Največje antične kipe so zakopali v jame pod muzejskimi dvoranami, kjer so ostali vse do konca druge svetovne vojne. Druge skulpture, bronaste in glinene predmete so zapakirali v zaboje ter jih prepeljali v različna zaklonišča v Atenah. Zlato so skrili v kleteh Grške centralne banke, piše portal Greek Reporter.
Priprave na zaščito kulturne dediščine so se začele že ob izbruhu vojne 28. oktobra 1940. Direktorat za arheologijo pri grškem ministrstvu za šolstvo je takrat izdal splošna tehnična navodila za zaščito muzejev pred nevarnostjo zračnih napadov. Po vsej državi so nato začeli organizirano skrivati in zavarovati muzejske zbirke.
Šest mesecev dela za rešitev antičnih zakladov
O dogajanju v Narodnem arheološkem muzeju je pozneje pričala Semni Karuzu, grška klasična arheologinja, ki se je specializirala za preučevanje antične keramike. Njena pričevanja in osebni spomini so bili predstavljeni marca 1967, objavljeni pa leta 1984.
»Šest celih mesecev smo varovali naše starine, ki jim je grozila vojna. Tisti, ki so prevzeli nalogo zaščite arheoloških zakladov, so se v muzeju zbirali zelo zgodaj zjutraj,« je povedala.
Ob tem je opisala, kako so potekale priprave na skrivanje velikih marmornatih kipov.
»Medtem ko so se naši vojaki bojevali na fronti, je kipar Andreas Panagiotakis ukazal, naj začnejo delo. Obrtniki so z verigami in vrvmi premikali marmornate kipe ter jih nameščali v velike jame, izkopane v severnem krilu muzeja,« je dodala.
Posebno pozornost so namenili tudi bronastim umetninam. Eden najbolj znanih primerov je bronasti kip Pozejdona oziroma Zevsa iz okoli leta 460 pred našim štetjem, ki so ga našli v morju pri rtu Artemizij na otoku Evboja. Preden so ga skrili, so ga zaščitili s strešno lepenko.
Po vojni odkrili zakopane kipe
Po koncu vojne in osvoboditvi Grčije je bila ena prvih nalog ponovno izkopati skrite starine ter preveriti, v kakšnem stanju so preživele več let pod zemljo. Posebej jih je skrbelo, ali so debeli nanosi peska in dolgotrajno zakopavanje poškodovali marmornate skulpture.
Trenutke ponovnega odkrivanja antičnih umetnin je opisal tudi grški pesnik Jorgos Seferis. Prizor je primerjal z vstajenjem.
»Kipi, še vedno potopljeni v zemljo, so gledali iz nje goli od pasu navzgor in stali razporejeni brez reda. Bil je ples vstajenja, drugo rojstvo teles, ki ti je prinašalo nepojasnjeno veselje,« je zapisal.
Zahvaljujoč prizadevanjem arheologov, kiparjev in muzejskih delavcev je velik del grške antične dediščine preživel okupacijo. Njihovo delo je preprečilo, da bi nekatere najpomembnejše umetnine antične Grčije končale v nacističnih zbirkah.
