Bil je petek, 4. oktobra 1957, običajen jesenski večer v ameriškem glavnem mestu Washington. Ameriška politična elita se je pripravljala na zabave, v kinih so vrteli uspešnice z Garyjem Cooperjem, predsednik Eisenhower pa je na svojem posestvu igral golf, prepričan, da so Združene države Amerike tehnološki in moralni svetilnik sveta. Prav noben ameriški politik, general in skoraj noben civilist si ni mogel predstavljati, da se nad njihovimi glavami, tisoč kilometrov visoko v črnem vakuumu, pravkar odvija dogodek, ki bo v njihovo samozavest zasadil globoko parajoči strah.
Nato je treščila novica. Sovjetska tiskovna agencija TASS je s suhoparnim, birokratskim tonom objavila, da je Sovjetska zveza v orbito uspešno utirila prvi umetni satelit Zemlje. Imenoval se je Sputnik 1, sopotnik.
Še bolj kot sama novica je bil srhljiv zvok, ki so ga začeli loviti radioamaterji po vsem svetu: ritmičen, enakomeren in neusmiljen bip … bip … bip … Ta preprosti zvok je vsakih 96 minut prečkal nebo nad ZDA. Za Američane je bil to dokaz, da so se meje bojišča hladne vojne, ki je bila takrat v polnem zamahu, razširile onkraj celin in oceanov. Vesolje ni bilo več samo prostor za pesnike in astronome. Ne, zdaj je postalo neusmiljena arena hladne vojne.
Medtem ko je zahodni svet mrzlično ugibal, kdo stoji za tem neverjetnim podvigom, je bila v Sovjetski zvezi identiteta genija tega uspeha najstrožje varovana državna skrivnost. Uradno so mu rekli samo »vrhovni konstruktor«. Celo ko je sovjetski voditelj Nikita Hruščov prejemal čestitke svetovnih voditeljev, ni smel izgovoriti njegovega imena.
Danes vemo, da se je za to tančico skrivnosti skrival Sergej Pavlovič Koroljov, človek, čigar življenje je bilo utelešenje grandioznosti sovjetskih ambicij.
Sin ukrajinskih učiteljev
Koroljov ni bil aristokrat kot Wernher von Braun, pač pa je bil sin ukrajinskih učiteljev, obseden z letalstvom in raketami. Toda v Stalinovem imperiju genij ni bil zagotovilo za varnost. Leta 1938, v času velikih čistk, ko je paranoja dosegla vrhunec, je bil Koroljov aretiran pod lažno obtožbo sabotaže. Njegova pot se je končala v Kolimi, enem najbolj zloglasnih delov gulaga v vzhodni Sibiriji, kjer so ujetniki v mrazu izkopavali zlato.
V gulagu je Koroljov izgubil skoraj vse zobe, zbolel je za skorbutom in si trajno poškodoval srce. Imel je srečo, da so ga v zadnjem trenutku, ko je bil že na robu smrti, premestili v šaraško, kar je bil poseben tip zapora za vrhunske znanstvenike, kjer so morali pod nadzorom tajne policije NKVD razvijati vojaško tehnologijo. Ironija zgodovine je neizprosna, kot vemo. Človek, ki je Sovjetski zvezi podaril vesolje, je večino svojega dela opravil kot ujetnik sistema.
Ko so ga po vojni izpustili, je bil prežet z neustavljivo ambicijo. Dobil je nalogo, da analizira zaplenjeno nemško tehnologijo V-2, vendar je hitro spoznal, da mora iti dlje. Medtem ko so Američani svoje nemške znanstvenike razkazovali v revijah, je Koroljov v popolni tajnosti, v stepah današnjega Kazahstana, gradil bajno raketo R-7 semjorka. Bila je ogromna, prva prava medcelinska balistična raketa na svetu, zasnovana za prenos jedrskih bomb na drugo stran planeta. Toda v Koroljovu je še vedno živel tisti otroški zagon Ciolkovskega. Raketa zanj ni bila samo nosilec smrti, temveč ključ, ki odpira vrata v neskončnost. (Izkazalo se je, da je semjorka tudi preveč okorna za uporabo v vojnih razmerah, zato so jo uporabljali in razvijali predvsem za vesoljske polete.)
Prvotni sovjetski načrt za satelit je bil izjemno ambiciozen. Snovali so ogromen laboratorij, poln znanstvenih instrumentov. Toda razvoj je zamujal, Američani pa so napovedali, da bodo satelit izstrelili leta 1958 v okviru Mednarodnega geofizikalnega leta. Koroljov, ki je bil obseden s tem, da mora biti prvi, je sprejel drastično odločitev. Ukazal je: »Pozabite na instrumente. Zgradite nekaj preprostega. Samo kroglo z oddajnikom.«
Tako je nastal PS-1 (Prostejši satelit 1). To je bila bleščeča krogla iz poliranega aluminija, premera 58 centimetrov, s štirimi dolgimi antenami. V njej ni bilo ničesar razen baterij in dveh radijskih oddajnikov. Toda prav ta preprostost je bila genialna. PS-1 je bil tako svetel, da so ga z daljnogledi lahko videli ljudje na tleh, njegov pisk pa je bil tako jasen, da ga ni mogel ignorirati nihče.
