Na prvi pogled je videti kot prizorišče iz postapokaliptičnega filma. Rdeča zemlja, prah, peščeni hribi in nikjer nobenega drevesa. Vendar se pod površjem te južnoavstralske puščave skriva povsem drugačen svet. Tamkajšnje podzemne hiše (domačini jim pravijo »dugouts«) ponujajo vse udobje sodobnega življenja – od treh spalnic, kopalnice in kuhinje do interneta in tekoče vode. Glavni razlog za selitev pod zemljo pa ni revščina, temveč naravna termična izolacija. Ko zunanje temperature v senci presežejo brutalnih 50 °C, v podzemnih bivališčih vse leto vlada prijetnih 22 do 24 °C.
Od najstnikovega odkritja do »luknje belega človeka«
Zgodba mesta se je začela 1. februarja 1915, ko je takrat 14-letni Willie Hutchison spremljal svojega očeta na neuspešni odpravi iskanja zlata. Medtem ko so odrasli iskali vodo, je Willie na površju naletel na sijoče koščke opala. Raziskave so potrdile, da se pod suho zemljo skriva pravo bogastvo.
Novica se je hitro razširila in privabila številne rudarje, med katerimi so bili predvsem vojaki, ki so se vrnili s front prve svetovne vojne. Naselje je leta 1920 dobilo uradno ime Coober Pedy, kar izhaja iz aboriginske fraze »kupa-piti« in pomeni »luknja belega človeka«. Domorodno ljudstvo, ki je na tem območju tisočletja živelo nomadsko, kraj sicer imenuje Umoona, kar pomeni »dolgo življenje«.
Prvi rudarji so sprva želeli zgraditi klasične hiše na površju, a so hitro ugotovili, da je puščavsko podnebje neizprosno. Poletne temperature do 52 °C v senci in izjemno nizka vlažnost so bivanje nad zemljo spremenile v boj za preživetje. Rešitev so našli v tistem, kar so najbolje znali – v kopanju.
Podzemni luksuz: cerkve, bazeni in ekscentrični bari
Izkopavanje trisobnega podzemnega stanovanja danes stane približno toliko kot gradnja klasične hiše na površju, vendar prinaša ogromne prihranke pri električni energiji, saj odpade potreba po klimatskih napravah. Čeprav hiše nimajo oken, stanovalci opisujejo bivanje kot izjemno prostorno in prijetno, oranžne stene iz peščenjaka pa prostorom dajejo topel ton.
Življenje pod zemljo pa se ne ustavi pri stanovanjskih hišah. Mesto ima tudi cerkve, vklesane v skalo. Srbska pravoslavna cerkev, zgrajena v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ima osvetljena vitraža in figure svetnikov, vklesane v stene. Anglikanska cerkev, ročno izkopana v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je preprostejša. Katoliška cerkev sv. Petra in Pavla, odprta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pa ima obliko križa.
Med lokalnimi zanimivostmi izstopa podzemni bar pokojnega lovca na krokodile, znanega kot »krokodil Harry«, ki je okrašen z ekscentričnimi umetninami, umetnim krokodilom in ogromno skulpturo ženske. Nekateri prebivalci so si pod zemljo izkopali celo lastne bazene.
V Coober Pedyju danes živi približno 2500 prebivalcev več kot 45 različnih narodnosti (vključno z Grki, Srbi in Hrvati), kar ustvarja eno najbolj multikulturnih skupnosti v Avstraliji. Enciklopedija Britannica navaja, da v mestu morda živijo milijonarji, vendar nihče ne govori o svojem premoženju. Javno razkritje najdbe dragega opala bi namreč takoj sprožilo naval kupcev na okoliška zemljišča.
Hollywoodska kulisa
Zaradi edinstvenega, nezemeljskega videza je Coober Pedy že večkrat privabil hollywoodske filmske ustvarjalce. Leta 1985 sta Mel Gibson in Tina Turner tu snemala kultni film Pobesneli Max 3 (Mad Max: Beyond Thunderdome). V mestu so snemali tudi znanstvenofantastično uspešnico Planet teme (Pitch Black) z Vinom Dieslom v glavni vlogi.
Kljub bogastvu z opali pa se mesto sooča z resnim izzivom – oskrbo z vodo. V regiji ni rek ali jezer, dež pa pada izjemno redko. Voda prihaja iz Velikega arteškega bazena, enega največjih podzemnih vodonosnikov na svetu. Črpajo jo z globine več kot dveh kilometrov in jo pred distribucijo čistijo, zaradi česar so stroški oskrbe z vodo med najvišjimi v Južni Avstraliji.
