Libeliče so gručasta vas na Libeliškem polju ob slovensko-avstrijski meji. Kraj je znan po eni redkih ohranjenih rotundnih kostnic v Sloveniji in po plebiscitnih dogodkih leta 1921, ko so vas kljub večini glasov za Jugoslavijo priključili k Avstriji. Po končani prvi svetovni vojni in bojih za severno mejo, ki so potekali tudi na območju vasi, so bili Libeličani vključeni v plebiscitno cono A in po izgubljenem koroškem plebiscitu v avstrijsko republiko.
Globalna narodna zavest in velika želja po združitvi z matičnim narodom sta iz libeliških fantov in mož naredila puntarje (domačini so mejne kamne prestavili, organizirali vaško stražo in prosili za pomoč slovensko vlado), ki so po dveh letih bojev prisilili mednarodno skupnost in avstrijsko državo, da so Libeličanom dovolili nekaj, kar je posebnost v evropski zgodovini. Izključitev iz ene in priključitev k drugi državi – k matičnemu narodu v Jugoslaviji. Krajani so ponosni na svojo zgodovino in prednike.
Cerkev sv. Martina in kostnica
V Libeličah so sredi vasi stare kmečke hiše, na obrobju pa je precej novih. Krajevna skupnost šteje okoli 600 prebivalcev in poleg vasi Libeliče obsega še zaselke Gorče, Tribej, Libeliško goro in del Črneške gore. Do leta 1933 so bile Libeliče samostojna občina, zdaj pa spadajo pod občino Dravograd. Prva omemba kraja s pražupnijo sv. Martina je iz 11. stoletja. Nekateri zgodovinarji dopuščajo možnost, da segajo nastanki kraja že v deveto stoletje, v čas vladavine frankovskega kralja Karla Velikega.
Med najpomembnejše sakralne objekte sodi farna cerkev sv. Martina. Nastala je na ozemlju še starejših prafar Šmihel pri Pliberku in Šmartno pri Slovenj Gradcu. Zgodovinarji menijo, da sega nastanek libeliške župnije v obdobje med letoma 1132 in 1154. K libeliški pražupniji so pripadale naslednje podružnice: Potoče, Črneče, Šentjanž pri Dravogradu s podružnico sv. Jakob, Marija na jezeru (Prevalje), Strojna in Kotlje. V preteklosti je bila cerkev večkrat uničena, današnjo baročno podobo naj bi dobila leta 1782.
Kostnica, ki se nahaja ob cerkvi, je iz 11. stoletja, gre za rotundo s polkrožno apsido. Pokrita je s strmo stožčasto skodlasto streho. Fasado členijo zgodnje gotske okenske odprtine s polkrožno zaključenim portalom. V spodnjem delu kostnice so shranjene kosti umrlih, ki so jih vzeli iz grobov. To je trajalo samo do 17. stoletja, ko so se manjše fare odcepile od prafare in s tem dobile pravico pokopa, nato so počasi kostnice začeli odstranjevati. V Sloveniji so samo tri takšne srednjeveške kostnice, na Trebelnem, v Jarenini in Libeličah, kjer je bila leta 1991 celovito obnovljena.
Etnološka pot in Projsova kašča
Pod cerkvijo stoji župnišče, nedaleč od meje z Avstrijo. Pravokotna baročna stavba je bila zgrajena med letoma 1704 in 1712. V župnišču so stalna zbirka koroškega plebiscita, stara učilnica in črna kuhinja. Za slednjo velja, da je do današnjih dni v svojem jedru ohranila mogočno kuhinjo. Skoraj kvadratni prostor kuhinje se nahaja med širokimi kamnitimi zidovi, z lego pod nivojem pritličja spominja na kletni prostor, še zlasti ob pogledu na osrednja kamnita stebra, ki podpirata dvoje visokih banjastih obokov. Bistvena dela kuhinje sta visoko odprto ognjišče ob oknu v levem kotu ter samostojna krušna peč levo od vhoda.
Če ste v Libeličah, je vredna ogleda tudi Projsova kašča, ki je stara dobrih 100 let. Streha je krita s skodlami, kar je bilo značilno za to območje. Kašča se je uporabljala za shranjevanje žita, ki je bilo v posebnih posodah, in za meso, predvsem dimljeno. V kleti je prostor za 30 ton krompirja. Gank – balkon, na katerega vodijo stopnice – pa je iz časa druge svetovne vojne.
V bližini župnišča je v nekdanjem župnijskem skednju »Kmečka zbirka«, kjer so kmečko orodje in stroji. Gre za prikaz tradicionalnega kmečkega gospodarstva od druge polovice 18. stoletja do približno leta 1970 na območju Libelič, Libeliške gore in Gorč. Zbirka obsega več kot 800 eksponatov, ki so razvrščeni v kronološkem zaporedju.
V okolici poteka etnološka učna pot Velika uharica, ki se začne v centru vasi. Pot je krožna in vodi na Libeliško goro do nadmorske višine 612 metrov. Dolžina poti je 2,5 kilometra in je lepo označena ter ponuja lepe razglede.