Tehnološki Pearl Harbor
Tistega oktobra 1957 ob 22.28 po lokalnem času je na kozmodromu Bajkonur (takrat znanem le kot Tjuratam) odjeknilo. R-7 se je dvignila v nočno nebo, PS-1 pa se je uspešno ločil od zadnje stopnje. Ko so v nadzorni sobi prvič zaslišali bip … bip …, so si odrasli možje padli v objem.
Toda Hruščov menda sprva sploh ni razumel razsežnosti uspeha. Novica je bila v osrednjem sovjetskem časopisu Pravda naslednji dan objavljena v spodnjem kotu prve strani. Šele ko je svet zahodnih medijev eksplodiral od groze in občudovanja, je sovjetski voditelj dojel, da ima v rokah najmočnejše propagandno orožje v zgodovini.
V Združenih državah Amerike je novica o Sputniku povzročila to, kar zgodovinarji imenujejo Sputnikov šok. To ni bila zgolj znanstvena radovednost. Postala je eksistencialna kriza. Američani so bili prepričani, da so Sovjeti tehnološko zaostali narod kmetov, ki znajo zgolj kopirati zahodne dosežke. Zdaj pa je nad njihovimi glavami krožil dokaz o nasprotnem.
Logika je bila preprosta in strašljiva. Če lahko Sovjetska zveza utiri satelit v orbito, pomeni, da lahko izstreli jedrsko konico na katero koli ameriško mesto. Nikjer ni bilo varno. Senator Lyndon B. Johnson, bodoči predsednik, je dramatično izjavil: »Kmalu bodo Sovjeti nad našimi glavami prižigali in ugašali luči, kot se jim bo zazdelo.«
Mediji so pisali o tehnološkem Pearl Harborju. Ameriško šolstvo so čez noč spremenili. Poudarek se je z umetnosti in humanistike drastično premaknil na matematiko, fiziko in inženirstvo. Ustanovljeni sta bili agencija Nasa in razvojna agencija Darpa (ki je kasneje ustvarila internet). Hladna vojna se je preselila v učilnice in laboratorije.
Da bi oprali sramoto, so Američani pohiteli s svojo izstrelitvijo. 6. decembra 1957 je celoten narod pred televizijskimi zasloni opazoval raketo Vanguard. Ob odštevanju pa se je raketa dvignila samo meter v zrak, nato pa spektakularno eksplodirala na izstrelitveni ploščadi. Satelit, majhna kroglica, je padel v grmovje in še vedno oddajal svoj pisk, kot bi se posmehoval ameriški moči. Britanski časopisi so zbadljivo pisali o Flopniku in Stayputniku. To je bil najnižji trenutek ameriškega prestiža.
Hruščov, opit od uspeha, je od Koroljova zahteval nov podvig. Želel je nekaj spektakularnega za 40. obletnico oktobrske revolucije. Koroljov je imel na voljo manj kot mesec dni. Odločili so se, da bodo v vesolje poslali živo bitje.
Lajka: žrtvovani utrip srca
Tako se je v zgodovino vpisala Lajka, majhna potepuška psička z ulic Moskve. Izbrali so jo, ker so bili ulični psi navajeni na mraz in lakoto, Lajka pa je bila poleg tega mirna in fotogenična. Tretjega novembra 1957 je Sputnik 2 ponesel prvo živo bitje v orbito. Toda to ni bila zgodba s srečnim koncem. Takratna tehnologija namreč ni omogočala vrnitve satelita na Zemljo. Lajka je bila obsojena na smrt.
Sovjetska propaganda je tedne poročala, da se Lajka počuti dobro in da bo po enem tednu prejela evtanazijo v hrani. Resnica, ki je prišla na dan šele desetletja kasneje, je bila bolj kruta. Zaradi napake v toplotni izolaciji je psička poginila zaradi vročine in stresa nekaj ur po izstrelitvi. Postala je simbol cene, ki jo je človeštvo pripravljeno plačati za svoje ambicije. Njen žrtvovan utrip srca, ki so ga prenašali radijski valovi, je bil zadnji opomin, da je vesolje prostor, ki ne dopušča napak.
Sputnik je tako za vedno razbil iluzijo o nedotakljivosti zahodne civilizacije. Vendar pa Koroljov v svoji pisarni ni počival. Vedel je, da so sateliti zgolj uvertura. Njegov pravi cilj, njegova obsesija, je bil človek. Želel je videti človeške oči, ki zrejo nazaj na modro kroglo.
Medtem ko so Američani v Huntsvillu pod vodstvom Wernherja von Brauna mrzlično sestavljali svojo prvo uspešno raketo Jupiter-C, da bi končno dohiteli Ruse, se je v sovjetskih zračnih silah že začenjal tajni izbor mladih pilotov. Med njimi je bil fant nizke rasti, s širokim nasmehom, sin tesarja iz vasi Klušino. Njegovo ime bo kmalu odmevalo močneje kot pisk Sputnika.
Vesoljska tekma se je iz tehnološkega dokazovanja spreminjala v nekaj globljega. Vprašanje je bilo, čigav sistem bo prvi ukrotil praznino in čigav junak bo prvi preživel skok v neznano. Človeštvo je stalo na pragu nove dobe, kjer meje niso več določali zemljevidi, temveč stratosfera.
