradi katerega se ob vodi vsako leto zberejo domačini in obiskovalci z vsega sveta.
»Leta 1972 sem ravno prišel od vojakov, ko je oče prinesel idejo iz Bohinja. Tam je spoznal Švicarja, ki mu je pokazal, kako bi lahko v jajčne lupine vlivali parafin. Prvo leto jih je naredil kakih tristo. Nihče ni vedel, ali bo stvar uspela,« se spominja Vidic. Poskus je uspel bolje, kot so pričakovali. Naslednje leto je nastalo še več lučk, kmalu pa je dogodek na Blejskem jezeru postal stalnica Blejskega poletja. Od takrat tradicija ni bila prekinjena. »Od takrat jih izdelujemo vsako leto. Letos je že štiriinpetdesetič.«
Od očetove ideje do družinske tradicije
Vidic ni nikoli načrtoval, da bo izdelovalec jajčnih lučk. Ob delu v Železarni Jesenice, kjer je skrbel za parne in vodne turbine, je poleti pomagal očetu. Ta je bil zaposlen v turizmu, kot vzdrževalec v Park hotelu Bled, kjer je tudi dobival prve jajčne lupine. »Ko sem jaz delal, je bil oče šef. On je odločal, jaz sem pa delal. Potem pa je prišel čas, ko sem moral vse prevzeti sam.«
Sprva so lupine prihajale iz blejskih hotelov, kjer so v kuhinjah vsak dan porabili velike količine jajc. Ko se je to spremenilo, je moral poiskati nove dobavitelje. Danes jih dobiva iz podjetja Conditus na Jesenicah, kjer jajca odpirajo s posebno previdnostjo. »Ni vsaka lupina dobra. Pomembno je, da odbijejo samo vrh jajca. Potem jih doma sušim, ker morajo biti popolnoma suhe. Če niso, pokajo.« Priprava se začne že aprila. Takrat začne zbirati lupine, jih čisti, suši in pripravlja za naslednjo fazo. Vsako lupino ročno obdela z nožem. Poskusili so različne naprave in stroje, a noben ni bil dovolj natančen. Ko je lupina pripravljena, vanjo vlije stopljen parafin, nato ob pravem trenutku vstavi stenj. »Stenj moraš dodati, ko je parafin ravno prav strjen. Če zamudiš, ni več dobro.«
Deset tisoč lučk in na tisoče ur potrpežljivosti
Številke povedo veliko. Letos bo izdelal približno deset tisoč jajčnih lučk. Za to porabi okoli 300 do 400 kilogramov parafina. Samo priprava lupin mu vzame tedne dela. »Najprej sem letos olupil vseh deset tisoč jajc. Šele potem sem začel vlivati parafin.« A dnevi v majhni delavnici niso nikoli enaki. »Včeraj sem jih naredil okoli 450. To je bil dober dan. So pa dnevi, ko ne gre. Lani sem bil zelo bolan, letos imam še vedno težave s srcem.«
Lani je moral prvič priznati, da vsega ne zmore več. Ko je bil v bolnišnici, se je zdelo, da bo tradicija morda celo obstala. »Že sem mislil, da bo vse prevzel turizem. Potem pa so se ponudile upokojenke. Sedemnajst jih je bilo. Pokazal sem jim, kako se dela, potem pa so same naredile vse. Bil sem navdušen.«
Kljub bolezni je vztrajal, da se tradicija ne prekine. »Rekel sem, da bom lučke prižgal tudi iz svojega žepa, samo da tradicija ostane.«
Lučke, ki povezujejo generacije
Vrhunec nastopi tretjo soboto v juliju, ko lučke zaplavajo na gladini Blejskega jezera. Letos bo to 18. julija. Prostovoljci in veslači jih razporedijo po jezeru. Na čolnih imajo plinske gorilnike in prižigajo lučke drugo za drugo. »V vsakem čolnu sta dva, ki pripravljata jajca, eden pa jih prižiga.« Ko zagorijo, ustvarijo svetlobno sled na gladini. »Gorijo od tri do pet ur. Ker plavajo na vodi, jih voda hladi. Če bi jih prižgal na suhem, bi jajčna lupina takoj počila.«
Dogodek privablja številne obiskovalce, med njimi veliko tujcev. »Veliko Angležev in Američanov pride pogledat. Če me poznajo, jih kar povabim v delavnico, da jim pokažem, kako nastajajo.«
Vidic poudarja, da v ozadju ni nobene posebne legende ali skrivnostne zgodbe. »Ni nobene posebne zgodbe. Zgodilo se je kot turistična prireditev in tako je ostalo.« Veliko pomembnejše od zgodb se mu zdi, da tradicija živi naprej.
Zato ga najbolj razveseljuje, da zanimanje kaže tudi vnuk Jaka. »Lani je rekel, to morava dobiti nazaj, to je naša družinska tradicija. To mi je največ pomenilo. Jaz sem mu že predal štafeto, zdaj sem samo še delavec,« pove v smehu in doda, da se mu včasih v delavnici pridruži še mlajši vnuk Mark. »Ampak on je nogometaš in ga v času svetovnega prvenstva res ne morem odtrgati od televizije. Ga razumem. Spomnim se, ko sem bil njegovih let in sem, namesto da bi s prijatelji hodil na kopališče, vlival jajčne lupine z očetom.« Čeprav se letos zaradi zdravstvenih težav najverjetneje ne bo odpravil na jezero, bo na obali gotovo spremljal dogajanje. »Na jezero bo šel vnuk. Tako mora biti.«
