Decembrski večer leta 2015 v Cape Canaveralu na Floridi je bil nenavadno miren. Toda tisto, kar se je tiste noči spuščalo z neba, je za vselej spremenilo zakone ekonomije in fizike. Iz črne praznine stratosfere se je proti Zemlji z vrtečimi se stabilizatorji pomikala orjaška jeklena puščica. To je bila prva stopnja rakete falcon 9, visoka kot dvajsetnadstropni blok. Le nekaj kilometrov nad tlemi se je znova prižgal njen osrednji motor. V oblaku ognja, dima in oglušujočega hrupa se je večtonski valj upočasnil in namesto da bi kot vsi njegovi zgodovinski predhodniki nekoristno zgorel v atmosferi ali potonil na dno Atlantika, je navpično, z milimetrsko natančnostjo, pristal na betonski ploščadi.
V nadzorni sobi podjetja SpaceX v Kaliforniji je izbruhnila norišnica. Mladi inženirji v kratkih majicah so jokali in si padali v objem. In imeli so dober razlog. Tisto noč se je končala doba, v kateri so vesoljski program vodili izključno države, birokrati in vojske. Začela se je doba kozmičnega kapitalizma, v kateri pravila igre določajo egi, vizije in neizmerne milijarde peščice tehnoloških baronov iz Silicijeve doline. Vesolje ni bilo več ideološko bojišče med Washingtonom in Moskvo, pač pa igrišče za ekscentrične milijarderje.
Da bi razumeli to radikalno spremembo paradigme, moramo uro zavrteti na začetek tisočletja. Leta 2001 je mlad južnoafriški podjetnik Elon Musk, ki je pravkar obogatel s prodajo sistema paypal, sedel na letalu proti Moskvi. V glavi je imel fiksno idejo. Na Mars želi poslati majhen rastlinjak z mišmi, da bi v javnosti ponovno obudil zanimanje za vesolje. V Moskvi se je sestal z ruskimi generali in vesoljskimi uradniki, da bi kupil nekaj odpisanih medcelinskih balističnih raket dneper.
Bitka milijarderjev
Rusi so na suhljatega, malce jecljajočega milijonarja gledali z odkritim prezirom. Na enem od sestankov, prepojenem z vonjem po vodki in cigaretnem dimu, naj bi eden od glavnih sovjetskih konstruktorjev dobesedno pljunil pred njegove noge, češ da je preprosto amater z denarjem, ki nima pojma o raketni znanosti.
Ob vrnitvi v ZDA je Musk v letalu na prenosnem računalniku odprl tabelo in začel računati stroške surovin – aluminija, titana, ogljikovih vlaken in raketnega goriva. Ugotovil je, da surovine predstavljajo pičla dva odstotka cene takratnih državnih raket. Vse preostalo so bili birokracija, neučinkovitost in monopol velikih obrambnih podjetij. »Če so surovine tako poceni,« si je rekel Musk, »lahko rakete zgradim sam.« Leta 2002 je ustanovil podjetje SpaceX.
Vstopil je v popoln vakuum. Nasa je bila po dveh katastrofah raketoplanov Challenger in Columbia paralizirana, ujeta v lastno birokratsko mrežo. Ko se je program Space Shuttle leta 2011 dokončno upokojil, so bili Američani v ponižujočem položaju. Za pot do Mednarodne vesoljske postaje so morali za astronomski denar kupovati sedeže na ruskih raketah sojuz – prav tistih, ki jih je v šestdesetih zasnoval Sergej Koroljov.
Musk je ta sistem zrušil z neusmiljeno logiko Silicijeve doline. Moto se je glasil: Premikaj se hitro in uničuj. (Move fast and break things.) Medtem ko je Nasa leta načrtovala en sam poskus, je SpaceX gradil prototipe, jih pošiljal v zrak, jih pustil eksplodirati na teksaških plažah, analiziral podatke in naslednji teden zgradil novo, izboljšano različico. Z izumom večkratno uporabnih raket so stroške izstrelitve znižali za neverjetnih 70 odstotkov in čez noč monopolizirali svetovni trg vesoljskih poletov.
Vendar Musk na tem kozmičnem bojišču ni ostal sam. Kmalu se je razplamtela neizprosna vojna z njegovim največjim rivalom, Jeffom Bezosom, ustanoviteljem Amazona in podjetja Blue Origin. Ta spopad dveh najbogatejših ljudi na svetu ni bil zgolj boj za prestiž, pač pa spopad dveh radikalno različnih filozofij o prihodnosti človeštva.
Muskova vizija je apokaliptična in zvesta ruskemu kozmizmu Ciolkovskega. Prepričan je, da je Zemlja obsojena na propad – bodisi zaradi jedrske vojne, podnebnih sprememb, padca asteroida ali umetne inteligence. Edina rešitev za preživetje naše biološke vrste je, da postanemo večplanetarna bitja. Njegov končni cilj z orjaško, večkrat preizkušeno raketo starship je na dolgi rok zgraditi samovzdržno mesto z milijonom prebivalcev na Marsu.
Cilindrične postaje
Bezos, po drugi strani, ima povsem drugačnega idola. Navdihuje ga Gerard O'Neill, fizik s Princetona, ki je v sedemdesetih letih predlagal gradnjo orjaških, vrtečih se cilindričnih vesoljskih postaj, v katerih bi lahko živelo na milijarde ljudi z umetno gravitacijo, rekami in gozdovi. Bezosov moto je, latinsko, Gradatim Ferociter, korak za korakom, neustrašno. Njegov cilj ni kolonizacija rdečega planeta, temveč selitev celotne težke industrije in energetike z Zemlje v orbito. »Zemljo moramo spremeniti v stanovanjsko četrt in nacionalni park,« trdi Bezos, »vse umazane tovarne pa prestaviti v vesolje.«
Ta konceptualna vojna je rodila fenomen, ki so ga mediji poimenovali vesoljska dirka milijarderjev. Toda ta dirka je v javnosti hitro dobila pridih bizarnega hedonizma in odtujenosti od realnosti navadnih ljudi.
