Na ameriški Billboardovi lestvici se je najvišje uvrstila na četrto mesto s skladbo Stumblin'In, ki jo je leta 1979 zapela v duetu s Chrisom Normanom, vrstnikom in pevcem angleške zasedbe Smokie, ki je bila prav tako ljubljenka revije Bravo in se je na naslovnici pojavila kar sedemkrat, sam Norman pa dvakrat. Tudi Smokiejem se v ZDA ni uspelo prebiti.
Z drugimi skladbami se Quatrova v ZDA ni uvrstila pod štiridesetim mestom. V Evropi ji je s skladbama Can The Can iz leta 1973 in Devil Gate Drive iz leta 1974 uspelo zavzeti vrh v Združenem kraljestvu, v Švici, na Norveškem in v Nemčiji. Obenem je pomenljivo, da je imela leta 1979 samostojni koncert v Pragi, torej na Čehoslovaškem, kjer po letu 1968, praški pomladi, praktično ni bilo koncertov zahodnjaških zasedb vse do razpada vzhodnega bloka. Do leta 1968 se je to namreč nekajkrat zgodilo s koncerti The Beach Boys, Manfred Mann in The Nice na čelu, po sovjetski vojaški intervenciji pa ne več. Razen nje, Suzi Q.
Dekle z bas kitaro
Rock glasba, čeravno je pridigala svobodo in svobodnjaštvo, je bila izrazito moško zaznamovana. Vloga kitarskega heroja je bila rezervirana za moški spol in v kitari se je prepoznavalo falično simboliko. A dekle iz Detroita je mislilo drugače. Ko je pri petih letih videla Elvisa, je hotela postati rokenrolerka. »Od mladih nog sem vedela, da sem rojena za to. Pri štirinajstih sem poklicala očeta in mu rekla, da bom pustila šolo in se ukvarjala zgolj še z glasbo. Vprašal me je, ali me lahko s čim odvrne. Odgovorila sem mu, da ne. Bil je polprofesionalni džez glasbenik in dal mi je svojo bas kitaro fender precision letnika 1957, ki jo imam še vedno.« Pri štirinajstih je namreč videla The Beatles in obenem postala del zasedbe The Pleasure Seekers, ki sta jo ustanovili s sestro Patti, ki je ob Suzi pela, tretja sestra Arlene je igrala klaviature. Patti se je kasneje pridružila zasedbi Fanny, slavnejši in komercialno uspešnejši izključno ženski rock skupini.
Pleasure Seekers so bile ena prvih dekliških rock skupin nasploh, v katerih so bila tako na vokalih kot na inštrumentih dekleta. Dandanes je tega obilo, leta 1964 je bilo to malodane nenavadno. Konec šestdesetih let so se preimenovale v Cradle, začele igrati progresivni rock in zgolj predstavljamo si lahko, kako so se leta 1970 pojavile v Vietnamu kot zabava za ameriške vojake.
Varovanka rokerjev iz Detroita
Morda ni naključje, da je Suzi Quatro izšla iz Detroita, mesta, ki je ob glasbeni založbi Motown, ki je bila valilnica temnopoltega soula, dalo vrsto rokerskih imen. Alice Cooper, Grandfunk Railroad, Ted Nugent, Iggy Pop & The Stooges, MC 5. Del te igre je bila tudi Suzi, katere sedem let starejši brat Michael je bil organizator koncertov, na katerih so imenovani nemalokrat nastopali skupaj. Med drugim je bil menedžer MC5 kot organizator Cincinnati Summer Pop Festivala leta 1970, prav tistega, na katerem so se pojavili tako Cooper, Grandfunk kot The Stooges in Iggy Pop, ki je med nastopom končal na ramah občinstva premazan s kikirikijevim maslom, kar danes velja za kultni posnetek. Iggy naj bi ob neki priložnosti tudi igral bobne pri Pleasure Seekers, vendar je dogovor propadel, ker se je napil. V luči teh dejstev ni čudno, da se Suzi Quatro komu zdi protopunk pojava. Tudi njeno petje je kričavo.
Rokerji iz Detroita so v vsakem primeru držali skupaj in mala Suzi je bila obča varovanka. Tako je leta 1974 nastopala kot ogrevalna točka na prvi turneji Grandfunkov, leta 1975 je bila predskupina Alicea Cooperja na njegovi turneji Welcome To My Nightmare. A najprej jo je leta 1969 v London zvabil Mickie Most, angleški producent, ki je v Detroitu snemal album Jeffa Becka in je najprej zaslovel s produkcijo skladbe House Of The Rising Sun zasedbe The Animals, v tistem času pa tudi Donovana, ki mu je Suzi Quatro pela spremljevalne vokale.
Iskanje nove Janis
Most je na nagovor Suzijinega brata prišel poslušat skupino The Cradle, in ko je videl 152 centimetrov visoko dekle, ki igra okorni Fenderjev bas ter obenem poje, ji je na kraju samem ponudil podpis solo pogodbe. V kar je dekle privolilo, vendar ne tudi v vse drugo. Most je iskal novo Janis Joplin in se ni strinjal z usnjeno opravo, v kateri je Suzi kot privrženka Elvisa Presleyja želela nastopati in po kateri je postala prepoznavna. Tudi sicer se ni vse razpletlo po načrtih. Prva skladba Rolling Stone iz leta 1972, na kateri je kitaro odigral Peter Frampton, je postala uspešnica na Portugalskem in nikjer drugje. Istega leta se je podala na turnejo s skupinama Slade in Thin Lizzy. Z drugo skladbo Can the Can je leta 1973 prodrla v Avstralijo, kjer je podobno kot v Združenem kraljestvu osvojila vrh in prebila se je v osrednjo Evropo. Tudi v nadaljevanju kariere oziroma v primeru skladb, kot sta 48 Crash in Devil Gate Drive, ji je občinstvo najzvesteje stalo ob strani v Avstraliji, Angliji in osrednji Evropi. Tudi pri nas. Pred približno desetimi leti so na primer njen nastop napovedovali na vrtu gostilne Kavčič na Brezovici, vendar se to ni zgodilo. V ZDA je niso jemali resno. Očitali so ji neinventivnost, drugorazrednost besedil in neprepričljiv vokal.
Vzornica najboljšim
Kljub temu je pridobivala kultni status predvsem med dekleti. Bila je vzor za Chrissie Hynde, Tino Weymouth, basistko Talking Heads, in Kathy Valentine iz dekliške skupine Go-Go's. Ena najzvestejših privrženk, ki je imela v svoji sobi Suzijin poster, je bila in ostala Joan Jett, kitaristka zasedbe Runaways oziroma kasneje samostojna izvajalka z veliko uspešnico I Love Rock'n'Roll. »Zakaj sem jaz tukaj pred njo, če bi morala biti ona pred menoj?« je ob sprejemu v hišo slavnih izjavila Joan Jett. Suzi te časti ni bila deležna do dandanes, a vseeno se ve, katera je bila prva. Ona. Mali deklič z bundes frizuro v usnjenih hlačah z veliko bas kitaro.
