Pretekli konec tedna so bile ulice Kamnika znova odete v barve tradicije, saj je tam potekal osrednji slovenski etnološki festival – 53. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Glavna zvezda teh slavnostnih dni, ki vsako leto pritegnejo množice občudovalcev, je bila gorenjska oblačilna dediščina. Kaj pravzaprav stoji za to prepoznavno podobo, ki jo danes dojemamo kar za utelešenje slovenstva? Odgovor se skriva tako v spretnih prstih redkih mojstric, ki z neizmernim potrpljenjem to dediščino ohranjajo živo, kot v globokih zgodovinskih koreninah, ki so praznična oblačila kmečkega prebivalstva spremenile v narodni ponos.
Bistvo lepe narodne noše se skriva prav v bogastvu ročnega dela. To najbolje ve Andreja Stržinar iz Hotavelj v Poljanski dolini, ki ni le običajna šivilja, temveč prava mojstrica ustvarjanja najrazličnejših kostumov. Na svojo samostojno rokodelsko pot je stopila leta 2008, uradno pa deluje od leta 2011. Njen ustvarjalni repertoar je izjemno širok, saj ne izdeluje zgolj klasičnih narodnih noš oziroma pripadnostnih kostumov, temveč se ukvarja tudi z izdelavo zgodovinskih kostumov, gledaliških rekonstrukcij in fantazijskih oblek. Njene stranke so redkeje posamezniki; največ ustvarja v okviru projektov za občine, ki za različne dogodke in vodene oglede potrebujejo primerne zgodovinske like, veliko pa sodeluje tudi s folklornimi skupinami. Za folklorno skupino Študent iz Maribora je na primer ustvarila kostume zamejskih Slovencev iz Porabja in kostume, ki denimo predstavljajo oblačilno dediščino Rateč z Zgornjesavski dolini.
Pomemben del slovenske oblačilne dediščine pa, kot rečeno, predstavlja gorenjska narodna noša, ki je polna drobnih, a za izdelavo izjemno zahtevnih elementov. Z vidika rokodelskega znanja Andreja Stržinar poudarja, da so pri ženski noši najbolj zahtevni krilo z životcem in rokavci. Izdelava takšne noše je po njenih besedah nadgradnja osnovnega šiviljskega oziroma krojaškega znanja, saj mora imeti ustvarjalec osnove že zelo dobro usvojene. Začetnikom se to delo pogosto zdi pretežko, saj nimajo ustreznih ročnih spretnosti.
Mesec dni dela za osnovno nošo
Mojstrica poudarja na primer zahtevnost izdelave rokavcev, ki morajo biti ročno nabrani na ramenih, v zapestju in okrog vratu. Dodatno so lahko okrašeni s čipkami in robčki, sprednji ter hrbtni del pa sta včasih obogatena še z ročnim nabiranjem, imenovanim »smoking«. O neverjetni zahtevnosti oblačila priča njena izjava: »Samo za rokavce je lahko vloženega več kot 100 ur ročnega dela.« Andreja Stržinar opozarja na veliko razliko med temi pretežno ročno izdelanimi kosi in oblačili, ki se danes velikokrat delajo za glasbene ansamble ter so bistveno bolj poenostavljeni. Če se namreč mojstrica drži vseh zahtevanih ročnih postopkov, lahko osnovno moško in žensko nošo izdela v približno enem mesecu.
V preteklosti je bil del tradicionalne gorenjske noše tudi suknjič, ki pa ga danes skoraj nihče več ne nosi, saj predstavlja dodaten strošek. Vendar pa je bil suknjič nekoč izjemno pomemben, saj je posameznik z njim v družbi pokazal svoje premoženje oziroma kaj si lahko privošči. Ustvarjalci noš pa danes pri svojem delu naletijo še na eno veliko oviro – pomanjkanje ustreznih tkanin. Mojstrica ugotavlja, da je bilo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti neprimerno lažje izdelati nošo, saj so v Sloveniji še delovale tovarne, kot so Sukno Zapuže, Novoteks, Svilanit in BPT iz Tržiča, ki so ponujale izredno kakovostne materiale. Ker danes te industrije pri nas praktično ni več, je ustrezne materiale prisiljena naročati prek spleta, v specializiranih trgovinah ali v tujini, predvsem v Avstriji in Italiji.
