Tropski otok Mavricij je izjemno poseljen. Na majhni površini, nekoliko več kot 2000 kvadratnih metrov, torej približno desetkrat manjši, kot je Slovenija, živi kar 1,3 milijona prebivalcev. Vendar ne glede na gostoto ljudi, kot je dejala Suzana Majcen Jerman, ki v tej tropski otoški državi z družino živi že 11 let, je še vedno mogoče najti neposeljene dele otoke z divjo naravo, čeprav se prazna območja v zadnjih letih krčijo, saj se grajeni prostor vse bolj zajeda v naravnega. So pa v dostopnosti do prostora razlike med domačini in tujci.
Cene nepremičnin so za priseljence, kot je pojasnila sogovornica, nekoliko višje, saj morajo ob nakupu stanovanja ali hiše dodatnih 20.000 evrov odšteti za bivalno dovoljenje. Prav tako so določeni predeli z neposrednim pogledom na morje, denimo hiše v prvi vrsti na plaži, kjer tujec nepremičnine ne more kupiti, rezervirani za domačine. Sicer pa, kot je še povedala Slovenka, se cene velike družinske hiše v povprečju gibljejo od 350.000 evrov naprej. Cene se razlikujejo tudi glede na predel otoka.
Mavricij, kjer je minimalna plača med 300 in 350 evri, ni socialna država. Zaposleni imajo 22 dni dopusta in zgolj 15 dni plačane bolniške. Kar je več, je strošek posameznika. Kot je še povedala Suzana Majcen Jerman, Mavricij velja za eno izmed gospodarsko najstabilnejših držav v Afriki, pri čemer pomembno vlogo poleg turizma igrajo tudi finančne storitve in vse bolj razvijajoči se digitalni sektor. »Manj izpostavljen, a pomemben vidik države so davčne ugodnosti, zaradi katerih je otok privlačen za številna mednarodna podjetja, hkrati pa se vse bolj uveljavlja kot tako imenovani most v Afriko, kar privablja številne tujce, ki tu iščejo poslovne priložnosti. Hiter razvoj turizma in gradnje pa ima tudi svojo ceno, saj se kaže v postopnem krčenju neokrnjene narave in vse večjem pritisku na občutljive obalne ekosisteme.«
Hrana vse dražja
Tako kot v drugih delih sveta so se cene hrane tudi v tej državi v zadnjih letih občutno dvignile. »Določene stvari so obupno drage, kar še posebej velja med decembrom in januarjem, ko je zaradi obdobja ciklonov manj možnosti za prihode ladij z dobrinami. Zaradi tega se cena zelenjave in sadja lahko dvigne tudi za trikrat. V tem času je lahko recimo cena jabolk sedem evrov na kilogram, medtem ko je sedaj okoli 2,5 evra. A kot so nekatera živila astronomsko draga, so določena izjemno poceni, kot recimo paket riževih rezancev, ki stane okoli en evro,« je primere podala Slovenka. Kulinarična slika tega večkulturnega otoka je zanimiva. Prepleta se več vplivov: kreolski, indijski, kitajski in drugi. Hrana je sicer precej mastna in začinjena, veliko je ocvrtih jedi.
O večkulturni družbi, kjer so večji del vernega prebivalstva hindujci, preostali so katoliki, muslimani ali budisti, pa pričajo tudi različni prazniki. »Praznikov je ogromno, s tem da se določeni hindujski in katoliški prazniki, ki so dela prosti dnevi, iz leta v leto menjavajo. Letos bomo tako imeli dela prost dan 15. avgusta, vendar pa zato letos ne bo prost 1. november, ker je bil lani. Poleg tega imamo tudi veliko kitajskih praznikov, med katerimi so prav tako nekateri dela prosti dnevi,« je o kulturno vključujočem koledarju povedala Slovenka. Pri tem je dodala, da kljub raznolikosti med ljudmi vlada medsebojno spoštovanje in sobivajo brez večjih napetosti.
