Dvig roke v znak zahvale vozniku, ki se ustavi, da bi pešcu omogočil prehod čez cesto, je za nekatere samoumevna reakcija, medtem ko drugi to gesto povsem spregledajo.
Sporazumevanje z okolico
Vendar se za to nekajsekundno vljudnostjo morda skriva zelo poseben način sporazumevanja z okolico. Čeprav ta gesta sama po sebi ne omogoča celostnega vpogleda v psihološki profil posameznika, odraža obliko spoštovanja in pozornosti do ljudi, ki jih srečujemo vsak dan.
Kot piše portal purepeople.com, je za psihologe ta preprosta gesta hvaležnosti predvsem oblika družbenega priznavanja in potrjevanja sočloveka. Ne gre za diagnostični pokazatelj, temveč za odraz pozornega, sodelovalnega in spoštljivega odnosa do neznancev. Takšno ravnanje spada med tako imenovana »prosocialna vedenja« – torej naravnanosti, ki spodbujajo pozitivne interakcije med posamezniki.
V psihologiji se ta vedenja pogosto povezujejo z modelom petih velikih dejavnikov osebnosti, uveljavljeno teorijo, ki osebnost opisuje skozi pet glavnih dimenzij: odprtost, vestnost, ekstravertnost, sprejemljivost in čustveno stabilnost. Prav dimenzija sprejemljivosti (pripravljenosti za sodelovanje) med drugim zajema naravnanost k sodelovanju, empatijo, dobrohotnost in vljudnost.
Pozornost do drugih
Psihologe po poročanju portala preseneča instinktivna narava takšne zahvale. Pri številnih ljudeh dvig roke ni posledica daljšega razmisleka, temveč avtomatizem. Čeprav iz tega ne moremo, kot je bilo že omenjeno, trdno sklepati o celostni osebnosti posameznika, se to vedenje umešča v kategorijo prosocialnega vedenja, ki jo socialna psihologija v zadnjih letih zelo podrobno proučuje.
