»Pazi!« Žal prepozno. Na srečo ni bil nihče poškodovan, a prišlo je do naleta in avto potrebuje popravilo. Morda celo avtovleko. Tam pa nov zaplet. Dolga čakalna vrsta. Nato še dolgo popravilo. Včasih se zaplete celo tako hudo, da je treba čakati po več mesecev. Kaj lahko v tej situaciji sploh naredimo?

»Katere pravice imate, je odvisno od razloga za popravilo,« pojasnjujejo pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS). »Če ima nov avto napako, lahko od prodajalca zahtevate vzpostavitev skladnosti ali uveljavljate obvezno garancijo. Takrat veljajo jasni roki in pravice iz zakona o varstvu potrošnikov. Če avto popravljate zaradi poškodb v prometni nesreči, gre za povrnitev škode. Ta poteka na podlagi zavarovanja oziroma odškodninske odgovornosti povzročitelja, ne po pravilih o napakah blaga.«

Povedano drugače: pri popravilih poškodb veljajo drugačna pravila kot pri garanciji, zato tudi roki iz zakona o varstvu potrošnikov ne veljajo neposredno. »Presojalo pa se bo, ali je bilo popravilo opravljeno v razumnem roku in ali vam je zaradi zamude nastala dodatna škoda,« še pravijo pri ZPS. »Zato je pomembno, da že na začetku dobite jasne informacije, koliko časa naj bi popravilo trajalo in kdaj naj bi prispeli rezervni deli.«

Female mechanic working under a car lifted on a hydraulic lift, inspecting brakes in a professional car repair shop

Popravilo se pogosto zavleče zaradi čakanja na rezervne dele. Zlasti ko gre za bolj redke avtomobile. Foto: iStock

Popravilo, ki traja predolgo, hkrati ni dovolj, da bi vam bil serviser dolžan ponuditi nadomestno vozilo oziroma povrniti nastale stroške. »Stroške zaradi nezmožnosti uporabe avtomobila, na primer za najem drugega vozila, lahko uveljavljate kot del škode pri povzročitelju oziroma njegovi zavarovalnici. Ali in v kolikšni meri vam jih bodo povrnili, je odvisno od okoliščin, tudi od tega, ali je bilo popravilo opravljeno v razumnem roku,« dodajajo pri ZPS. »Če ste nesrečo povzročili sami, škodo nosite sami, razen v delu, ki ga krije vaše zavarovanje.« V tem primeru svetujejo, naj preverimo, kaj nam pripada po zavarovalni polici.

Administracija in vse bolj zahteven poklic

Po drugi strani gre dodati, da samo popravilo avtomobila ni nujno povezano le s čakalno vrsto in zapletenostjo posega. Veliko časa lahko mine zaradi čakanja na rezervne dele. Zlasti kadar gre za avtomobile, ki niso tako množični.

Zanemariti ne gre niti administrativnega dela, ki prav tako zahteva ogromno časa. Na petkovi okrogli mizi sekcije avtoserviserjev pri Obrtni zbornici Slovenije so izpostavili, da prva cenitev praviloma zajame le vidne poškodbe avtomobila, zato mora servis po razstavitvi vozila morebitne dodatne poškodbe fotografirati, dokumentirati in poslati zavarovalnici v naknadno odobritev. Ta nato zopet preverja upravičenost menjave posameznih delov, obseg dela in stroške. V določenih primerih zahteva tudi pregled odstranjenih poškodovanih delov ali celo snemanje, kako serviser odstranjene dele uniči.

Servis mora poleg tega zbrati dokazila o naročenih in vgrajenih nadomestnih delih, opravljenih storitvah ter morebitnih dodatnih posegih, kot sta diagnostika in kalibracija asistenčnih sistemov. Zavarovalnice s takšnimi kontrolami preprečujejo neupravičene menjave delov, previsoke račune in zavarovalniške goljufije.

A mechanic using a laptop on a car engine for diagnostics in a garage. Highlights the use of technology in modern vehicle maintenance and repair.

Za popravilo avtomobila je danes potrebna posebna servisna in diagnostična programska oprema.Foto: iStock

Sekretar sekcij pri OZS Igor Pipan je poudaril, da se je poklic avtoserviserja v zadnjih 16 letih močno spremenil. »Če je bil mehanik leta 2010 z izvijačem in kladivom, je danes vse kaj drugega. Obvladovati mora tehniko in tehnologijo. Tisto, kar se je naučil lani, letos že ni več aktualno. Včasih je bilo dovolj, da je imel izkušnje. Zdaj mora imeti obilo orodja in opreme, da lahko zazna, kaj pravzaprav je v vozilu narobe,« je pojasnil. »Da je vozilo danes popravljeno, pomeni, da ustrezno delajo vsi senzorji, ves elektronski nadzor, vsi varnostni in udobnostni sistemi. Sicer je vozilo lahko takoj nevarno.« Dodal je, da je imel leta 2008 povprečen avtoservis v Sloveniji dva zaposlena, danes pa trikrat več. Vse našteto predstavlja več stroškov.

