Povojna Japonska se je soočala s hitro rastjo prebivalstva in precejšnimi gospodarskimi težavami, predvsem zaradi velikega potresa v Kantu, ki je leta 1923 uničil precejšen del države. Da bi vsaj malo omilila težave, je vlada ustanovila družbo Nanyang Xingfa z namenom vzpostavitve plantaž na novopridobljenih ozemljih, šlo je predvsem za ozemlja, ki so bila prej nemške kolonije, med drugim tudi za Marijansko otočje v Mikroneziji.
Plantaže potrebujejo delavce in država je subvencionirala tudi selitev Japoncev na samotne otoke. Med njimi je bila tudi leta 1923 rojena Kazuko Higa, ki se je leta 1939 naselila na otoku Anatahan na skrajnem severu otočja. Dve leti kasneje se je zbližala s sodelavcem Šojčijem in sledila je poroka. Vse je kazalo na mirno in uspešno življenje v nadaljevanju.
Izkrcanje japonskih vojakov
Anatahan se zdi kot le drobna pika v oceanu. Gre za vulkanski otok s kaldero na sredini in površino 34 kvadratnih kilometrov in svetovni problemi so se zdeli neskončno daleč proč. Pa ni bilo tako. Življenje se je prav kmalu obrnilo na glavo. Izbruhnila je vojna in leta 1944 je bil vojni položaj tak, da so se Američani bližali otočju in njihova letala so uničila plantažo. Preživeli so otok zapustili, a Kazuko in njen mož sta na otoku ostala, da bi skrbela za preostalo premoženje. Tako bi morda ostalo, vendar je težava nastala, ker je dobrih sto kilometrov južneje precej velik otok Sajpan. Ameriška bombniška letala bi s tega otoka lahko dosegla matično Japonsko in jo napadla, zato sta ob njihovem izkrcanju japonska vojska in mornarica storili vse, da bi jim to preprečili. Junija 1944 sta izbruhnili pomorska in kopenska bitka, v katerih so zmagali Američani. Japonska mornarica je otočje v času bojev poskušala oskrbovati in je pod okriljem noči poslala tri oskrbovalne ladje. Te niso prišle daleč. Odkrili so jih ameriški bombniki in kmalu so končale na dnu oceana. Enaintrideset japonskih vojakov in mornarjev je napad preživelo in kot brodolomci so se zatekli na najbližjo kopnino, na Anatahan.
Otoku nihče ni pripisoval nobene vojaške vrednosti, zato so bili preživeli prepuščeni samim sebi. Na otoku je iz časov plantaže ostalo približno 40 prašičev in kokoši, otok je bil rodoviten, v morju je mrgolelo rib. V zavesti vojakov je ostala strahovita japonska disciplina, to pa je podžigal tudi morebitni ameriški napad, ki se ni nikdar zgodil. So bili pa naseljenci obveščeni o koncu vojne septembra 1945, saj so ameriška letala po otočju trosila obvestila o vdaji Japonske. Obvestila so pojmovali kot lažna in niso storili ničesar, da bi stopili v stik z zmagovalci. Na otoku so oblikovali samooskrbno družbo in vsaj v prvem obdobju je bila ta uspešna.
Ženska in 32 moških
Vojna je z vsakim dodatnim dnevom na otoku postajala vedno bolj oddaljena preteklost in disciplina je nenadoma razpadla. Morda tudi zaradi tega, ker med njimi ni bilo prav nobenega oficirja. Vse se je začelo vrteti okoli Kazuko, ki je bila edina mlada ženska med 32 mladimi moškimi. Nenadoma je imela prav toliko snubcev. Vsaj na začetku je vse potekalo na miroljubni ravni, saj na otoku ni bilo prav nobenega orožja. Zaostrilo se je avgusta 1946, ko je na obale otoka naplavilo razbitine supertrdnjave B-29. Brodolomci so med ostanki našli dve delujoči pištoli in 90 nabojev. Polastila sta se jih vojaka Macuko in Tanaka in orožje jima je prineslo naziv kraljev otoka.
