V glasbeni sobi družine Avšič je dolgo visel plakat violine Antonia Stradivarija. Patricija Avšič ga je kot otrok pogosto gledala. Takrat je bila violina na plakatu nekaj oddaljenega, skoraj neresničnega, del sveta velikih koncertnih dvoran, velikih imen in inštrumentov, o katerih se govori z občudovanjem. Danes, pri sedemnajstih letih, ima v rokah pravo stradivarko.
Inštrument se imenuje Figueroa. Leta 1686 ga je v Cremoni izdelal Antonio Stradivari, ime pa je dobil po portoriški glasbeni družini Figueroa, s katero je bila violina dolgo povezana. Nanjo je igral tudi Pepito Figueroa, eden pomembnejših portoriških violinistov. Po orkanu Maria, ki je leta 2017 močno prizadel Portoriko, se je družina odločila violino prodati, izkupiček pa nameniti za pomoč po katastrofi. Tako ima inštrument, ki je danes v rokah mlade slovenske violinistke, za sabo precej daljšo zgodbo od običajne koncertne biografije. Patriciji Avšič ga je v izposojo zaupalo berlinsko združenje Stretton Society, ki dragocene godalne inštrumente posoja izbranim glasbenikom. Gre za redko priložnost, še posebno za tako mlado umetnico. Stradivarijeve violine so praviloma v lasti zasebnih zbirateljev, fundacij ali ustanov, do njih pa lahko pride le zelo omejeno število glasbenikov.
Talent, ki je hitro postal resna pot
Zgodba ni zanimiva samo zaradi inštrumenta, vrednega več milijonov evrov, temveč tudi zaradi violinistke, ki ji je bil zaupan. Patricija Avšič se je rodila leta 2008 v Ljubljani, violino pa je začela igrati pri petih letih. Prvi jo je učil oče. Da ne gre le za otroško zanimanje za glasbo, je postalo jasno zelo zgodaj: pri osmih letih je že prvič nastopila kot solistka s simfoničnim orkestrom. Od takrat se je njena glasbena pot hitro zgostila. Pri dvanajstih letih je opravila sprejemni izpit na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, pozneje še na zasebni univerzi MUK na Dunaju. Danes študira pri profesorju Borisu Kuschnirju, enem uglednejših violinskih pedagogov. Vmes so se vrstili nastopi z orkestri, tekmovanja, mojstrski tečaji in koncerti, zaradi katerih se njena biografija bere precej drugače kot biografije večine sedemnajstletnikov.
Nastopila je že s Slovensko filharmonijo, Češko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Dubrovniškim simfoničnim orkestrom. Zmagovala je na več mednarodnih tekmovanjih, nastopila pa je tudi na koncertih, povezanih z velikimi glasbenimi imeni, med drugim s Placidom Domingom. Toda pri mladih glasbenikih golo naštevanje nagrad hitro zakrije bistveno vprašanje: kako iz zgodnjega talenta zraste umetnik. Pri Patriciji Avšič se ta prehod dogaja zdaj. O njej ni več mogoče govoriti samo kot o izjemno nadarjenem otroku ali mladi obetavni violinistki. Pred njo so nastopi, na katerih ne šteje več presenečenje zaradi mladosti, ampak predvsem prepričljivost izvedbe. Tudi zato Stradivarijeva violina v tej zgodbi ni le prestižen podatek. Takšen inštrument glasbeniku ne olajša dela, ampak ga pogosto naredi še zahtevnejšega. Kot pravi Patricija, jo violina sili k drugačnemu poslušanju: k iskanju barv, večji zbranosti in jasnejšemu odnosu do glasbe.
Pred domačim občinstvom
Življenje s takšno violino ni samo zgodba o prestižu. Inštrument zahteva posebno skrb, zavarovanje, nadzor ter ustrezne pogoje hrambe, predvsem temperaturo in vlago. Patricija Avšič ima zato v rokah glasbilo, ki ni dragoceno le zaradi svojega zvoka, temveč tudi zaradi materialne, kulturne in zgodovinske vrednosti. Toda na odru mora vse to stopiti v ozadje. Takrat ne šteje več vrednost inštrumenta, ampak glasba.
S Stradivarijevo violino bo tako junija nastopila tudi pred domačim občinstvom. 11. in 12. junija bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma solistka s Slovensko filharmonijo, izvedla pa bo Sibeliusov Koncert za violino in orkester v d-molu. Gre za eno temeljnih del violinskega repertoarja, ki od solista zahteva precej več kot tehnično spretnost. V njem je treba zdržati dolg lok, notranjo napetost, melanholijo in dramatičnost, ki jih ni mogoče nadomestiti zgolj z virtuoznostjo. Ljubljanski nastop bo zato zanimiv tudi kot preizkus. Občinstvo bo seveda lahko slišalo redko Stradivarijevo violino, a še pomembnejše bo, kako jo bo mlada glasbenica uporabila. Izposoja takšnega instrumenta je velika priložnost, hkrati pa tudi odgovornost. Pri sedemnajstih letih se Patricija Avšič tako že odmika od oznak, ki spremljajo izjemno nadarjene otroke, v ospredje pa vse bolj stopa vprašanje, kakšna glasbenica postaja.
