V noči z 12. na 13. avgust 1961 je Nemška demokratična republika (NDR) vzpostavila mejo med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom. Operacija, ko je več deset tisoč vojakov, policistov in delavcev tako rekoč čez noč razpolovilo mesto, se je imenovala Vrtnica. Na dolžini 155 kilometrov so za začetek postavili bodečo žico. Pri tem so brez milosti prečili ceste, prekinili železniške povezave ter povsem zatesnili prehode med obema deloma mesta.
Berlinčani, ki so šli zvečer spat, so se zjutraj zbudili v mestu, razdeljenem z žico, in bili šokirani. Mnoge družine in sorodniki so bili ločeni, delavci niso mogli več na delo, otroci ne v šolo, k sorodnikom, prijateljem. Številni so še isti dan poskušali pobegniti. Oblast je takoj, ko je postavila žico, začela graditi še betonski zid, stražarske stolpe in bunkerje in vse je bilo postavljeno v nekaj mesecih. Vzpostavili so pas smrti (Todesstreifen), kot del vzhodnonemškega mejnega sistema. Berlinski zid so Nemci poimenovali Berliner Mauer oziroma uradno Antifaschistischer Schutzwall, kar v prevodu pomeni antifašistična zaščitna ovira.
Pokroviteljstvo Sovjetske zveze
Ko se je končala druga svetovna vojna, so si ZDA, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Francija razdelili Nemčijo. Leta 1949 sta nastali dve državi, zahodni del so poimenovali Zvezna republika Nemčija (ZRN), vzhodni pa Nemška demokratična republika (NDR). Največje ozemlje so »pridobili« Sovjeti. A na novi meji so se razmere kmalu začele zaostrovati, kajti začenjala se je hladna vojna in prav Berlin kot glavno mesto nekdanjega rajha se je znašel v ognju med ZDA in Sovjetsko zvezo. Gradnja zidu je bila najprej državna skrivnost vzhodnonemške vlade, predlagala jo je Enotna socialistična partija Nemčije (SED), njihov prvi sekretar Walter Ulbricht pa je bil prvi, ki je v pogovoru z novinarko uporabil besedo zid, ko je zanikal gradnjo: »Nihče nima namena zgraditi zidu!« Dva meseca pozneje se je zid že postavljal.
Iz Sovjetske zveze niso nemo opazovali dogajanja, ampak se je predsednik Nikita Hruščov strinjal, da se postavi zid, ki bi po njegovem mnenju stabiliziral razmere v Evropi in preprečil morebitno razplamtevanje strasti. Berlin je namreč ostajal edina velika odprtina v železni zavesi, skozenj je bilo še vedno mogoče razmeroma enostavno priti na Zahod, medtem ko je bila meja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo že močno varovana.
Za Sovjete je bil to ogromen problem. Vsakdo, ki mu je uspelo pobegniti, je pomenil glas in propagando proti socialističnemu sistemu. Ljudje so bežali tudi iz Vzhodne Nemčije, od 1949 do leta 1961 je pobegnilo približno 2,7 milijona ljudi. A ker so odhajali zdravniki, inženirji, znanstveniki, učitelji, študenti, je država izgubljala ravno tiste profile, ki jih je najbolj potrebovala. Vzhodno državo so ogrožali tudi Zahodni Berlinčani, ki so na vzhodu z markami s črnega trga kupovali poceni in kakovostna živila. Zid naj bi tako služil kot dokončna rešitev vseh teh težav.
Hruščov se je zloma Nemčije bal, saj je Sovjetska zveza po vojni vložila ogromno sredstev v revitalizacijo države. Vzhodna Nemčija je bila najpomembnejša sovjetska zaveznica v srednji Evropi, tam je bilo nameščenih več sto tisoč sovjetskih vojakov, sesutje vzhodnonemškega gospodarstva ali politike bi ogrozilo celoten vzhodni blok. ZDA pa je ravno tako ustrezala taka delitev. Junija 1963 je ameriški predsednik John F. Kennedy z besedami »Ich bin ein Berliner« simbolično podprl prebivalce Zahodnega Berlina.
Krizno poletje 1961
Vse skupaj se je začelo poleti 1961, ko je število beguncev naravnost eksplodiralo. Julija je pobegnilo več kot 30.000 ljudi, avgusta pa še več. Ulbricht je Hruščovu sporočil, da država izgublja nadzor. V zraku so viseli množični protesti, gospodarski kolaps in razpad režima. Hruščov je imel tri možnosti: ne storiti ničesar, vojaško prevzeti Zahodni Berlin, kar bi pomenilo neposreden spopad z ZDA, ali pa zapreti mejo, kar je bila to najcenejša in najmanj tvegana rešitev.
Že leta 1958 je Hruščov postavil znameniti berlinski ultimat, ko je zahteval, da Zahodni Berlin postane demilitarizirano »svobodno mesto«. Hkrati pa je grozil, da bo nadzor nad dostopom do Berlina prenesel na NDR. To je sprožilo večletno diplomatsko krizo brez dogovora. Vse to naj bi zdaj rešil zid. Obstajajo zapisi, iz katerih je razvidno, da je Hruščov skoraj vsako uro spraševal, ali so ameriški tanki že krenili proti meji. Ko je videl, da se to ni zgodilo, je izjavil: »Američani bodo protestirali, vendar bodo zid sprejeli.« To je bil eden največjih geopolitičnih preizkusov živcev v hladni vojni.
Prehajanje meje, pobegi, smrti
Prehajanje med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom sicer ni bilo povsem zatesnjeno, vendarle je bilo mogoče le prek strogo nadzorovanih mejnih prehodov za kratek čas obiskati zahodni del mesta. Potnike so preverjali mejni stražarji, cariniki in Stasi, pripadniki vzhodnonemške tajne policije. Najbolj kontrolna točka znana se je imenovala Charlie, med pomembnejšimi prehodi sta bila tudi Brandenburška vrata in Bornholmer Strasse, kjer so 9. novembra 1989 prvi odprli mejo in sprožili padec Berlinskega zidu.
Kljub vsemu zid ni preprečil vseh pobegov. Mnogi so bili uspešni, predvsem pa izjemno domiselni. Nekateri so skakali skozi okna hiš na Bernauer Strasse, bežali so po predorih, v prtljažnikih avtomobilov, z baloni, jadralnimi letali in celo s plavanjem čez kanale. V času obstoja zidu je na Zahod pobegnilo več kot pet tisoč ljudi. Na berlinski meji je umrlo najmanj 140 ljudi, najbolj znan primer pa je 18-letni Peter Fechter, ki je leta 1962 skušal preplezati zid, nato pa je po strelih mejnih stražarjev izkrvavel v pasu smrti, ki je bil širok okrog sto metrov. Tam je umiral več kot uro, nihče pa mu ni smel pomagati, saj je ležal na vzhodnonemškem ozemlju. Njegova smrt je sprožila mednarodne proteste. Zid je sicer varovalo okoli 11.000 oboroženih mejnih vojakov, ki so lahko streljali na vsakega pobeglega. Ko je zid po skoraj tridesetih letih padel, to se je zgodilo 9. novembra 1989, je postal simbol konca hladne vojne in je vodil tudi k ponovni združitvi Nemčije leta 1990.
