V Arboretumu Volčji Potok aprila narava kar eksplodira v barvah. Ob našem obisku se je zdela kulisa skoraj neresnična: neskončne preproge rdečih in rumenih tulipanov so se bleščale v toplem pomladnem soncu, zrak pa je bil nasičen z omamnim vonjem cvetlic. Bil je eden tistih popolnih nedeljskih dopoldnevov, ko se zdi, da je svet ujet v najlepšo možno sliko. A sredi te naravne veličine, ki vsako leto privabi tisoče obiskovalcev, poteka projekt, ki ne nagovarja le oči, temveč predvsem srce in spomin. To je zgodba o Modri palici in Poti za spomin.
Pot smo začeli pri elementu, ki bi ga marsikateri obiskovalec spregledal kot zgolj še eno mesto za počitek. Modra klop, postavljena na strateški točki blizu vhoda, je simbolni in praktični začetek Poti za spomin. Mateja Račevski, krajinska arhitektka in pomočnica direktorja za program v Arboretumu Volčji Potok, nam pojasni njen globoki pomen: »Modra barva je barva demence, barva spominčice. Ta klop je zasnovana z mislijo na tiste, ki potrebujejo varno zavetje. Ima posebna držala, ki olajšajo vstajanje, predvsem pa je dogovorjeno stičišče. Če se oseba z demenco v parku izgubi ali postane zmedena, ve, da je modra klop varno mesto, kjer jo bodo svojci ali zaposleni najlažje našli.«
Klop pa je tudi prva postaja širšega projekta Modra palica. Ime projekta izvira iz osebne izkušnje dr. Zdenke Čebašek - Travnik, ki je s soprogom postala redna obiskovalka parka. Palica, ki jo uporabljata pri hoji, je postala sinonim za premikanje meja in premagovanje ovir, s katerimi se soočajo ranljive skupine ob obisku narave. Projekt, ki ga vodi Čebašek-Travnikova v sodelovanju s študijsko skupino strokovnjakov in prostovoljcev, si prizadeva, da bi bil arboretum dostopen prav vsem – ne glede na kognitivne ali telesne omejitve.
Ko stopimo na samo Pot za spomin, ki je dolga približno 1000 metrov, opazimo sveže urejene odseke. Mateja Račevski nam med hojo razloži, zakaj so se v letu 2024 odločili za določene posege, ki so med nekaterimi obiskovalci sprožili vprašanja. »Nekateri obiskovalci so nas spraševali, zakaj smo postavili betonsko stezo v parku. Odgovor je preprost: varnost in dostopnost. Za osebo z demenco ali za koga na invalidskem vozičku so peščene poti lahko nepredvidljive in nevarne. Beton zagotavlja trdno, ravno in predvidljivo podlago. Ko se človek neha obremenjevati s tem, kje bo stopil, se lahko končno odpre naravi,« razloži sogovornica.
Pot nas vodi skozi raznolike ambiente. Sredi aprila je bila izkušnja zares čutna. Ob poti so nas spremljali tulipani vseh mogočih odtenkov, od globoko temno rdečih do sončno rumenih. Vonj, ki se je širil izpod krošenj japonskih češenj in magnolij, je bil tisti dan skoraj otipljiv. Mateja poudari, da so prav vonjave ključne za Pot za spomin: »Vonj je najmočnejši sprožilec spominov. Ko obiskovalci zavohajo določeno rastlino, se jim pogosto odprejo predali preteklosti, ki so bili dolgo zaprti. Spomnijo se babičinega vrta, mladosti, domačega kraja. To so trenutki, ki jih želimo s projektom spodbuditi.«
Dišeči vrt in čutila
Ena najpomembnejših točk na poti je Dišeči vrt, ki ga je zasnovala vrtnarica Kornelija Benyovsky Šoštarić. Tukaj rastline niso izbrane le zaradi lepote, ampak zaradi svojih aromatičnih lastnosti. Mateja Račevski nam med sprehodom zaupa zanimiv trik za boljšo izkušnjo: »Obiskovalcem svetujemo, da ob vohanju rahlo odprejo usta. Tako imenovani okus zraka močno poglobi čutno zaznavo.« V tem delu parka rastejo zelišča, kot so rožmarin, meta in timijan, pa tudi cvetlice, ki svoje vonjave najbolj intenzivno sproščajo prav v toplih pomladnih dneh. Za osebe z demenco je to varno senzorično okolje, kjer ni napačnih odgovorov, so le občutki in spomini.
