Lara Frič Zavašnik je odraščala v svetu, ki je bil zanjo hkrati nekaj povsem vsakdanjega in vendar drugačnega od življenja večine njenih vrstnikov. Doma se je pogovor pogosto vrtel okoli dela, kolekcij, intervjujev in novih idej, saj je njena mama, Zlata Zavašnik, več desetletij gradila modno znamko Sens. Danes je v podjetju, ob katerem je odraščala, poslovna partnerica svoje mame, obenem pa je stopila še na povsem svojo pot. Ustvarila je znamko Me time, namenjeno ženskam, ki želijo v oblačilih združiti estetiko, udobje in funkcionalnost.
»Kot otrok tega seveda nisem dojemala kot podjetništvo, ampak kot naš vsakdan,« pravi. Sensove pisarne so se ji zdele zabavne in rada je prihajala tja, medtem ko je bila doma meja med službo in zasebnim življenjem precej zabrisana. Spominja se večerov, ko je mama odgovarjala na intervjuje, pripravljala novo kolekcijo ali razmišljala, kaj bi lahko pri znamki še izboljšala. Šele danes razume, koliko se je o podjetništvu naučila že samo z opazovanjem.
Od mame je, pravi, prevzela predvsem predanost, vztrajnost in pomen jasne vizije. Sens nikoli ni bil podjetje z veliko ekipo, zato je bilo veliko stvari povezanih prav z njeno mamo. »Na koncu mora biti nekdo tisti, ki vidi celotno sliko in čuti odgovornost zanjo,« pravi Lara. Pri njej občuduje tudi osebni odnos do podjetja. Mama si znamke nikoli ni želela povečati do te mere, da sama ne bi bila več del njenega vsakdana. »Pri grajenju znamke ni dovolj samo dobra poslovna ideja, vanjo moraš dati tudi del sebe,« pravi.
Ko mama postane poslovna partnerica
Prehod iz družinskega v poslovni odnos ni bil posebno formalen. Lara in njena mama sta danes povezani na obeh ravneh, zato se pogovoru o delu težko izogneta tudi doma. Sens in Me time sta velik del njunega življenja in skoraj vedno se najde kakšna poslovna tema, ki zaide v družinski pogovor.
Prav zaupanje je tisto, kar sogovornica vidi kot eno največjih prednosti njunega sodelovanja. »Mami je zame odličen poslovni partner predvsem zato, ker ji lahko stoodstotno zaupam in vem, da vedno delava druga drugi v dobro.« Ob tem se njuna dinamika počasi spreminja. Zlata Zavašnik si po vseh letih dela želi več prostega časa, njena hči pa je šele na začetku svoje samostojne poti. Misel, da bo nekoč celotna odgovornost za podjetje na njej, zanjo ni povsem lahka. A hkrati je prav to proces, ki se je začel že precej prej, kot je sama začela razmišljati o podjetništvu.
V Sensu je najprej spoznala prodajo in svetovanje strankam, pozneje pa se je vse bolj usmerjala v marketing in digitalno komunikacijo. Tam je spoznala tudi razliko med tem, kar si o kupcih predstavljaš, in tem, kar od izdelka dejansko pričakujejo. Pri moški modi je osebni pristop še posebno pomemben, saj veliko moških obleke ne kupuje pogosto in zato cenijo pomoč pri izbiri kroja, barv in celotnega videza. Delo v prodaji jo je naučilo tudi, da dobra kampanja sama po sebi še ne zgradi znamke. »Na koncu znamko zgradita predvsem dober produkt in izkušnja, ki jo ima kupec z njim.«
Pri Sensu danes vidi pomembno prednost v več kot tridesetletni tradiciji in priporočilih od ust do ust. Toda generacijska razlika prinaša tudi nov pogled. Družbena omrežja so spremenila hitrost komunikacije, občinstvo pa pričakuje vedno nove vsebine. Kar je nekoč lahko živelo precej dlje, je danes hitro zamenjano z naslednjo zgodbo. Zato ne želi tradicije nadomestiti z novostjo, temveč ju povezati. Sens želi ohraniti kakovost, osebni pristop in zaupanje, ki ga je znamka gradila desetletja, hkrati pa ga približati tudi mlajšim generacijam na način in po kanalih, ki jih te uporabljajo.
