Renault type AG je danes videti skoraj krhko. Visoka ozka karoserija, velika tanka kolesa, voznik skoraj na prostem in motor, ki bi bil po današnjih merilih skromen celo za motocikel. A prav takšni avtomobili so na začetku 20. stoletja začeli spreminjati evropska mesta. Type AG pa je po spletu okoliščin postal še nekaj več: eden najbolj znanih francoskih avtomobilov pred prvo svetovno vojno.
Renault ga je predstavil leta 1905, ko so bile ulice še polne kočij, avtomobil pa si je lahko privoščil le majhen del prebivalstva. Pri type AG niso merili predvsem na zasebne kupce. Avtomobil je moral biti dovolj preprost, da ga je bilo mogoče hitro popraviti, dovolj trpežen za vsakodnevno uporabo in dovolj poceni, da se je splačal tudi ljudem, ki so z njim služili denar.
Sprva ga je poganjal dvovaljni bencinski motor s 1060 kubičnimi centimetri. Dve leti pozneje je prišel type AG1 z motorjem s približno 1,2 litra prostornine. Moči ni bilo veliko, najvišja hitrost je znašala približno 45 kilometrov na uro, menjalnik pa je imel tri prestave. Za takratni mestni promet je bilo to povsem dovolj. Zgodnje renaulte je bilo mogoče hitro prepoznati. Hladilnik ni stal pred motorjem, ampak za njim, zato je bil motorni pokrov spredaj zaobljen in močno nagnjen. Avtomobil se je zaganjal z ročico, voznik pa je poleg volana uporabljal še več mehanskih ročic. Vožnja je zahtevala precej več dela kot danes, toda mehanika je bila preprosta in pregledna.
Pariz ga je vzel za svojega
Največji uspeh je type AG doživel kot taksi. Renault je ponujal različico landaulet, pri kateri je imel voznik spredaj le malo zaščite pred slabim vremenom, potniki pa so sedeli v zaprtem zadnjem delu. Po pariških ulicah so se ti avtomobili začeli hitro množiti. Sredi prvega desetletja prejšnjega stoletja jih je bilo že več sto, pozneje več tisoč. Renault jih je prodajal tudi v tujino. Samo v London jih je prišlo več kot tisoč. Type AG je tako postal pomemben že precej pred vojno, saj je Renaultu prinesel enega prvih velikih poslov z voznimi parki.
Njegova prednost ni bila razkošje. Potniki so zadaj sedeli na klopi, dodatna sedeža sta bila preklopna, voznik pa je bil precej izpostavljen mrazu in dežju. Pomembnejše je bilo, da je avtomobil zdržal dolge delovne dni in da ga je bilo mogoče razmeroma preprosto vzdrževati. Tudi posamezne rešitve so bile prilagojene taksistom. Rezervoar je bil pod voznikovim sedežem, pri nekaterih primerkih pa je bilo mogoče manjšo posodo za gorivo odstraniti. Ker si je isti avtomobil pogosto delilo več voznikov, je tako vsak lažje spremljal svojo porabo. Do leta 1914 so Renaultovi taksiji predstavljali velik del pariškega voznega parka. Zato ni presenetljivo, da se je francoska vojska ob nemškem približevanju Parizu obrnila prav nanje.
Nočna vožnja proti Marni
V začetku septembra 1914 so se nemške enote približevale francoski prestolnici, francoska vojska pa je potrebovala okrepitve. Pariški vojaški guverner Joseph Gallieni je ukazal mobilizacijo mestnih taksijev. Na stotine vozil so zbrali v Parizu, vanje posedli vojake in jih poslali proti območju reke Marne. Med njimi so prevladovali renaulti type AG in AG1. V posamezen avtomobil so stlačili štiri ali pet vojakov z opremo. Taksiji so se ponoči v kolonah odpravili iz mesta, vozniki pa so še naprej uporabljali avtomobile, s katerimi so dan prej prevažali običajne pariške potnike.
Nastala je zgodba o tako imenovanih taksijih z Marne. Z leti je prerasla v legendo, po kateri naj bi prav pariški taksiji odločilno pomagali rešiti Francijo. V resnici so prepeljali le manjši del okrepitev. Večina vojakov je na fronto prispela z vlaki. Njihov vojaški pomen je bil zato omejen, prizor civilnih avtomobilov in njihovih voznikov na poti proti bojišču pa je imel veliko simbolno moč. Zanimiva je tudi podrobnost, da je država vožnje pozneje plačala. Taksimetri so med vožnjo delovali, lastniki pa so za uporabo avtomobilov prejeli denar. Vojna zgodba je bila torej v svojem jedru še vedno zgodba o povsem običajnih mestnih taksijih. Nekaj primerkov je preživelo. Med najbolj znanimi je renault z registracijo 2862-G7 v pariškem Musée de l'Armée. Po podatkih muzeja je leta 1914 dejansko sodeloval pri prevozu vojakov. Na njem je še vedno tudi taksimeter.
Type AG zato danes ni zanimiv zaradi zmogljivosti. Že skromni podatki povedo, kako daleč je avtomobilizem prišel v dobrem stoletju: dva valja, približno 1,2 litra prostornine, tri prestave in okoli 45 kilometrov na uro. Pomemben je zaradi sveta, v katerem je nastal. Najprej je pomagal zamenjati konjske kočije na pariških ulicah, nekaj let pozneje pa je iz istega vsakdana zapeljal naravnost proti fronti. Tako je običajen taksi dobil mesto v francoski zgodovini.
