Avgusta 1841 sta dva sužnja v bližini kraja Lebanon v ameriški zvezni državi Tennessee med delom na tobačni plantaži zaslišala dežne kaplje, ki so padale na liste okoli njiju. Toda ni šlo za običajen dež – voda je bila izrazito rdeče barve, kot da bi z neba padala kri. Še bolj nenavadno je bilo, da so se na listih znašli tudi drobni koščki snovi, ki je spominjala na meso.
Liste z nenavadnimi ostanki sta odnesla svojemu zasužnjevalcu E. M. Chandlerju, ta pa je o dogodku obvestil sosede. V poskusu, da bi razjasnili, kaj se je zgodilo, so vzorce poslali Gerardu Troostu, priznanemu znanstveniku in zbiratelju naravoslovnih primerkov.
Ko je Troost odprl paket, ga je šokiral močan vonj po razpadajočem živalskem tkivu. Po podrobnejši analizi je sklenil, da gre nedvomno za živalsko snov. Svoje ugotovitve je pozneje objavil v reviji American Journal of Science.
Strah pred novim uporom sužnjev
Nenavadni pojav je odmeval tudi zaradi dogodkov, ki so se zgodili deset let prej. Leta 1831 je namreč Nat Turner, zasužnjeni tesar in pridigar iz Virginije, vodil enega najbolj krvavih uporov sužnjev.
Turner je pripovedoval, da je imel videnja nenavadnih luči na nebu in kapljic krvi na koruznih listih, ki jih je razumel kot božje znamenje. Pozneje je v gozdu odkril tudi hieroglifom podobne znake, zapisane s krvjo. Kmalu zatem je vodil upor, v katerem so med 21. in 23. avgustom 1831 njegovi privrženci ubili 55 belcev.
V povračilnih ukrepih so lokalne milice in množice ubile neznano število zasužnjenih in svobodnih temnopoltih ljudi. Turnerja in nekatere njegove privržence so obsodili na smrt in jih usmrtili.
Ko se je desetletje pozneje v Tennesseeju pojavil krvavi dež, je to znova obudilo spomine na Turnerjeve vizije. O krvavem dežju se je veliko govorilo in medijsko poročalo, na plantažo pa so se začeli zgrinjati obiskovalci.
Nekateri prebivalci severnoameriških držav so pojav razumeli kot božje opozorilo proti suženjstvu. Časopis The Wisconsin Enquirer je septembra 1841 poročal, da so skrivnostni dež razlagali kot svarilo južnim državam zaradi trgovine z ljudmi, piše portal Popular Science.
Je šlo za prevaro ali nenavaden naravni pojav?
Po Troostovi razlagi bi lahko močan veter v zrak dvignil dele razpadajoče živalske mrhovine in jih nato odnesel v nevihtni oblak. Tam naj bi snov ostala v delno tekočem stanju, preden je skupaj z dežjem padla na tla.
Dogodek so pozneje nekateri zavrnili kot prevaro, ki naj bi si jo izmislila prav človeka, ki sta ga prva opazila. Toda takšno razlago so že decembra 1841 izpodbijali v reviji The Western Journal of Medicine and Surgery. Skrivnost tako nikoli ni bila razrešena.
Pisatelj in raziskovalec pojavov krvavega dežja Tom Maxwell meni, da so ljudje včasih pripravljeni sprejeti skoraj vsako razlago, samo da bi neznani pojav dobil smisel. V primeru Tennesseeja naj bi si številni želeli verjeti, da je šlo za prevaro.
Krvavi dež so opazili tudi drugod po svetu
Poročila o krvavem dežju in padanju živalskega tkiva z neba segajo daleč v zgodovino. O podobnih pojavih so pisali že v antični Grčiji in Rimu, omenjajo pa jih tudi srednjeveški zapisi.
Pri padanju mesa bi lahko šlo za posledico močnih neviht, ki v zrak dvignejo ostanke živali, ali za delovanje ptic, ki lahko med letom izpustijo dele plena. Podobni nenavadni vremenski pojavi so že bili dokumentirani: z neba so padale tudi ribe, žuželke in celo žabe.
Rdeče obarvan dež pa ima lahko drugačen izvor. Barvo lahko povzročijo prah ali mikroorganizmi, ki se znajdejo v dežnih kapljah. Eden najbolj znanih novejših primerov se je zgodil leta 2001 v indijski zvezni državi Kerala. Raziskovalci so v vzorcih rdečega dežja odkrili alge oziroma spore morskih alg.
Druge raziskovalne skupine so pojav pripisale prahu, ki naj bi ga veter prinesel s puščavskih območij zahodne Azije. Pojavila se je tudi hipoteza o delcih, povezanih s kometom, vendar za to razlago znanost ni ponudila dokazov.
“Dogajajo se stvari, za katere nimamo razlage”
Glede na številna pričevanja očividcev o krvavem dežju in padanju koščkov mesa z neba skozi stoletja je ta pojav težko preprosto zavrniti. “Verjetno se je res zgodil. Zavedam se, da se dogajajo stvari, za katere nimamo razlage,” priznava raziskovalec Patrick McCafferty s Tehniške univerze v Chemnitzu.
“Ko gre za meso, maščobo ali rdeč dež, ki naj bi padal z neba, ne bi smeli prehitro zavrniti tega, kar je ljudem dejansko videti kot meso in kri,” opozarja. Kot primer navaja Francosko akademijo znanosti, ki je nekoč odločno zavračala pričevanja o kamnih, ki naj bi padali z neba: “Ko je kdo prednje prinesel meteorit, so rekli: ‘To je kamen, v katerega je udarila strela. Ni padel iz vesolja. Neumno je verjeti, da bi lahko kamni padali iz vesolja.' Potem pa se je izkazalo, da se to v resnici dogaja.”
Številna vprašanja o krvavem dežju in padanju mesa z neba ostajajo neodgovorjena. Po prepričanju Toma Maxwella, ki se ukvarja s preučevanjem nerazložljivih pojavov, s tem ni nič narobe. “Ko se soočimo z nečim nerazložljivim, je po mojem mnenju najprimernejši odgovor preprosto: 'Ne vem.'”
