V Angliji se skoraj vsaka stara gostilna rada pohvali s svojo zgodovino. Nekatere zatrjujejo, da so v njih pivo točili že pred tisoč leti, druge pripovedujejo o kraljih, vitezih in romarjih, ki naj bi sedeli za njihovimi mizami. Bolj, ko je zgodba stara, bolj privlačna je za obiskovalce. Toda kaj se zgodi, ko nekdo namesto gostilniških legend začne preverjati zgodovinske dokumente in celo šteje letnice v lesenih tramovih?
Prav tega se je lotil britanski arheolog James Wright, strokovnjak za zgodovinske stavbe, ki je v sodelovanju z organizacijo Historic England raziskal, katera angleška gostilna ima najtrdnejše dokaze o svoji častitljivi starosti. Njegove ugotovitve so konec oktobra predstavili britanski časnik The Guardian, BBC in ameriška revija Smithsonian Magazine. Izkazalo se je, da so številne gostilne, ki se ponašajo z več kot tisočletno tradicijo, precej mlajše, kot bi rade prepričale svoje goste.
Kdo ima najstarejše pivo?
Wright je preučil več kot dvajset gostiln, ki so se potegovale za naziv najstarejše v Angliji. Med njimi je bilo nekaj zelo znanih imen, ki so desetletja privabljala obiskovalce prav z zgodbami o svoji starosti. Gostilna Ye Olde Fighting Cocks v mestu St Albans denimo trdi, da njeni začetki segajo v leto 793. To bi pomenilo, da so se ljudje tam zbirali že v času, ko so po Angliji še hodili Vikingi. Toda raziskava je pokazala, da je bila stavba okoli leta 1400 prvotno zgrajena kot samostanski golobnjak, kot gostilna pa je zanesljivo izpričana šele v začetku 19. stoletja.
Podobno je z gostilno The Bingley Arms blizu Leedsa, ki svojo zgodovino postavlja v leto 953 in se sklicuje celo na znamenito Domesday Book, popis angleškega premoženja iz leta 1086. Toda v tej knjigi ni omenjena niti ena gostilna, stavba The Bingley Arms pa izvira iz precej poznejšega obdobja.
Tudi gostilna Ye Olde Trip to Jerusalem v Nottinghamu, ki se rada pohvali z letnico 1189 in povezavo s križarskimi vojnami, nima dovolj zgodnjih dokumentov, ki bi takšno starost potrjevali. V gostinskih evidencah se pojavi šele v 18. stoletju.
Resnica se skriva v lesu
Kako torej ugotoviti, koliko je gostilna v resnici stara? Odgovor se skriva v metodi, imenovani dendrokronologija. Znanstveniki preučujejo letnice v lesu in jih primerjajo z znanimi vzorci rasti dreves. Tako lahko pogosto zelo natančno določijo, kdaj je bilo drevo posekano.
Pri srednjeveških stavbah je to še posebej uporabno, saj so tesarji les praviloma uporabili kmalu po poseku. Če torej ugotovimo, da je bil hrast posekan leta 1431, je zelo verjetno, da so tram iz njega vgradili v stavbo približno takrat. Toda starost lesa sama po sebi še ne dokazuje, da je v stavbi ves ta čas delovala gostilna. Zato je Wright pregledoval tudi arhivske zapise, stare načrte, podatke o lastništvu in druge zgodovinske dokumente. Šele kombinacija različnih dokazov mu je omogočila, da je ločil resnično zgodovino od turističnih zgodb.
Zmagovalka iz Somerseta
Najmočnejše dokaze je našel v majhni vasici Norton St. Philip v grofiji Somerset, približno trinajst kilometrov južno od mesta Bath. Tam stoji mogočna gostilna The George Inn, ki je videti, kot bi jo prenesli naravnost iz srednjeveškega filma. Njeno pritličje je zgrajeno iz kamna, zgornje nadstropje pa zaznamujejo značilni leseni tramovi, med katerimi so bele stene. Stavba ima strmo streho, kamnite oboke, notranje dvorišče in prostore, v katerih se je ohranilo precej zgodovinskega značaja.
Najstarejši kamniti deli izvirajo iz poznega 14. stoletja. Zgradili so jih kartuzijanski menihi iz bližnjega samostana Hinton, ki so se ukvarjali tudi s trgovino z volno. Gostilna je bila sprva namenjena predvsem trgovcem, ki so prihajali na sejme in potrebovali prenočišče, prostor za svoje blago ter oskrbo za konje.
V začetku 15. stoletja so stavbo razširili. Analiza lesenih tramov je pokazala, da so hrasti, iz katerih so jih izdelali, padli med letoma 1430 in 1432. To pomeni, da so nekateri deli stavbe stari skoraj šest stoletij.
Raziskovalec je zato ugotovil, da ima The George Inn najmočnejše dokaze za naziv najstarejše ohranjene angleške gostilne, ki je bila že prvotno zgrajena za sprejemanje in nastanitev popotnikov ter je to dejavnost ohranila skozi stoletja.
Tu so spali trgovci in uporniki
Toda gostilna ni zanimiva samo zaradi svoje starosti. V šestih stoletjih se je v njej zvrstilo precej znamenitih gostov in burnih zgodovinskih dogodkov. Leta 1668 je v njej prenočil Samuel Pepys, sloviti angleški pisec dnevnikov, ki je med drugim podrobno opisoval veliki londonski požar. Že takrat se mu je stavba zdela zelo stara.
Še bolj dramatično je bilo leta 1685, ko je vojvoda Monmouthski med uporom proti kralju Jakobu II. gostilno uporabljal kot svoj štab. Po porazu upornikov je stavba dobila precej temačnejšo vlogo. V njej je sodil zloglasni sodnik George Jeffreys, ki si je zaradi neusmiljenih kazni prislužil vzdevek »viseči sodnik«.
Gostilna je tako doživela vse od živahnih srednjeveških sejmov do krvavih političnih obračunov, danes pa obiskovalcem ponuja precej prijetnejše doživetje.
Na pivo v srednji vek
The George Inn še vedno deluje. Gostje lahko v njej naročijo kosilo ali večerjo, spijejo kozarec piva in celo prespijo v eni od trinajstih sob. Notranjost krasijo leseni tramovi, kamniti kamini in starinsko pohištvo, sodobna ponudba pa je prilagojena današnjim obiskovalcem.
S starostjo angleških gostiln so se sicer ukvarjali tudi pri Guinnessovi knjigi rekordov, vendar so leta 2000 opustili kategorijo najstarejše angleške gostilne. Ugotavljanje neprekinjenega gostinskega poslovanja skozi stoletja je namreč izjemno zahtevno.
Wrightova raziskava zato ne pomeni, da so dokončno odkrili prvo gostilno, ki je kadarkoli obstajala na angleških tleh. Pomeni pa, da ima The George Inn med ohranjenimi stavbami, ki so bile namensko zgrajene kot gostilne, posebej prepričljivo in znanstveno podprto zgodovino. Medtem ko so si nekatere gostilne svojo starost nekoliko umetno olepšale, je The George Inn dokazala, da za privabljanje gostov ne potrebuje izmišljenih legend. Dovolj je bilo pogledati v njene stare lesene tramove.
