Leta 1948 je ameriška zvezna država Idaho izvedla nenavaden naravovarstveni poskus. Na odročno gozdno območje so z letal s padali odvrgli 76 bobrov. Operacija, ki jo je zasnoval uslužbenec državne službe za ribištvo in divjad Elmo Heter, je bila skoraj v celoti uspešna, živali pa so v novem okolju vzpostavile kolonije in pomagale oblikovati tamkajšnji ekosistem.
Nenavadna akcija je bila odgovor na težave, ki so nastale po drugi svetovni vojni, ko so se Američani začeli množičneje preseljevati iz mest v podeželska območja. Med njimi je bila tudi okolica jezera Payette in kraja McCall v Idahu. Tam so novi prebivalci naleteli na že ustaljene živalske prebivalce – bobre. Ti so z gradnjo jezov in podiranjem dreves povzročali škodo na zasebnih zemljiščih in infrastrukturi.
Namesto da bi živali pobili, so se oblasti odločile za njihovo preselitev. Elmo Heter, zaposlen pri državni službi za ribištvo in divjad, je za novo domovanje izbral odmaknjeno območje Chamberlain Basin, ki je danes del zaščitenega območja divjine Frank Church River of No Return. Toda dostop do njega je bil velik logistični problem. Kot je leta 2015 za radio Boise State Public Radio pojasnil predstavnik službe Steve Liebenthal, do območja ni vodila nobena cesta.
Odvečni vojaški padali za prevoz bobrov
Prevoz s konji in mulami se je izkazal za neustreznega. Heter je v poročilu, objavljenem v strokovni reviji Journal of Wildlife Management, opozoril, da bi se živali med večdnevnim potovanjem lahko poškodovale ali poginile.
Rešitev je našel v odvečnih padalih iz druge svetovne vojne, ki jih je hranila gozdarska služba. Zasnoval je posebne lesene zaboje, ki so se ob pristanku samodejno odprli. Sprva je razmišljal o pleteni vrbovi konstrukciji, vendar bi jo bobri lahko pregrizli še pred pristankom. Zato je uporabil leseno škatlo z napetimi trakovi, ki so ob dotiku s tlemi sprostili pokrov. Celotna zamisel je bila tudi razmeroma poceni: leta 1948 je izvedba stala 30 dolarjev, kar bi danes pomenilo približno 426 dolarjev.
Geronimo, prvi padalski bober
Pred začetkom operacije je Heter preizkusil različne načine spuščanja zabojev z letala. Najprimernejša se je izkazala višina med 150 in 240 metri. Za končni preizkus je izbral starejšega samca, ki ga je poimenoval Geronimo. Ta je moral večkrat preživeti spust, medtem ko so ga po pristanku člani ekipe pobrali in znova namestili v zaboj.
»Sčasoma se je sprijaznil s svojo usodo. Takoj ko se mu je kdo približal, je sam zlezel nazaj v zaboj, pripravljen na naslednji polet,« je Heter zapisal v poročilu. Geronimo je bil za sodelovanje nagrajen. Po poročanju radia Boise State Public Radio je dobil »sedež v prvem razredu« in na novo lokacijo odpotoval skupaj s tremi mladimi samicami.
Od 76 odvrženih bobrov jih je preživelo 75
V nekaj dneh so v Chamberlain Basin odvrgli 76 bobrov. Po podatkih revije Smithsonian Magazine je v nesreči poginila le ena žival. Pri enem od prvih spustov so bile uporabljene prelahke vrvice, zaradi česar se je bober lahko izmuznil iz zaboja in splezal nanj. Približno 23 metrov nad tlemi je padel oziroma skočil z njega. Preostalih 75 živali je spust preživelo.
Bobri so se hitro prilagodili na novo okolje. Ob naslednjem obisku so Heter in njegovi sodelavci ugotovili, da so se živali uspešno naselile, začele graditi jezove in vzpostavljati kolonije.
Podobnih množičnih preselitev s padali pozneje niso več izvajali. Po oceni predstavnikov idahovske službe za ribištvo in divjad je danes takšna operacija malo verjetna, saj se upravljanje divjih živali vse bolj usmerja v sobivanje ljudi z njimi.