Spor med serviserji in zavarovalnicami

Ob višjih stroških in večji zahtevnosti dela že kakšnih deset let traja tudi spor med avtoserviserji in zavarovalnicami glede višine servisne ure. Sami so urne postavke skozi leta sicer prilagodili, pravijo pa, da jih zavarovalnice ne priznavajo. Slednje z mnogimi serviserji sklepajo tudi pogodbe, ki vsebujejo določene popuste, a jim zato prednostno napotujejo svoje stranke.

»Zelo udobno je delo pogodbenika, dokler ne ugotoviš, da si nelikviden,« je opozoril Robert Krautberger iz Avtokleparstva Krautberger. »Pravilna je urna postavka, ki jo je serviser izračunal s svojim računovodstvom. Delavec mora biti pošteno plačan, poplačani morajo biti vsi dobavitelji, na koncu pa mora nekaj ostati tudi podjetju. Saj vendar nihče ne dela zato, da bi zraven še dajal,« je poudaril. Na okrogli mizi OZS so predstavniki serviserjev sicer tudi opozorili, da bi lahko bila zaradi prenizkih delovnih ur v prihodnje celo ogrožena varnost na cestah, saj bi se lahko zaradi preživetja servisov iskali manj primerni rezervni deli in druge bližnjice.

Po podatkih, objavljenih leta 2025, je Slovenija tretja najdražja evropska država. Povprečna košarica najpogosteje poškodovanih originalnih delov pa se je v petih letih podražila za skoraj 70 odstotkov.

Direktorica Slovenskega zavarovalnega združenja (SZZ) Maja Krumberger se ne strinja s trditvijo, da zavarovalniško priznane cene ne omogočajo ekonomsko vzdržnega poslovanja. Kot argument navaja analizo dejavnosti popravil in vzdrževanja motornih vozil v obdobju 2015–2024. Čisti prihodki panoge so se v tem času povečali za 76,3 odstotka, dodana vrednost za 94,1 odstotka, čisti poslovni izid pa za 159,7 odstotka, poudarja.

»Ti podatki seveda ne pomenijo, da se posamezni servis ne spopada z rastjo stroškov ali da nima legitimne pravice predlagati in s tem začeti pogajanja za višjo ceno,« dodaja Krumbergerjeva. »Pomenijo pa, da podatki o poslovanju panoge kot celote ne potrjujejo teze o njeni sistemski ekonomski nevzdržnosti. Nasprotno, kažejo na izrazito rast poslovanja, dodane vrednosti in dobičkonosnosti.« Krumbergerjeva pravi še, da je v Sloveniji po podatkih SZZ več kot 3000 podjetij za popravilo vozil, zavarovalnice pa imajo pogodbena razmerja z več kot 1500 izvajalci.

Tretji najdražji rezervni deli v Evropi

»Vsaka cena, ki jo izvajalec navede na svojem ceniku ali računu, samo zaradi tega še ne postane avtomatično upravičen strošek zavarovalnega primera,« poudarja Krumbergerjeva. Zavarovalnice morajo po njenem mnenju preverjati upravičenost stroškov in njihovo tržno primerljivost, saj se rast škodnih stroškov lahko odrazi tudi v premijah, ki jih na koncu plačujejo zavarovanci.

Poudarja tudi, da ekonomike popravila ni mogoče presojati samo na podlagi višine urne postavke. Opozarja, da avtoservis prihodke ustvarja tudi z nadomestnimi deli in materialom, pri katerih obstaja razlika med nabavno in prodajno vrednostjo.

Da je vozilo danes popravljeno, pomeni, da ustrezno delajo vsi senzorji, ves elektronski nadzor, vsi varnostni in udobnostni sistemi. Sicer je vozilo lahko takoj nevarno.

Igor Pipan, sekretar sekcij pri OZS

Cene rezervnih delov so sicer še eno jabolko spora med zavarovalnicami in serviserji. Slednji se namreč pritožujejo, da zavarovalnice zahtevajo tudi do 35-odstotne popuste na rezervne dele, Krumbergerjeva pa medtem izpostavlja, da je glede cen originalnih nadomestnih delov po podatkih, objavljenih leta 2025, Slovenija tretja najdražja evropska država. »Povprečna košarica najpogosteje poškodovanih originalnih delov se je v petih letih podražila za skoraj 70 odstotkov,« še poudarja.

Je pa hkrati treba dodati, da sama dobičkonosnost panoge avtoservisov kot celote še ne pomeni, da je trenutno zavarovalniško vrednotenje dela, ki ga opravijo serviserji, samodejno primerno. »V Sloveniji imamo lastnost, da smo tradicionalno sposobni preživeti z bistveno manj, kot si zaslužimo,« je na okrogli mizi povedal strokovnjak za mobilnost Andrej Brglez. »To je del problema. To ni rešitev. Če delavec res ni dovolj plačan, nehajmo biti inovativni in reševati stvari tam, kjer se jih ne rešuje.« Zaradi dolgega spora, ki mu ni videti konca, pa je pozval k iskanju mediatorja, ki bo pomagal ponovno vzpostaviti dialog med serviserji in zavarovalnicami.

Priporočamo