V originalu v nemščini Die Zauberflöte, v slovenščini pa Čarobna piščal je pravljična opera v dveh dejanjih oziroma dvanajstih slikah, ki jo je uglasbil Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791). Gre za eno njegovih zadnjih del, premiera, ki jo je sam dirigiral, pa se je zgodila le 66 dni pred njegovo smrtjo, 30. septembra 1791 v dunajskem Teater an der Wien. Libreto je napisal zadolženi lastnik dunajskega gledališča Emanuel Schikaneder, ki se je na slavnega Mozarta obrnil ravno zato, da si finančno opomore.
Opera je bila prelomna, saj je Mozart z njo poskušal pokazati nadvlado nemškega gledališča nad italijansko glasbo. To mu je uspelo in tako je postal pionir nemške opere. V operi Čarobna piščal svetloba zmaga nad temo, zloba podleže dobroti, nagon se podredi razumu in ljubezen prežene sovraštvo. Še en sloviti nemški skladatelj, Richard Wagner, je razen sebe cenil malokoga, ampak to Mozartovo delo je recimo zelo spoštoval.
Skozi operno zgodbo
Operna zgodba v Čarobni piščali se začne s prizorom, ko princa Tamina zasleduje kača. Iz smrtne nevarnosti ga rešijo tri dame, ki služijo kraljici noči Pamini. Medtem Tamino spozna veselega ptičarja Papagena, ki trdi, da je ubil strašno kačo; a mu tri dame, ko se vrnejo, dokažejo, da laže. Princu pokažejo sliko Pamine, nato pa ga prosijo, naj jo reši iz Sarastrovih hudobnih rok. Taminu, ki se takoj zaljubi v Paminino podobo, in Papagenu je usojeno, da jo rešita. Zato jima tri dame podarijo čarobno piščal in zvončke. Zgodba se nato zapleta, proti koncu pa med gromom in nevihto prizorišče osvetli sončna luč, ki zmaga nad svetom zla in teme.
Glasbeni genij Mozart je poleg Čarobne piščali skomponiral še več kot dvajset oper, 41 simfonij, 30 klavirskih koncertov, 30 kvartetov, 120 sonat, številne koncerte za različne inštrumente, maše in druge sakralne skladbe ter nešteto priložnostnih del. Njegov Requiem aeternam dona eum Domine (Gospod, daj mu večni mir in pokoj), veličastna skladba iz njegovega zadnjega opusa, ki bi ga morala pospremiti na njegovi zadnji poti 5. decembra 1791 na Dunaju, pa je ostal nedokončan.
Muzikološki pogled
Čarobna piščal je napisana v Es-dur tonaliteti, s katero se opera tudi začne. Es-dur je bil v Mozartovem času povezan tudi s slovesnim, ceremonialnim zvočnim svetom. Treba pa je poudariti, da ne gre za klasično opero, ampak Singspiel oziroma spevoigro. To pomeni, da se peti deli izmenjujejo z govorjenim dialogom. Vendar Mozart ni zgradil neprekinjenega glasbenega toka, kot ga pozneje najdemo v Wagnerjevih glasbenih dramah.
Delo je zasnovano izjemno raznoliko, v njem se prepletajo elementi ljudske pesmi, komične opere, italijanskega belcanta, ceremonialne glasbe in zahtevnega kontrapunkta. Glasbeni slog se prilagaja značaju posameznih likov: za Papagena so značilne preproste, spevne melodije, za Pamino lirični kantabilni slog, za Sarastra je značilna monumentalnost, za Kraljico noči pa virtuozne, skrajno visoke kolorature. Pomembno vlogo imajo tudi tonalitetni kontrasti, večglasno oblikovanje ansamblov in zborov ter premišljena orkestracija. Preplet navidezno preprostega ljudskega gledališča z izjemno sofisticirano kompozicijsko tehniko daje Čarobni piščali njeno posebno glasbeno večplastnost, trdijo muzikologi.
Premierni večer
V Teater an der Wien so tistega petkovega večera prvič izvedli Die Zauberflöte. Gledališki direktor Emanuel Schikaneder ni samo napisal libreta, ampak je na premieri igral tudi Papagena, o čemer priča ohranjeni gledališki list, ki natančno potrjuje datum in zasedbo. Tako recimo izvemo, da je Tamina pel skladateljev prijatelj tenorist Benedikt Schack, ki je bil tudi flavtist in je med predstavo sam igral na flavto. Papageno je bil, kot že rečeno, avtor libreta in direktor teatra Emanuel Schikaneder, Pamino pa je pela Anna Gottlieb, ki je tedaj štela komaj 17 let. Kraljica noči je bila Josepha Hofer, Mozartova svakinja, v vlogo Sarastre je vstopil izkušen basist Franz Xaver Gerl, Papagena pa je bila Barbara Gerl, Gerlova žena.
V tistem času Teater an der Wien ni bil neka dvorna operna hiša, ki bi jo danes pripisali Mozartu. Šlo je za nekakšen ljudski teater, namenjen širokemu, mešanemu dunajskemu občinstvu. Vanj so recimo zahajali obrtniki, meščani pa tudi premožnejši obiskovalci. Schikaneder je bil namreč izjemno spreten gledališki menedžer in je znal snovati program, ki je bil všečen; na sporedu so bili komedije, spektakli, čarovnija. Vseeno pa je, kot že rečeno, zašel v finančne dolgove. Kar se je pravzaprav izkazalo za dobro. Namreč če ne bi imel težav, verjetno nikoli ne bi nastal operni biser Čarobna piščal.
Mozart za klavirjem
Gledališki list beleži tudi, da je Mozart osebno vodil orkester. Vendar ni nastopil v dirigentski vlogi, kot jo poznamo danes, ko se dirigent postavi pred orkester in umetniški ansambel. Takrat je bil običaj, da je skladatelj vodil predstavo izza klaviatur. Arhivi salzburške glasbene ustanove Mozarteum navajajo, da je Mozart Čarobno piščal glasbeno vodil na premieri in na prvih dveh ponovitvah, nato je vodstvo prevzel gledališki kapelnik Johann Baptist Henneberg. Tudi poznejše pričevanje skladatelja Ignaza von Seyfrieda opisuje Mozarta ob premieri za klaviaturo, ob njem pa naj bi stal Franz Xaver Süßmayr, ki mu je obračal partiture. To pričevanje je nastalo precej pozneje, zato ga lahko jemljemo z rezervo.
Občinstvo naj bi premiero sprejelo zelo dobro, čeprav niso ohranjene izjave očividcev. Se pa ve, da je bilo gledališče polno tudi v naslednjih predstavah; Mozart je denimo v pismu 7. oktobra zapisal, da je bilo »prav tako polno kot vedno«. Posebej je omenjal uspeh dueta Mann und Weib in Papagenov čarobni zvonec. Uspeh je bil neizbežen, Schikanederjeva skupina je opero do leta 1801 izvedla kar 223-krat. Danes ni opernega gledališča v svetu, ki da kaj nase, da te opere ne bi imel v svojem železnem repertoarju.
