Nemška podmornica, ki je potonila med prvo svetovno vojno, še vedno vpliva na okolje: iz razbitine UC-30 v Severno morje že desetletja uhajajo ostanki eksploziva TNT, raziskovalci pa po poročanju Science Daily opozarjajo, da podobno nevarnost predstavljajo številne druge vojne razbitine, ki ležijo na dnu morij.
Aprila 1917 je morala nemška podmornica UC-30 zaradi težav z motorjem opustiti svojo nalogo na območju Irske in se obrniti proti Nemčiji. A do cilja ni nikoli prišla, saj je v bližini danskega otoka Rømø zadela britansko mino in potonila. Z njo je umrlo vseh 27 članov posadke, na dnu Severnega morja pa je podmornica nato ostala skoraj stoletje, dokler razbitine leta 2016 ni odkril danski potapljač Gert Normann Andersen.
Podmornica, ki je imela v času potopa na krovu 18 min in šest torpedov, je danes poleg zgodovinskega spomenika tudi vir onesnaženja.
TNT so našli v vodi, na morskem dnu in v živalih
Raziskovalci z Univerze v Aarhusu so v okviru projekta NorthSeaWrecks skupaj z danskimi vojaškimi potapljači obiskali razbitino. Zbrali so vzorce vode in sedimenta ter tudi školjke in morske zvezde, ki živijo v bližini podmornice.
Analize so pokazale, da iz razbitine v okolico prehajajo ostanki TNT oziroma trinitrotoluena, eksplozivne kemične spojine, ki je bila v preteklosti pogosto uporabljena v strelivu. Sledi TNT so našli v vodi, morskem dnu in živih organizmih. »Našli smo sledi TNT v živih organizmih, morskem dnu in vodnem stolpcu,« je povedala Katrine Juul Andresen z Univerze v Aarhusu, ki sodeluje pri raziskavah. Ključno vprašanje po njenih besedah ni več, ali onesnaženje obstaja, temveč kako velik je njegov vpliv in kako daleč od razbitine sega.
Za zdaj raziskovalci ocenjujejo, da je onesnaženje razmeroma lokalizirano. Toda razbitina se zaradi korozivnega morskega okolja še naprej razkraja. S tem se lahko poveča tudi nevarnost, da bo iz starega streliva v okolje prešlo še več škodljivih snovi.
Problem ni samo ena podmornica
Prav v tem je širši pomen raziskave. UC-30 namreč ni osamljen primer. V vodah okoli Danske je po podatkih poročila, ki ga je leta 2024 pripravila danska agencija za varstvo okolja, 10.127 razbitin, približno 15 odstotkov pa jih izvira iz obdobja obeh svetovnih vojn.
Še širša raziskava, objavljena v reviji Marine Pollution Bulletin, opozarja, da po svetu na morskem dnu ležijo tisoči vojaških razbitin, ki so še vedno delno ali v celoti obremenjene s strelivom. Desetletja izpostavljenosti slani vodi povzročajo korozijo ladijskih trupov in ohišij streliva, zaradi česar lahko eksplozivne spojine postopoma prehajajo v morsko okolje.
Raziskovalci so želeli preveriti tudi, ali je mogoče posledice takšnega onesnaženja zaznati pri morskih organizmih. Na treh razbitinah v Severnem morju so zato za več tednov namestili kletke z navadnimi klapavicami. Pri živalih so nato opazili spremembe v procesih, povezanih z razstrupljanjem, antioksidativno zaščito in presnovo. Avtorji študije ugotavljajo, da rezultati kažejo na biološke učinke, povezane z razbitinami, v katerih je ostalo strelivo.
Dilema: odstraniti ali pustiti na dnu?
Na prvi pogled bi bila rešitev preprosta: staro strelivo bi bilo treba odstraniti, vendar je stvar bolj zapletena: del streliva je še vedno lahko nestabilen, zato odstranjevanje predstavlja tveganje. Tudi razstrelitev pod vodo ni nujno dobra rešitev. Glede na lego razbitine, morske tokove in obliko morskega dna lahko eksplozija onesnaženje celo razširi in povzroči več škode, kot bi je preprečila.
Zato raziskovalci iščejo predvsem čim bolj previdne načine za spremljanje in morebitno odstranjevanje nevarnega materiala. Tako je ena od možnosti tudi uporaba podvodnih robotov, ki bi lahko pregledovali morsko dno, natančno določili položaj streliva in ga v nekaterih primerih tudi dvignili ter nevtralizirali na varnejšem mestu.
Po drugi strani pa ukrepanje niti ni potrebno pri vsaki razbitini: če je ladja ali strelivo globoko zakopano v sediment, je lahko stik z morskim okoljem precej manjši. Zato je prvi korak predvsem ugotoviti, katere razbitine predstavljajo največjo okoljsko nevarnost.
UC-30 tako več kot stoletje po svojem potopu ostaja nenavaden opomin, da se posledice vojn ne končajo nujno takrat, ko utihne orožje. V morju lahko njihova zapuščina ostane skrita desetletja – vse dokler začne zaradi korozije znova pronicati v okolje.
