Srednja in jugovzhodna Evropa se ta čas spopadata s samimi ekstremi. Rekordi padajo malodane povsod, najvišje temperature zraka so izmerili v Avstriji in na Slovaškem, 41 in 42 stopinj Celzija. Reke imajo tako nizke vodostaje, da razkrivajo skrivnosti rečnega dna, kar onemogoča plovbo, ki je pomembna za industrijo, ustavljajo se jedrske in hidroelektrarne. Ren je te dni dosegel rekordno nizek vodostaj na merilnem mestu v Kaubu, kjer je bil konec preteklega tedna globok le še 19 centimetrov, za dve dlani torej. Prejšnji rekord iz leta 2018 je znašal 25 centimetrov. Po Donavi teče le še tretjina običajne količine vode, pri Budimpešti je podrla stoletni rekord in je globoka 23 centimetrov, presušen je italijanski Pad, kjer zapirajo namakalne sisteme, morska voda pa sili po toku navzgor. Znižujejo se gladine alpskih jezer, od Bodenskega jezera, jezera Maggiore do madžarskega Balatona, ki je na merilnem mestu v Siófoku globok le še 50 centimetrov, pol manj kot običajno. Rekordno toplo je tudi Sredozemsko morje pri Mallorci, kjer ima 33 stopinj.
Po besedah Florjane Ulaga, hidrologinje z agencije za okolje, so ti prizori skrb zbujajoči. »Evropa je pred veliko preizkušnjo, kako pametno razvijati strategije za zmanjšanje posledic takih suš, morali se bomo zelo prilagoditi in pametno gospodariti.«
Porušeno ravnovesje
Zelo nizke in tople so tudi slovenske reke. Stanje rek je slabo, pretok je manjši od običajnega za ta letni čas, tudi podzemne vode so zelo nizke, kmetijska suša pa je že rdeče obarvana, je na kratko strnila sliko Slovenije v primežu ponovnega vročinskega vala Florjana Ulaga.
Spodnja Sava, Krka, Kolpa, manjše reke v Posočju, Vipava, reke v slovenski Istri in posamezne v Prekmurju dosegajo prek 25 stopinj, čez dan se segrejejo še za tri do štiri stopinje. To je za vodne organizme ogrožajoče.
»Problem imajo vsi organizmi, najbolj pa je to opazno pri ribah. Ker se pri tem nizkem vodostaju voda zadržuje v tolmunih, se ribe tam skoncentrirajo, to pa povzroča veliko gnečo in prihaja do poginov. Težave imajo tudi drugi organizmi, ki se posušijo, propadejo, kar povzroči dodatno onesnaženje vode, koncentracija onesnaženja pa je pri nizkem vodostaju večja, ker je tudi manj možnosti, da se onesnaženje porazgubi. To pomeni porušeno biološko ravnovesje. Ne samo v vodotoku, ampak tudi v priobalnem pasu, ves ekosistem prizadet,« razloži Ulaga.
Ribiči so prepovedali ribolov na Savinji, Dravi, Muri, Soči … in pritokih, občine z odloki prepovedujejo plovbo, kar velja tudi za napihljive blazine in obroče, s katerimi se kopalci v teh dneh hladijo na rekah. Uporaba pitne vode je v številnih občinah in celo regijah, kot je podravska in spodnja Savinjska dolina, omejena samo na nujno rabo. Posledično je tudi pri nas zmanjšana proizvodnja hidroenergije, nuklearka v Krškem pa zmanjšuje moč obratovanja.
Električne energije dovolj
Medtem ko Slovenija težav s plovnostjo rek nima, pa je vlada pretekli teden razglasila nižjo stopnjo tveganja pri oskrbi z električno energijo. Zaradi nizkega vodostaja Save in visokih temperatur nuklearka v Krškem vse težje dosega okoljske standarde, ki jih mora po zakonu izpolnjevati za delovanje. Do oddaje našega članka je delovala na 80 odstotkih moči.