Kot krajinska arhitektka poudari strokovni pogled na urejanje prostora, saj arboretum ni le zbirka dreves in cvetlic. Vsak pogled je skrbno načrtovan. Omeni koncept »ukradene krajine« – ko se pogledi iz parka odpirajo navzven, na okoliške Kamniške Alpe, Homški hrib ali cerkev svetega Ožbolta. »Ti pogledi služijo kot orientacijske točke. Osebi, ki ima težave s prostorom, ta 'sidrišča' pomagajo ohranjati občutek smeri in varnosti, hkrati pa vizualno povečajo park in ga povežejo z lokalno okolico.«
Pot nas vodi tudi mimo območij, kjer so zasadili »drevesa za prihodnost«. To so vrste, ki so odpornejše proti podnebnim spremembam in bodo čez desetletja tiste, ki bodo zagotavljale senco novim generacijam. Mateja Račevski nas opozori na pogosto napako obiskovalcev: hojo neposredno pod krošnjami dreves. »Drevesa dihajo prek korenin. Če ljudje hodijo tik ob deblu, zbijajo zemljo, kar drevesu odvzame kisik in vodo. Zato pod določena drevesa namenoma sadimo pokrovni bršljan. Bršljan tukaj ni le estetski dodatek, ampak naravna ovira, ki ljudi nežno odvrača od tega, da bi stopali po koreninskem sistemu in ne bi na primer objemali dreves, kot je trenutno kar popularno.«
Med reportažo smo opazili, kako sonce proseva skozi nežne cvetove magnolij, ki so tisto nedeljo dosegle svoj vrhunec. Vodnica nam razloži, da so magnolije v arboretumu stare in dragocene, nekatere med njimi so prave botanične redkosti. Njihovi masivni, voskasti cvetovi v kombinaciji z nežnostjo japonskih češenj ustvarjajo kontrast, ki pomirja.
Narava nas prizemlji
»Narava ima moč, da nas prizemlji. Zato Pot za spomin ni namenjena samo tistim, ki imajo težave s spominom, ampak vsem nam, da se spomnimo, kaj je v življenju zares pomembno – povezanost z naravo, s seboj in drug z drugim,« pripoveduje Mateja Račevski, medtem ko odkrivamo skrite kotičke arboretuma in opazujemo mlade in starejše, ki se v paru ali sami podajajo na odkrivanje tega hortikulturnega zaklada. Na tihih, mirnih kotičkih ob jezeru, kjer smo opazovali race in odseve rdečih javorjev v vodi, se človek zave, kako pomembna sta v današnjem svetu mir in tišina.
Na enem od mirnejših odsekov poti smo srečali gospo, ki se je v park podala s svojo starejšo mamo. Njene besede najbolje opišejo, zakaj je ta projekt tako nujen.
»Veste, za naju je ta obisk praznik,« je povedala z rahlo tresočim, a hvaležnim glasom. »Mama ima že nekaj let težave s spominom. Doma postane včasih nemirna, ujeta med štiri stene in lastne misli, ki ji bežijo. A ko prideva sem, na to pot, se zgodi nekaj čudežnega. Ko vidi te rdeče tulipane, se ji obraz razjasni. Rekla mi je: 'Glej, kako se svetijo, kot bi bili iz svile.' Ta mir, ki ga najde tukaj, traja še nekaj dni po obisku. Tukaj se ne počuti izgubljeno, ker so poti jasne, ljudje pa razumevajoči. Za naju to ni le sprehod, to je dragocen čas, ko se spet čutiva povezani.«
O vplivu tega zelenega prostora na tretje življenjsko obdobje ogromno ve tudi Ana Hribar Podkrajšek, doktorska študentka socialne gerontologije in avtorica prvega programa gozdne terapije za starejše v Sloveniji, ki jo izvaja v arboretumu. Opaža, da ljudje v naravo pogosto prihajamo obremenjeni z vsakdanjimi skrbmi: »Ko gremo v naravo, hodimo od točke A do točke B in po navadi še kuhamo kosilo v glavi. S tem ko se priklopimo oziroma odpremo čutila, gremo iz teh misli v čutila – in to je tisto, kar človeka pomiri,« pripoveduje zanimiva sogovornica, ki s programi, ki jih izvaja že tri leta, spodbuja prav to čutno prisotnost. Vonjave so na primer tesno povezane z dolgoročnim spominom, izredno pomembno pa je tudi dotikanje rastlin, poslušanje ptičjega žvrgolenja v vseh letnih časih in pogledi na urejeno krajino.