Vrhunec tega bizarnosti se je zgodil oktobra 2021, ko je Jeff Bezos na krovu svoje suborbitalne rakete new shepard v vesolje poslal takrat 90-letnega igralca Williama Shatnerja, moškega, ki je v filmih in nadaljevankah igral kultnega kapitana Kirka v seriji Zvezdne steze. Polet je trajal pičlih deset minut. Raketa se je povzpela tik nad mejo vesolja, potniki so nekaj minut lebdeli v breztežnosti in nato s padali pristali v puščavi Teksasa.
Prizor po pristanku je bil popolna kulturna in psihološka študija našega časa. Shatner je izstopil iz kapsule, vidno pretresen, s solzami v očeh. Kot starec je doživel tisti globoki pogled, ko je skozi okno ugledal tanko, ranljivo modro linijo atmosfere in absolutno, grozljivo črnino smrti, ki jo obdaja. Stopil je do Bezosa, ga prijel za roko in začel z globokim, drhtečim glasom pripovedovati o minljivosti življenja in lepoti Zemlje.
Toda Bezos ga ni poslušal. Preveč je bil zaposlen s kamerami. Medtem ko je Shatner doživljal eksistencialno katarzo, je Bezos za njegovim hrbtom vpil, odpiral steklenico šampanjca in z njim polival preostale goste ter kričal od navdušenja. To je bil velik kontrast. Na eni strani umetnik, ki je dojel globino kozmosa, na drugi kapitalist, ki je v njem videl zgolj uspešno zaključeno marketinško kampanjo in zabaviščni park za ultrabogate.
Ta premik od državnih programov k zasebnemu kapitalu odpira ključna vprašanja o prihodnosti naše civilizacije. V 19. stoletju so možje, kot so bili Cornelius Vanderbilt, Leland Stanford in Jay Gould, zgradili tirnice po prostranstvih Amerike. Bili so neusmiljeni kapitalisti, prevaranti in monopolisti, ki so jih upravičeno imenovali železniški baroni. Izkoristili so delavce, pokradli zemljo indijanskim plemenom in uničili konkurenco. Toda hkrati so bili prav oni tisti, ki so postavili logistično in industrijsko hrbtenico moderne ameriške države.
Železniška barona našega časa
Elon Musk in Jeff Bezos sta železniška barona našega časa. Ustvarjata infrastrukturo, s katero bo človeštvo naselilo orbito. Vendar pa je cena, ki jo za to plačujemo, izguba nadzora nad globalnim skupnim dobrim. Vesolje postaja kozmični Divji zahod, kjer mednarodno pravo preprosto ne dohaja tehnologije. Pogodba o vesolju, ki so jo Združeni narodi sprejeli leta 1967 in prepoveduje prilaščanje nebesnih teles s strani posameznih držav ter namestitev orožja v orbiti, je v času zasebnih podjetij postala zgolj mrtva črka na papirju. Kdo določa pravila na Marsu? Musk je v pogojih uporabe svojega satelitskega sistema starlink že cinično zapisal, da SpaceX na Marsu ne priznava zakonov nobene zemeljske vlade, temveč bodo veljala načela samouprave, ki jih bodo postavili sami.
Posledice te kolonizacije so vidne že danes, ko pogledamo v nočno nebo. SpaceX je v orbito utiril že na tisoče satelitov z namenom zagotavljanja globalnega interneta. Ti sateliti letijo v nizkih orbitah in v dolgih, svetlih vrstah režejo nočno nebo. Astronomi po vsem svetu so zgroženi. Njihove astrofotografije in opazovanja oddaljenih galaksij so uničeni zaradi svetlobnega onesnaženja, ki ga ustvarja zasebno podjetje. Nebo, tisti večni prostor mitov, poezije in skupne človeške dediščine, se pospešeno spreminja v komercialno oglasno desko in industrijsko cono.
Orbita je prenasičena. Okoli Zemlje danes kroži na stotisoče kosov vesoljskih smeti, ki vključuje marsikaj, od delov starih raket do izgubljenih orodij astronavtov in nedelujočih satelitov, ki potujejo s hitrostjo 28.000 kilometrov na uro. En sam trk dveh satelitov lahko sproži tako imenovani Kesslerjev sindrom – verižno reakcijo, kjer vsak trk ustvari milijone novih delcev, ti pa uničijo preostale satelite, dokler Zemlja ne ostane ujeta v neprebojno kletko iz drvečih jeklenih šrapnelov, kar bi nas za stoletja odrezalo od kakršnega koli potovanja v vesolje.
Kljub vsem tveganjem pa je vrnitev k staremu, državnemu modelu nemogoča. Nasa se danes zaveda, da je popolnoma odvisna od zasebnih izvajalcev. Tudi njen novi, ambiciozni program Artemis, s katerim nameravajo v prihodnjih letih vrniti ljudi na Luno in tam zgraditi stalno bazo, sloni na Muskovem starshipu, ki bo deloval kot lunarni modul za pristanek in vzlet.
Vstopili smo v obdobje tehnološkega fevdalizma. Prostor, ki so ga včasih poganjali nacionalne zastave, ponos in hladnovojna paranoja, zdaj poganja želja po dobičku, rudarjenju redkih kovin na asteroidih in turizmu za tiste, ki si lahko privoščijo vozovnico v vrednosti proračuna manjše afriške države.