Kot pomirjajo na ministrstvu za infrastrukturo in energetiko, pa je električne energije v Sloveniji in Evropi dovolj. Slovenski elektroenergetski sistem je del povezanega evropskega elektroenergetskega omrežja, kar skupaj z domačimi proizvodnimi viri zagotavlja varno in zanesljivo oskrbo z električno energijo. Tudi ob morebitni zaustavitvi nuklearke v Krškem.
»Dobavitelji električne energije lahko vso potrebno energijo kupijo v tujini. To je dolgoročni in kratkoročni scenarij,« so povedali. So pa zato vse sile osredotočene na zagotavljanje stabilnosti prenosnega, to je visokonapetostnega omrežja, ne le pri nas, tudi v širši regiji, pri čemer ima JEK pomembno vlogo.
Število klimatskih naprav v Sloveniji narašča. V zadnjih šestih letih (od 2018 do 2024) se je poraba energije za hlajenje v Evropi podvojila, v naših gospodinjstvih pa znaša okoli 1,5 odstotka skupne porabe. Še vedno največ energije gospodinjstva porabijo za ogrevanje, ki se z uvedbo toplotnih črpalk prav tako elektrificira. Pozimi porabimo več električne energije kot poleti.
»Poletje je čas kolektivnih dopustov, ko večja proizvodna podjetja ne obratujejo, in verjetno bo pri tem ostalo kljub vročinskim valovom in klimatskim napravam. V času vročinskih valov se proizvede tudi ogromno energije v sončnih elektrarnah, in ta energija več kot zadošča za pokritje rasti porabe zaradi klimatskih naprav. Pozimi je proizvodnja sončnih elektrarn nizka, zato je zadostna proizvodnja pozimi veliko večji izziv kot poleti,« odgovarjajo z ministrstva.
Številni dejavniki
Čeprav lahko izpad nuklearke vpliva na dvig veleprodajnih cen elektrike, pa na cene vplivajo še drugi dejavniki. »Trenutno je to proizvodnja sončne energije, ki povzroča, da so cene čez dan zelo nizke, konec tedna celo nič ali negativne, zvečer pa zelo visoke. Na ceno vpliva tudi povezanost z drugimi državami, večja ko je povezanost, manjši je vpliv na trenutno ceno. Trenutne cene imajo zelo omejen vpliv na cene, ki jih plačujejo končni odjemalci, predvsem mali in gospodinjski odjemalci. Zanje se cene spreminjajo z zamikom, vezane so predvsem na terminske trge in ne na trg za dan vnaprej,« so še pojasnili z ministrstva za infrastrukturo.
Medtem se je v deželi hidroenergije, Avstriji, proizvodnja v hidroelektrarnah zmanjšala za okoli 30 odstotkov, po poročanju avstrijskih medijev pa je prizadetih več kot 4000 malih hidroelektrarn, ki so morale zmanjšati proizvodnjo do 50 odstotkov ali se popolnoma ustaviti. Tudi slovenske hidroelektrarne ustvarijo manj energije.
Petja Rijavec iz skupine HSE je sporočila, da elektrarne delujejo nemoteno, vendar na četrtini zmogljivosti. Proizvodnja električne energije je bila zaradi suše in nizkih vodostajev v prvih dneh avgusta za 46 odstotkov manjša kot v enakem obdobju lani, hidroelektrarne lahko namreč proizvajajo le toliko energije, kot to omogočajo hidrološke razmere. Iz Dravskih elektrarn pa so sporočili, da so v prvem polletju letos proizvedli približno 72 odstotkov načrtovane proizvodnje za to obdobje. Leto 2026 namreč zaznamujejo podpovprečni pretoki, regulacija pretokov pa v največji meri poteka že v Avstriji in je odvisna od tamkajšnjih hidroloških razmer ter obratovanja hidroenergetskih objektov.
