David O. Selznick, eden najbolj produktivnih in uspešnih producentov v zgodovini Hollywooda, se je še pred dopolnjenim štiridesetim letom spraševal, ali bo še kdaj ustvaril kaj, kar bi se vsaj približalo neznanski slavi, ki jo je požel njegov film V vrtincu (Gone with the Wind, 1939). Znamenita vojna drama o romanci v času ameriške državljanske vojne je ob izidu pometla s konkurenco in obveljala za finančno in kritiško najuspešnejši film dotlej. Ne le to, če upoštevamo inflacijo, V vrtincu še danes velja za najdonosnejši film vseh časov. Razumljivo je, da po tolikšnem uspehu apetiti ustvarjalcev še narastejo. Selznick, ki je veljal za človeka z izjemno izostrenim čutom za prepoznavanje potenciala filmskih zgodb in ustvarjanje velikih uspešnic, se je znašel pred težko nalogo: kako prekositi samega sebe?
Kasneje je sicer menil, da je vse življenje zapravil v iskanju načina, kako preseči uspeh V vrtincu. Iz filmske zgodovine vemo, da to ni uspelo ne njemu ne komu drugemu, a v letih po izidu se je na vse pretege trudil posneti še večji, uspešnejši in vplivnejši film.
Temperament in orožje
Ko je leta 1944 naletel na roman Duel in the Sun ameriškega pisatelja in scenarista Nivena Buscha, je verjel, da ima v rokah pravo stvar. Vse niti je želel imeti v svojih rokah, zato je po romanu sam napisal scenarij, pri čemer je ostal razmeroma zvest izvirni zgodbi, je pa znatno povečal število seksualno eksplicitnih prizorov. V središču zgodbe je Pearl Chavez (Jennifer Jones), temperamentna mladenka mešanega porekla, rojena očetu belcu in materi indijanskih korenin. Ko njen oče zaradi nezvestobe ubije njeno mamo, nato pa ga kazensko usmrtijo, jo kot siroto pošljejo k bogatemu teksaškemu senatorju Jacksonu McCanelsu (Lionel Barrymore). Na njegovem prostranem ranču se Pearl znajde v okolju, kjer jo zaradi njenega porekla in družbenega položaja mnogi obravnavajo kot manjvredno pritepenko, hkrati pa jih vznemirja njena eksotična lepota.
To še zlasti velja za McCanlesova sinova, od katerih je starejši Jesse (Joseph Cotten) uglajen, pošten in izobražen, mlajši Lewt (Gregory Peck) pa kot samovšečen nasilnež njegovo popolno nasprotje. Čeprav Pearl dobro ve, da bi ji Jesse lahko zagotovil mirnejšo in varnejšo prihodnost, jo bolj vleče k Lewtu. Sprva sicer zavrača njegove osvajalske poskuse, potem ko ji stori silo, pa med njima paradoksalno vznikne močna in tudi uničujoča privlačnost.
Poleg ljubezenske drame zgodba obravnava tudi širše družbene spremembe tistega časa. Senator se ne more sprijazniti s prihodom železnice in splošno modernizacijo ameriškega zahoda. Umirjeni Jesse se postavi na stran zagovornikov napredka in zapusti ranč, da bi se posvetil politični karieri, medtem ko Pearl ostane ujeta v vse bolj zapleten odnos z Lewtom. Ko ji ta noče ponuditi skupne prihodnosti, se zaroči s sosednjim rančarjem Samom Pierceom, vendar Lewt iz ljubosumja ubije njenega snubca, zaradi česar za njim razpišejo nekakšno tiralico. Čeprav je na begu pred zakonom, se še naprej vrača k Pearl, ki ga kljub vsemu ne more pozabiti. Obenem se zaostruje tudi spor med bratoma, ki doseže vrhunec, ko Lewt ustreli in rani Jesseja. Ko Pearl izve, da namerava Lewt dokončati, kar je začel, in ubiti svojega brata, se sama sooči z njim. V puščavi nekdanja ljubimca streljata drug na drugega in tako končata svoje turbulentno razmerje.