Kostum pred pokrajino
Kako pa je oblačilo, ki ga danes s toliko truda poustvarjajo rokodelci, postalo tisto »pravo« slovensko oblačilo? O tem pogosto govorimo napačno, opozarja izjemni poznavalec oblačilne dediščine, etnolog dr. Bojan Knific. Gorenjska noša namreč v poljudni rabi pogosto velja kar za sinonim slovenske narodne noše.
Na vprašanje, zakaj se je prav oblačilni videz kmečkega prebivalstva iz Gorenjske iz prve polovice 19. stoletja preoblikoval v vseslovenski narodni simbol, dr. Knific navaja več razlogov: »Razlogov je več, ampak eden je ključen. Morda je najbolj zanimivo in nenavadno, da ni povezan z oblačenjem, ampak s prostorom, kjer smo Slovenci začeli razvijati svojo narodno identiteto. Triglav, Bled in Bohinj so se v 19. stoletju oblikovali v izrazite narodne simbole, predstavljali so ponos slovenstva.«
Iz pokrajine, ki ji danes rečemo Gorenjska, so prihajali znani literati in drugi misleci, med njimi France Prešeren, Matija Čop, Fran Saleški Finžgar in Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, ki je zaslužen za gradnjo stolpa na Triglavu, ki je dokazoval slovenstvo.
»Skupaj s temi in drugimi motivi iz Gorenjske je simbol slovenstva pridobivala tudi oblačilna dediščina Gorenjk in Gorenjcev,« pojasnjuje Bojan Knific. »Razvila se je preobleka za posebne priložnosti, danes ji ljudje rečejo narodna noša, v strokovni terminologiji pa je to pripadnostni kostum, s katerim so ljudje pokazali, da so Slovenci«. Etnolog poudarja: »Lahko so seveda hkrati kazali, da so Gorenjci, ampak slovenstvo, torej narodna identiteta, je bilo praviloma v ospredju. Narodna identiteta je bila postavljena pred pokrajinsko ali ožje lokalno.«
Razlogi so bili tudi v tem, da je bila Gorenjska del nekdanje Kranjske, kjer je bila Ljubljana središče, Kranjci pa so predstavljali jedro slovenstva. Zanimivo je dejstvo, na katero opozarja Bojan Knific. Poimenovanje gorenjska noša se prvič pojavi leta 1897, prej je pogosteje govor o kranjski noši, kranjski narodni noši, narodni kranjski obleki in podobno.
Tudi razlog za bogastvo oblačil, ki so polna svile in zlatih niti, se skriva v zgodovini. Kot pravi etnolog: »Res je, da 'narodna noša' pogosto deluje zelo bahavo, ni le dragocena, ampak tudi draga, v njeno izdelavo je vloženega veliko dela, premišljeno izbrani materiali niso poceni.« Za to je ponovno več razlogov, ampak eden pomembnejših je v tem, da so narodno nošo v 19. stoletju ustvarili v meščanski družbi, razkriva. Slovenski izobraženci in zavedni meščani so sredi 19. stoletja preoblikovali pražnjo podobo kmečkega prebivalstva ter jo prilagodili svojemu družbenemu okolju, s čimer so izpostavljali dragocenosti, kot sta zlata vezenina in svila. »Ta preobleka je bila namenjena protokolarni rabi – izražanju narodnega in drugega ponosa, zato so bile toliko bolj cenjene prvine, s katerimi so se meščani lahko ponašali,« še dodaja strokovnjak.