Oborožena vojaka sta najprej na drugi svet spravila Kazukinega moža in razglasila, da ženska pripada njima. Kazuko ni preostalo drugega, kot da uboga. Pa tovrstni trikotnik ni trajal dolgo. Ob prvi priložnosti je Macuko odstranil Tanako in postal edini kralj otoka. Bil je edini nosilec delujočega orožja in zdelo se je, da njegov položaj ni ogrožen. Pa se je zmotil. Preprosto ni mogel krotiti strasti 29 še preživelih. Nekateri od njih so izrabili priložnost in ga utopili, pištoli sta si prisvojila naslednja dva japonska vojaka in spirala nasilja se je nadaljevala. Vloga Kazuko ni povsem jasna. Je bila le žrtev nenavadnih okoliščin ali spretna manipulatorka, ki je zanetila vojno med brodolomci, da bi sama preživela? Zdi se, da vsega po malem.
Pobegla nevesta
A vojna na otoku se je nadaljevala. Potrebno je bilo še pet žrtev v naslednjih letih, da so preživeli ugotovili, da je treba takšno početje prekiniti, saj bodo v nasprotnem vsi umrli. Razglasili so premirje in predlagali, da si Kazuko izbere enega izmed njih, vsi preostali pa bodo njeno odločitev spoštovali. Predlog je bil razumen, a daleč od uresničitve. Želje moških so bile premočne.
Na tej točki je Kazuko kot središče njihovih želja menda prevzela pobudo. Izbrala si je nekaj stalnih ljubimcev in prek njih vladala celotnemu otoku. V naslednjih letih so padle še naslednje žrtve med preostalimi moškimi in strahovlada se je nadaljevala.
Leta 1951 je preživelim moškim ponovno uspelo razglasiti premirje in sklicati svet, ki bi razpravljal o rešitvi problema. Ponovno je bila v igri ženitna ponudba, a so sami ugotovili, da ta ni realna. Zato pa so brodolomci Kazuko končno prepoznali kot vir težav. Predlagali so torej, da Kazuko ubijejo, in s tem naj bi predmet spora izginil. Kazuko je menda spoznala, da je njene igre konec. Pa je kljub vsemu odnesla celo kožo. Pravočasno je bila obveščena o namerah in zbežala v džunglo. Skrivala se je 33 dni, potem pa je prišla čudežna rešitev.
Konec vojne šest let prepozno
Ob obali otoka je končno, po šestih letih, pristala ameriška ladja in mornarji z ladje so se odzvali na Kazukine klice na pomoč ter se izkrcali na obali. Na otoku so našli še 19 japonskih brodolomcev in jih evakuirali. Šele po tistem, ko so z Japonskega poslali pisna dokazila oblasti in pisma domačih, ki so jim pojasnili, da je vojne že davno konec.
Japonska se je v letih po vojni temeljito seznanila z japonskimi vojaki, ki so zavračali predajo. V vseh primerih je šlo za vojake, tokrat pa je šlo za žensko, ki je šest let preživela sama na samotnem otoku med množico moških. Vsi japonski časopisi so poročali o dogodkih in Kazuko je dobila nekoliko neslavni naziv kraljica Anatahana. Dogodek je le počasi utonil v pozabo. Kazuko se je v sredini petdesetih let spet poročila, brodolomci pa so se vsak po svoje raztepli po Japonski. Na Anatahan se je končno vrnil mir. Stalnih prebivalcev otok ni imel več, tokrat pa so bili razlogi predvsem geološke narave. Leta 1993 je namreč otok stresel silovit potres. Kot da to ne bi bilo dovolj, je v letih 2003, 2007 in 2008 izbruhnil še vulkan, za katerega so mislili, da ni več dejaven. Opustošil je otok in za seboj pustil kadečo kamnito gmoto ter spomin na dogodke ob koncu druge svetovne vojne, ko je otok gostil veliko število mladih moških in le eno žensko, kar je pripeljalo do izbruha nasilja vseh proti vsem in položaja, v katerem je človeška družba razpadla na najnižjo možno raven.