Arboretum ponuja varno okolje z veliko klopmi in senco, kar je za starejše odločilnega pomena. Poleg fizičnega počitka pa park izpolnjuje tudi globoko socialno potrebo. Ana Hribar Podkrajšek poudarja, da narava deluje kot povezovalni element: »V naravi smo vsi povezani, ni pomembno, kdo je kdo. Za starejše odrasle je izredno pomembno, da se v parku dobivajo in družijo.«
Posebno poudarja tudi potrebo in pomembnost po »izpostavljanju oči svetlobi«, kar je kritično predvsem v zimskih mesecih, ko so starejši pogosto zaprti v stanovanja. Arboretum ostaja odprt v vseh vremenskih razmerah in prav deževni dnevi ponujajo unikatne senzorične izkušnje. Čeprav se večina obiskovalcev v parku ustavi le ob sončnem vremenu, Ana Hribar Podkrajšek srečanja gozdne terapije najraje izvaja v rahlem dežju. »Takrat imaš občutek, da je arboretum tam samo zate. Vonjave so takrat intenzivnejše, saj je voda topilo, obogati pa se tudi senzoričnost ob občutku dežnih kapelj na prstih.«
Pogled v prihodnost
Projekt Modra palica se z razvojem Poti za spomin ne ustavlja. Mateja Račevski nam je med sprehodom razkrila, kako Arboretum Volčji Potok širi svojo dostopnost tudi na druge ranljive skupine, predvsem na slepe in slabovidne. »Izdali smo knjižico 50 posebnih dreves, ki obiskovalce spodbuja k interaktivnemu raziskovanju. Otroci in odrasli lahko s svinčnikom ali voščenko prek reliefnih listov ustvarjajo odtise, kar je čudovita senzorična izkušnja,« pojasnjuje.
Čeprav so sprva razmišljali o uporabi reliefov za slepe, so po posvetu s tiflopedagogi ugotovili, da je tehnologija napredovala v drugo smer. Namesto braillove pisave, ki jo uporablja le okoli deset odstotkov slepih, so se osredotočili na uporabo QR-kod. Te omogočajo, da pametni telefoni besedilo preberejo na glas, kar odpira vrata parka vsem, ki sveta ne vidijo, a ga lahko slišijo in začutijo.
Ko se sprehod po cvetočem arboretumu končuje, postane jasno, da narava tukaj ne igra le vloge estetskega okrasa. Za mnoge je to prostor globoke meditacije in preživetja. To potrjujejo besede obiskovalke, ki smo jo srečali na našem sprehodu in nam je zaupala svojo ganljivo izkušnjo.
»V začetku leta sem preživljala izredno težko obdobje. Ravno ko sem se selila, je imela oseba, ki mi je zelo blizu, operacijo tumorja v glavi. V tistem času sem tukaj našla mir, ki sem ga nujno potrebovala. Prišla sem zgodaj zjutraj, ko v parku še ni bilo ljudi, in to meditativno okolje me je dobesedno rešilo. Čistoča te narave in tišina sta me pomirili. Rada prihajam sem, saj se tukaj čas ustavi in človek končno lahko zadiha,« nam je dejala gospa Neda Haler.
S temi besedami se krog sklene. Od modre klopce, ki omogoča varno zavetje osebam z demenco, prek cvetočih polj tulipanov, ki prebujajo spomine, do tihih kotičkov pod magnolijami, kjer ljudje iščejo tolažbo v najtežjih življenjskih preizkušnjah. Arboretum Volčji Potok s projektom Modra palica dokazuje, da je narava najmočnejši terapevt – če ji le pustimo, da nas nagovori skozi mir, vonj in barve.
