V enem izmed atrijev na ljubljanskem Viču, v naselju Grba, kjer med drevesi in grmi nenehno odmeva ptičje petje, se že tri leta plete prav posebna zgodba. Ne o jatah ptic, temveč o eni sami sinički, ki ji prebivalci pravijo preprosto – Naša.
Kot nam je povedala bralka M. M. R., se je vse začelo v nenavadno topli pomladi. Siničke so imele veliko mladičev, nato pa je vreme nenadoma pokazalo drugo plat: nastopili so mraz, dež in težke razmere za ptičje družine. Prav v tistih dneh sta sinički v atrij pripeljali svoje mladiče, kot bi iskali pomoč.
Družina jim je ponudila sončnična semena, pozneje še zmlete orehe in ptice so se počasi udomačile. Ko so mladički odrasli, sta sinički postali še posebej zaupljivi. Ena je na roko priletela previdno, druga povsem brez strahu. Prav tej so začeli praviti Naša.
Bralka pripoveduje, da jih je sinička hitro začela prepoznavati. Včasih je celo priletela za njenim možem, ko se je vračal s sprehoda. Sčasoma pa je postala tako domača, da je začela prihajati kar v stanovanje.
Njena najljubša poslastica so orehi. Če jih ni našla na mizi, je pregledala posodice po prostoru, nato priletela na roko, in če tudi tam ni bilo priboljška, je svoje gostitelje spremljala po stanovanju. Po besedah bralke ima neverjeten občutek za orientacijo – skozi priprta okna brez težav najde pot v dnevno sobo in se nikoli ne zaleti v steklo.
Pozimi Naša izgine, a se vsako pomlad vrne. Vedno jo prepoznajo po njenem odločnem pristanku na roki. Kmalu za tem pripelje še mladičke in zgodba se ponovi. Tudi letos ni nič drugače. V prvi polovici maja Naša večkrat na dan prileti v stanovanje, se nahrani, nato pa s sončničnim semenom ali koščkom oreha odleti nazaj v naravo – najverjetneje k mladičem, da jih nahrani.
Naša tako ostaja del nenavadne zgodbe z ljubljanskega Viča, predvsem pa tihi opomnik, da se zaupanje včasih zgodi samo od sebe – če smo mu le pripravljeni odpreti vrata.
