V prostorih uredništva Mladine so na današnji dan leta 1988 sedeli za mizo Igor Bavčar, Spomenka Hribar, Tomaž Mastnak ter še več drugih sodelavcev iz kroga Mladine, Nove revije, alternativne scene in civilne družbe ter se odločili, da ustanovijo Odbor za varstvo pravic Janeza Janše. Nekaj dni pozneje, ko so ugotovili, da ima dogodek širše razsežnosti, so ga preimenovali v Odbor za varstvo človekovih pravic. Pozneje se je izkazalo, da je odbor v bistvu nosil plamenico, ki je naznanjala slovensko pomlad.
Odbor je zelo hitro podprla široka intelektualna javnost, pripravljena na reforme. Prvič po desetletjih se je na slovenskih tleh oblikovala široka nepartijska politična fronta. Kmalu je bilo jasno, da je tedanjemu sistemu, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), predstavljala veliko grožnjo. Iz Beograda se je začela valiti huda ura.
Priprave na aretacije
Povod za ustanovitev je bila aretacija, ki se je zgodila štiri dni pred tem zgodovinsko pomembnim dogodkom. 31. maja sta namreč slovenska Služba državne varnosti in vojaška kontraobveščevalna služba zaradi izdaje vojaške skrivnosti aretirali novinarja Mladine Janeza Janšo in zastavnika Jugoslovanske ljudske armade (JLA) Ivana Borštnerja. Nekaj dni pozneje so se spravili še na dva Mladinina novinarja: Davida Tasića, ki so ga ravno tako zaprli, ter Francija Zavrla, ki so ga obsodili. Štirje takrat mladi moški so v hipu postali nacionalni junaki, afera JBTZ, ki je ob tem izbruhnila, pa je dobila ime po začetnicah njihovih priimkov.
Vojaška izdaja naj bi se zgodila zaradi magnetograma, ki je bil v lasti Jožeta Smoleta in je prek Bavčarja prišel v roke Janši, ta pa ga je 26. aprila izročil Zavrlu – in je nato postal osnova za članek Noč dolgih nožev v Mladini. Ko je Služba državne varnosti (SDV) 27. aprila opravila tajno preiskavo prostorov podjetja Mikro Ade v Ljubljani ter odkrila magnetogram in dva lista vojaškega dokumenta z ukazom generalpodpolkovnika Svetozarja Višnjića, poveljnika 9. armade, je s tem pridobila dokaze za sprožitev sodnega procesa pred vojaškim sodiščem. Operacijo sta vodila polkovnik Aleksandar Vasiljević (KOS) in pomočnik vodje Službe državne varnosti RSNZ Štefan Tepeš. Zadolženi za izvedbo so bili vodja Miran Frumen, Dragan Isajlović, Zvonko Hrastar, Franci Pivk in drugi.
Po aretaciji so se odboru za varstvo človekovih pravic kmalu pridružili številni novinarji, pravniki, študenti in kulturniki, bili so »ideološko homogeni« in hoteli so spremembe. Med seboj so se pomešali levi liberalci, nacionalno usmerjeni intelektualci, katoliški krogi, kulturniki z alternativne scene, mirovniki, komunisti, pripravljeni na reforme. Prvič po desetletjih se je na slovenskih tleh oblikovala široka nepartijska politična fronta, ki pa je tedanjemu sistemu predstavljala veliko grožnjo.
Jugoslavija leta 1988
Jugoslavija je bila leta 1988 v globoki krizi, tako v politični, gospodarski kot nacionalni. Nezadovoljstvo je vrelo po vsem Balkanu, v zraku je bilo slutiti, da se bo zgodilo nekaj prelomnega. Inflacija je bila tolikšna, da je takratni dinar iz minute v minuto izgubljal vrednost; v tistem obdobju naj bi bila inflacija celo najvišja na svetu. Ne nazadnje se je SFRJ močno zadolževala tudi v tujini.
Komunistični sistem je izgubljal legitimnost in po Titovi smrti leta 1980 ni bilo več močne avtoritete, ki bi to nacionalno pestro in močno zadolženo Jugoslavijo še držala skupaj. V Srbiji je vzporedno naraščal vpliv podpihovalca radikalnega nacionalizma Slobodana Miloševića, generali JLA pa so se vse bolj vpletali v politične razmere, tudi z rožljanjem z orožjem. Vzdušje je postalo nevarno. Slovenija se je med vsemi takratnimi republikami najbolj upirala razpadajočemu sistemu. Imeli smo sanje, da postanemo druga Švica.
Posledice procesa proti četverici
Sojenje četverici se je začelo 18. julija 1988 pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Za zaprtimi vrati so bili obsojeni vsi štirje: Janša na 18 mesecev, Borštner na štiri leta, Tasić na pet mesecev, Zavrl pa je dobil pogojno kazen 18 mesecev. Pozneje so jim sicer kazni nekoliko omilili, vrhovno sodišče pa je leta 1995 sodbo sploh povsem razveljavilo.
Ko je odbor trdil, da gre za politično motiviran sodni proces, še niso govorili o razpadu Jugoslavije. Želeli so le pošten, civilni in javni sodni postopek v slovenskem jeziku, v katerem se bodo obsojenci lahko branili s prostosti. Je pa hkrati ustvaril infrastrukturo za razvoj civilne družbe, pokazal je, kolikšna je lahko moč javnega pritiska, in pripravil teren za prvo demokratično stranko Demos. V nekaj tednih delovanja se mu je pridružilo več kot tisoč članov, številni podporniki po vsej Sloveniji so ustanavljali lokalne odbore, organizirala so se protestna zborovanja. Najbolj množično je bilo na Kongresnem trgu v Ljubljani. Afera JBTZ se je v zgodovino zapisala kot prvi množični politični upor po drugi svetovni vojni. Mnogi zgodovinarji danes menijo, da se brez te afere proces demokratizacije v Sloveniji ne bi zgodil tako hitro, kot se je.