Mučno snemanje
Ker je Selznick v projekt vložil vse svoje prihranke in celo zastavil lastno hišo, je vztrajal, da mora biti vse po njegovo. Sam je izbiral igralce, pri čemer je največ pozornosti namenil iskanju igralke za vlogo Pearl. Čeprav je bilo sprva mišljeno, da bo v vlogi nastopila povsem neznana igralka, si je premislil in vlogo ponudil uveljavljeni zvezdnici Jennifer Jones, v katero se je zaljubil. Jonesova, ki je nekaj let kasneje postala njegova žena, je bila tedaj poročena, še večjo težavo pa je predstavljalo dejstvo, da je bila vajena povsem drugačnih vlog. Svojo kariero je zgradila na igranju milih, krepostnih in pobožnih likov, vloga Pearl Chavez pa je od nje zahtevala prelevitev v vročekrvno žensko, ki je v stiku z lastno seksualnostjo. Čeprav ji vloga ni bila pisana na kožo, je nalogo po mnenju kritikov opravila izvrstno, saj si je zanjo prislužila oskarjevsko nominacijo za najboljšo igralko.
Snemanje je zaznamovalo tudi več drugih težav. Režiser King Vidor je denimo izgubljal živce s Selznickovim vmešavanjem v vsak najmanjši detajl in nenehnim spreminjanjem scenarija, režiserjevo avtoriteto pa je spodkopaval tudi tako, da je za režijo posameznih delov filma najemal druge režiserje. Vidor se je po koncu snemanja zaklel, da nikoli in pod nobenim pogojem ne bo več sodeloval s Selznickom. Snemanju s slednjim se je skušal izogniti tudi Gregory Peck, eden največjih ljubljencev občinstva, čigar kariera je v tistem času ravno doživljala razcvet. Uveljavil se je v vlogah visoko moralnih dobričin in si s tem prislužil simpatije gledalcev, zato ga nikakor ni mikalo vživeti se v vlogo glavnega zlikovca v Dvoboju na soncu. A to je bil čas, ko so bili igralci k velikim filmskim studiem priklenjeni z rigoroznimi pogodbami, zato Peck ni imel izbire. Kasneje je snemanje tega filma označil kot najbolj neprijetno izkušnjo v vsej karieri.
Zgroženi cenzorji
Ko je bil Dvoboj na soncu naposled pripravljen za distribucijo v kinematografih, so mu cenzorji prižgali rdečo luč. V tistem času je veljal strogi Haysov zakonik, ki je hollywoodskim ustvarjalcem narekoval, kako smejo prikazovati spolnost, nasilje in druge občutljive teme. Cenzorje je zmotila predvsem izrazita seksualna napetost med Pearl in Lewtom ter številni namigi na zunajzakonske odnose. Selznick je moral film večkrat predelati in iz njega odstraniti več spornih prizorov, a je tudi končna različica veljala za enega najbolj pohujšljivih hollywoodskih filmov svojega časa.
Film so premierno predvajali na zadnji dan leta 1946. Ker so v promocijo vložili za tisti čas nezaslišana dva milijona dolarjev (to bi bilo danes okoli 35 milijonov dolarjev), je film v kino zvabil široke množice. Čeprav je obveljal za najbolje prodajani film leta 1946, pa je zaradi izjemno visokih produkcijskih stroškov komajda dosegel prag rentabilnosti. Tudi kar zadeva kritiške odzive, še zdaleč ni presegel V vrtincu.
Nekateri kritiki so hvalili razkošno produkcijo, igralce in ambicioznost projekta, drugi pa so filmu očitali pretirano melodramatičnost, razvlečeno zgodbo in pretirano poudarjanje spolnosti. Dvoboj na soncu je kasneje obveljal za pomemben mejnik v razvoju vesterna, saj je žanru dodal elemente erotike in psihološke drame.
Kot film, ki je poglavitno vplival na njegovo odločitev, da se zapiše filmski umetnosti, pa ga je ob več priložnostih omenil legendarni režiser Martin Scorsese.