Akumulacija padavin
Toda sama električna energija preživetja ne omogoča, temveč je to voda, in to pitna. Živimo v času nove podnebne realnosti, ko se zaostrujejo izredne razmere, in to v letnih časih, ko tega ne bi pričakovali. Še vedno prevečkrat uporabljamo pitno vodo za stvari, za katere bi lahko porabljali deževnico. Na izrazite suše se bomo morali pripraviti vsi. Kot pravi Florjana Ulaga: »Če hočeš poleti normalno živeti, moraš začeti razmišljati o tem spomladi, ko voda je.«
Po podnebnih scenarijih ne kaže, da bi šlo na bolje. Suše bodo stalnica, čeprav morda ne vsako leto. Vse to od nas zahteva prilagajanje. Podnebne spremembe pa ne obetajo nič dobrega, in to po mnenju Florjane Ulaga povzroča ljudem strah. »Ko pride do spremembe, to pomeni, da moraš začeti nekaj delati drugače in drugače živeti. Pri prilagajanju podnebnim spremembam pa ni lagodja, zato jih ljudje zanikajo. Drugo pa je kratkotrajni spomin. Večina ljudi se ne spomni leta 2003, ko je bilo zelo vroče, jaz se ga zelo dobro.«
Ker smo pri nas zelo odvisni od padavin, se bomo morali naučiti te akumulirati, ker je to eden od ukrepov prilaganja na suše. Ulaga razloži, da bodo prihajale v nalivih, izrednim padavinam pa bodo sledile izredne suše. »Če prideluješ hrano, potrebuješ vodo, toda zalivamo lahko z deževnico, ki smo jo vestno zbirali, ni potrebe, da za to porabljamo pitno vodo iz vodovoda, sploh pa ne za okrasno rastje, zelenice ali pranje avtomobilov. Vnaprej je treba predvideti vsak korak, kako zalivati, saditi, zaščititi zemljo, da se ne bo preveč izsušila. Posameznik lahko veliko naredi,« odgovarja sogovornica.
Stanje podtalnice
Tako kot površinske vode je tudi podtalnica nizka in se znižuje. Ta pa je glavni vir pitne vode. Omejevanje porabe pitne vode je eden prvih ukrepov, ki ga uvedejo občine, ko postanejo stvari resne. »Kar tako podtalnice ne more zmanjkati,« pomirja Ulaga, »lahko pa njena gladina tako pade, da je vprašljivo, kaj črpamo in ali sploh še lahko črpamo. Vse to so tehnološka vprašanja. Za zdaj nimamo vzpostavljenega celostnega sistema za premagovanje suše, se pa sprejemajo različni ukrepi. Eden je omejevanje rabe pitne vode, toda v prihodnje bo treba narediti še kaj drugega.«
Ker se padavine naravno akumulirajo v vodonosnikih in na krasu, je tam tudi naše upanje. »V kraških vodonosnikih se voda zadržuje dlje časa in ti so lahko naš vir pitne vode v kriznih razmerah. Spomnimo se leta 2022, ko je bilo na Obali premalo vode in so jo vozili iz Notranjske. A čeprav nas lahko to nekoliko rešuje, nikakor ne smemo pozabiti na smiselno rabo vode, tudi namakalne vode. Pri nas se izdajajo dovoljenja za rabo vode iz vodotokov in podzemne vode, vsak lahko zaprosi za dovoljenje, strokovnjaki pa presojajo, kolikšen je lahko odvzem, kdaj in do katere mere. Najslabše pa je, da bi vsi črpali, ko je že suša. Če prej predvidiš svoj način samooskrbe ali gospodarstva, se lahko naredi prava in zdrava presoja vodnega kroga. Samo to je prava rešitev in kaos v tem smislu ni primeren. Kajti na koncu se moramo zavedati, da je voda osnovni vir preživetja. Najbolj pomembno je, da jo imamo pitno na voljo mi in ostali organizmi. Tudi vse ostalo je pomembno, a če smo čisto iskreni, je drugotnega pomena. Bomo pač imeli slabši standard, a bomo živeli,« je jasno povedala Florjana Ulaga.