Od strogih pravil do sodobnih izzivov
V stroki se poimenovanje narodna noša sicer umika primernejši terminologiji. Bojan Knific se naslanja na delo pokojnega etnologa Angelosa Baša, ki je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zavrnil uporabo izraza »noša«. »Zapleteno je, ampak če skušam zelo preprosto pojasniti: noša izhaja iz glagola nositi – nositi na sebi. Iz tega bi sledilo, da je noša vse tisto, kar imamo na sebi. Ampak v praksi danes v vsakdanu ne rečemo, da smo v noši, čeprav nosimo, kar imamo oblečeno,« pojasnjuje dr. Knific in poudarja, da je primernejši izraz pripadnostni kostum. »Pri oblačenju narodnih noš je namreč ključno izražanje pripadnosti – s preobleko, ki si jo človek nadene, na primer narodno nošo, prekrije nekaj svoje osebne identitete, na piedestal pa postavi izražanje etnične, narodne, nacionalne identitete,« natančno definira njeno vlogo.
Pri ženski noši osrednjo vlogo nosi pokrivalo, najpogosteje avba, avba zavijača ali peča. Različice avb so včasih nosile ženske tudi v Beli krajini, na Štajerskem, Koroškem in drugod na Slovenskem. Bojan Knific opisuje stara pravila: »Nekako do sredine 19. stoletja je veljalo, da ženska, torej tista, ki je bila poročena, ne stopi iz hiše brez pokrivala. Od tod Slovenci poznamo rek, da je prišla pod avbo, kar pomeni, da se je poročila – končalo se je njeno življenje brez pokrivala.« Strokovnjak opozarja na pogoste nerodnosti pri današnjem nošenju: »K 'narodni noši' ne sodi odkrita glava – spletene kite ali drugačno urejene pričeske sodijo k drugačnim podobam interpretiranja oblačilne dediščine.« Poudarja še, da so v 19. stoletju imele ženske lase skrite pod avbo, niso se videli in niso bili barvani. Mojstrica Andreja Stržinar sicer velikih avb običajno ne izdeluje, z veseljem pa omeni trud posameznikov, kot je Sonja Porenta, ki obujajo stare načine izdelave oglavja in za vezenje uporabljajo kovinske bleščice in zlate niti.
V sodobnem času pa se oblačilna dediščina spopada s komercializacijo. Bojan Knific je kritičen do dejstva, da se tako imenovane irhaste (podkolenske) hlače danes pogosto kupujejo v Avstriji in Nemčiji, zgolj zato, ker so tam cenejše in na voljo prek spleta. »Meni se zdi škoda, da ne podpiramo lastne proizvodnje in posebnosti, ki jih imamo na Slovenskem,« opozarja in dodaja, da hlače iz tujine »nimajo slovenskih posebnosti in so že krojno drugačne od tistih, ki so jih v 19. stoletju nosili na Slovenskem«. Kljub temu pa dopušča prostor za različne interpretacije kostumiranja, saj meni, da ni smiselno zahtevati enake zgodovinske natančnosti od narodnozabavnega ansambla kot od folklorne skupine.
Da je trud za ohranjanje dediščine še kako vreden, se vsakič znova izkaže na dogodkih, kot so bili nedavni Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku. Za Andrejo Stržinar je pogled na sprevod, kjer med ponosnimi nosilci prepozna svoje mojstrovine, pravi zagon za prihodnost. Opaža tudi pozitiven trend, saj si vse več mladih ansamblov in folklornih skupin ponovno želi kostumov, pri čemer so prav folklorniki tisti, ki so najbolj poučeni o tem, kako se je treba obleči in kako obnašati. Svoje misli o tej edinstveni preobleki mojstrica strne z modrostjo: »Koliko je bogata, je povsem odvisno od tega, kdo jo je delal, koliko ročnega dela je vloženega, kakšni materiali so. Lahko je izjemno bogata, lahko je pa izjemno cenena.«