Dve leti do Me time
Me time je drugačna zgodba. To je znamka, pri kateri Lara Frič Zavašnik prvič v celoti stoji za svojo idejo. Nastajala je skoraj dve leti, pri čemer jo je ves čas spremljalo vprašanje, kdaj je izdelek dovolj dober, da ga lahko predstavi javnosti. »Včasih sem se najbolj bala, da nikoli ne bo prišel trenutek, ko bom rekla: zdaj smo pripravljeni,« priznava. Znamko bi lahko lansirala prej, vendar je pri takšnih stvareh zahtevna. Če bo nekaj nosilo njeno ime in obraz, mora biti to nekaj, v kar res verjame.
Največji strah je bil povezan s kakovostjo in odzivom prvih kupk. Najbolj pa jo je pri novem projektu navduševalo prav to, da se je po letih razmišljanja o moški modi odprl prostor za ustvarjanje za ženske. Ime Me time razume precej širše od običajne predstave o času zase. Ta ni nujno povezan s počitkom ali z dvajsetimi minutami na kavču ob koncu dneva. Zanjo je lahko to šport, delo, ustvarjanje, sprehod ali trenutek, ko se človek sredi napornega dne ustavi in je zares prisoten. »Večino življenja preživimo med delom, študijem in različnimi obveznostmi in tudi ta čas je naše življenje,« pravi. Me time zato vidi predvsem kot opomnik, da človek v hitrem tempu ne izgubi sebe in da zna uživati tudi na poti, ne samo takrat, ko končno nima ničesar več početi.
Pri oblikovanju posameznega kosa običajno najprej prideta na vrsto estetika in material, nato funkcionalnost in detajli. V mislih ima precej jasno predstavo ženske, za katero ustvarja. To je aktivna ženska, za katero je pomembno, kaj nosi, ima rada modo, vendar ne želi vsako jutro dolgo razmišljati, kaj obleči. Išče minimalistične in estetske kose, ki jih lahko preprosto kombinira.
V tem je tudi njena predstava o sodobni garderobi: manj kosov, vendar takšnih, ki jih je mogoče nositi znova in znova. »Želim ustvarjati kose, pri katerih ni treba izbirati med udobjem in tem, da si videti urejeno.« In prav to želi, da ženska začuti, ko obleče kos Me time. Urejenost brez pretiranega truda, udobje in samozavest. Oblačilo seveda ne more rešiti izzivov namesto človeka, lahko pa vpliva na občutek, s katerim se z njimi sooči.
Če bi morala izbrati en kos iz prve kolekcije, ki jo najbolje predstavlja, ne bi dolgo razmišljala. To so široke elegantne hlače, ki so hkrati udobne in dovolj izrazite, da lahko same ustvarijo celoten videz. Material z rahlim sijajem in sprednje gube jim dajejo eleganten videz, kombinacija s preprosto belo ali črno majico pa ostaja nezapletena. To je tudi načelo, na katerem želi graditi Me time. Ne na množici izdelkov, med katerimi se kupec izgubi, temveč na manjšem in premišljenem izboru. Prve kupke so pri tem zanjo več kot samo kupke – že zdaj jih vidi kot skupnost žensk, ki spremljajo nastajanje znamke in se nanj odzivajo. Dolgoročno si želi predvsem zaupanja. Da ženske vedo, kaj lahko pričakujejo od krojev, materialov in kakovosti, ter to, da se okoli znamke oblikuje skupnost, v kateri se ženske med seboj podpirajo in navdihujejo.