Kaotičen promet
Javni promet na otoku ni storitev, s katero bi se lahko mesta ali država hvalila. »Avtobusi so zelo stari in razmajani ter s slabimi povezavami, promet pa je nasploh kaotičen. Nimajo strogih cestnih predpisov in je zato vse precej divje, čemur se prilagodiš, vendar se na to nikoli popolnoma ne navadiš. Ker v teh precej nevarnih razmerah uporabljam skuter, me domačini nekoliko začudeno gledajo,« pravi Suzana Majcen Jerman. Domačini pravijo, da Mavricij ni varna država. »Niso navajeni, da se ženska sama sprehaja naokoli, saj se jim zdi to izjemno nevarno, vendar sama otok doživljam drugače, kar potrjujejo tudi moje izkušnje. Slabih v vseh teh letih, odkar živimo tu, nismo imeli. Z izjemo dogodka, ko so nam vlomili v odklenjeni avto, prebrskali, ali je kaj vrednega, in odnesli polnilnik za telefon ter drugo pustili na sedežu.«
Vzdušje, ki vlada na Mavriciju, je naša sogovornica opisala kot sproščeno, umirjeno, spontano in mehko. »Sicer zelo veliko delamo, vendar je energija tu v primerjavi z Evropo veliko lažja,« ocenjuje Suzana Majcen Jerman, ki dela v finančnem podjetju, medtem ko je njen mož poklicni padalec, kar je bil tudi razlog, da so se pred leti iz Šentjurja preselili na otok v Indijskem oceanu, kjer je sezona za ta poklic celoletna.
Sicer pa je Mavricij otok številnih nasprotij. Med prebivalci je še vedno med 9 in 11 odstotkov ljudi nepismenih, čeprav ima med državami podsaharske Afrike eno najvišjih stopenj pismenosti. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno od leta 1991, leta 2005 pa je vlada uvedla obvezno šolanje do 16. leta kot tudi brezplačen javni prevoz za učence.
»Mož ima sodelavca, ki je star 40 let in je nepismen. Prav tako je prvo leto, ko smo se preselili, pri nas doma delala čistilka, ki je govorila le kreolsko in ni znala šteti denarja. Ko smo ji plačali, je denar odnesla in se nam po tem, ko ga je sestra preštela, naslednji dan zahvalila,« je eno od družbenih perspektiv otoka, ki pa je po drugi strani zelo digitaliziran, še podala Suzana Majcen Jerman. »Imamo elektronske dokumente in za vse storitve imamo aplikacije, od plačevanja elektrike od vsega drugega. Zanimivo dejstvo pa je, da je voda v večjem delu otoka zastonj, plačuje se le za uporabo v poslovnih prostorih. V naši pisarni jo plačujemo recimo sedem evrov na mesec. Imamo pa v sušnih obdobjih restrikcije vode in so nam lani nekaj časa vodo čez noč ugašali.«
Večgeneracijsko sobivanje
Del družbene otoške resničnosti so tudi velike razlike med bogatim in revnimi. »Socialni razponi so ogromni. Na eni strani so ograjene in varovane soseske z vilami, penthousi, bazeni, teniškimi igrišči in osebjem, na drugi pa kolibe iz salonitk.«
Kar zadeva način življenja, je na otoku precej večgeneracijskega bivanja. »Družine, vse od starih staršev do vnukov, živijo v majhnih hišah, kjer jih je lahko tudi okoli 20. To pogosto velja za Indijce, ki v neobdelanih hišah živijo v večjih skupnostih.«
Je pa sicer med ljudmi mogoče čutiti veliko veselja. Veliko se družijo in konce tedna radi preživljajo na plaži, kamor v petek pride tudi po 30 sorodnikov in prijateljev ter si za tri dni na obali postavijo kamp. »Zelo radi se veselijo in veliko spijejo, vendar kljub temu, da v velikih količinah pijejo slab alkohol, kar je pogosto poceni rum, ni nasilja in vzdušje ostane radoživo,« je še dejala Suzana Majcen Jerman.
