Naivni mladenič Claude, ki si prizadeva izpolniti želje staršev in ameriške vojne ideologije, zapusti družinski ranč v Oklahomi in prispe v New York, da bi se pridružil vojakom na poti v Vietnam. Načrte mu prekriža skupina hipijev, ki se s svojevrstnim načinom življenja in upiranjem prevladujočim družbenim normam borijo proti vojni in represivni kulturi svojih staršev.
Tako se začne zgodba enega najbolj popularnih muzikalov v zgodovini Lasje, ki je premiero doživel natanko na ta dan leta 1967 v New Yorku in ki odlično ujame duha časa, ki je bil značilen za »vodnarjevo dobo«. Muzikal je pozneje dobil z režiserjem Milošem Formanom tudi nadvse uspešno filmsko različico. Živahen rockovski muzikal Lasje ima status legende vse od nastanka, njegove pesmi pa so postale del popularne kulture 20. stoletja.
Vulgaren muzikal
Libreto za kultni ameriški muzikal Lasje sta napisala Gerome Ragni in James Rado, z glasbo pa ga je podložil Galt MacDermot. Ustvarjalci so želeli zajeti hipijevsko subkulturo in seksualno revolucijo poznih šestdesetih let, mnoge pesmi iz muzikala pa so postale himna gibanja proti vietnamski vojni. Zgodba je bila za tisti čas izjemno radikalna, ne le zaradi protivojnega sporočila, ampak ker se v muzikalu pojavijo vulgarni jezik, prikaz uporabe prepovedanih drog, spolnost in prizori golote, rasno raznolika igralska zasedba ter nespoštljiv odnos do ameriške zastave. Vse to je bilo za tedanjo družbo le preveč. A muzikalu negativne kritike niso zbile popularnosti, ravno nasprotno. Delo je v bistvu prelomno vplivalo na vse glasbeno gledališče, pomagalo pa je tudi opredeliti žanr rockovskega muzikala.
Premiera se je zgodila tudi zunaj Broadwaya 17. oktobra 1967 v gledališču The Public Theater pod vodstvom Josepha Pappa, uprizarjali pa so ga še v nočnem klubu Cheetah nightclub med decembrom 1967 in januarjem 1968. Na Broadway je prišel aprila istega leta, kjer so ga nato odigrali kar 1750-krat. Kmalu so sledile vzporedne produkcije v mestih po ZDA in Evropi, vključno z londonsko postavitvijo, ki je dosegla 1997. ponovitev. Od takrat so muzikal uprizarjali po vsem svetu in ustvarili na desetine posnetkov, med njimi tudi izvirni broadwayski album, ki se je prodal v treh milijonih izvodov. Aquarius, Hair, Let the Sunshine In, Donna, Hashish, Sodomy, Good Morning Starshine je le nekaj najbolj popularnih pesmi iz muzikala.
Priljubljenost mu je zrasla tudi po vsej Evropi in vse do Tokia. V Franciji se je ujel z duhom študentskih protestov leta 1968 in širšim odporom do oblasti. V Zahodni Nemčiji je odprl vprašanja odnosa do avtoritete in generacijskega konflikta v družbi, ki je še vedno predelovala posledice druge svetovne vojne. Nekatere pesmi iz muzikala so se uvrstile med deset največjih uspešnic, leta 1979 pa je nastala tudi filmska priredba. Leta 2009 so muzikal znova obudili na Broadwayu, kjer je prejel odlične kritike ter nagradi tony in drama desk za najboljšo obnovitev muzikala. Leta 2008 je Richard Zoglin v reviji Time zapisal, da se danes muzikal Lasje zdi, če sploh kaj, še drznejši kot kadar koli prej.
Fenomen popularnosti muzikala
Muzikal se je rodil v 20. stoletju, njegov izvor pa najdemo v dejstvu, da se je elita zabavala v operah in teatru, medtem ko so si nižji sloji tako rekoč izumili svojo zabavo. Neposredno se je muzikal razvil iz operete, če pa ju primerjamo, ima muzikal lahkotnejšo vsebino, več govorjenih dialogov, plesa in pevskih točk, poganja pa ga popularna ali jazzovska glasba.
Raziskovalci fenomena muzikala so njegove korenine našli že v antični Grčiji, v Dionizovem kultu, ko se je na čast tega boga pilo, govorilo, pelo obredne pesmi in plesalo. Pozneje, v 18. stoletju, so v Evropi na sejmih in praznovanjih dominirali glumači in cirkusanti, opereta je bila na vrhuncu, Amerika pa se je zabavala po svoje in v velikih mestih na zahodu so se že pojavile glasbene dvorane. Če si je Evropa izmislila spevoigro, kabaret, variete, vodvil, cirkus in balet, je bila kombinacija vseh teh zvrsti izvrstna podlaga za glasbeno komedijo.
Vendar se glasbena komedija najprej ni prijela, v Angliji recimo ni bila nič posebnega, ko pa jo je menedžer G. Edwardes s svojim gledališčem Gaiety Theater prenesel v New York, je doživela silen uspeh. Sploh ko je postajala vse bolj »ameriška«, ko so ji dodali elemente črnskega ragtima in razvijajočega se jazza. Za zlato dobo muzikala se šteje čas med obema vojnama, cvetel pa je zgolj, kar je zanimivost, na Broadwayu v New Yorku in v West Endu v Londonu. Vse drugo so bila gostovanja ali posnemanja.
Glasbeni pedagog in pisec Igor Karlin je prepričan, da je bil muzikal vedno povsem komercialno početje. Zaživi le, če kdo vanj vloži denar. Producent zbere okrog sebe gručo ustvarjalcev, scenarist pripravi zgodbo, ki po navadi sloni na kakšnem kultnem literarnem del, pisec songov napiše pesmi, komponist pa vse skupaj aranžira v širšo glasbeno podobo (orkester je po navadi manjši). Najpomembnejši so nastopajoči na odru, ki morajo znati govoriti, peti, plesati in početi še marsikaj, biti pa morajo tudi vizualno privlačni, zaradi česar so avdicije za določene produkcije zelo težke.
Ko predstava doživi premiero in so kritike dobre, lahko na odru živi več desetletij. Velik dirigent in uspešen pisec muzikalov Leonard Bernstein je nekoč rekel: »Muzikal je stvar, ki govori sama zase.« Med najpopularnejše muzikale poleg Las sodijo še Hamilton, Zgodba z zahodne strani, Mačke, Evita, Fantom iz opere, Gejša, Briljantina. Zanimivo je, da je muzikal zelo priljubljen v Sloveniji in da imamo tudi izvirne slovenske muzikale (Veronika Deseniška, Cvetje v jeseni, Vesna, Povodni mož ...).
Muzikal Lasje s premiero leta 1967 je bil prelomni kulturni trenutek, v katerem se je umetnost prvič tako neposredno zlila s politično, družbeno in generacijsko energijo časa. Postal je manifest hipijevskega gibanja, orodje politične artikulacije in eden prvih resnično globalnih nosilcev idej upora mladih.
