Naj nam je to všeč ali ne, a skozi zgodovino se o domala vsakem narodu razvijejo določeni stereotipi, ki se jih je, ko jih enkrat začnemo »lepiti«, precej težko znebiti. Če bi izpostavili najpogostejše, povezane s Slovenci, bi vam tako večina znala povedati, da med negativne predsodke denimo spada nevoščljivost, med pozitivnimi pa bi bržčas izpostavili pregovorno delavnost, marljivost, pridnost. Kar so denimo tudi lastnosti, ki jih radi pripišemo – mravljam.
Teh, kot bomo videli v nadaljevanju zapisa, nismo omenili naključno. Predvsem v zadnjih desetletjih se je Slovencev oprijel tudi naziv »športni narod«. Predvsem zaradi vseh silnih uspehov vrhunskih športnikov v različnih disciplinah na različnih tekmovanjih. A na tekmovanjih smo Slovenci izredno uspešni, tudi ko ne gre le za športno sfero, kar znova in znova dokazujemo na različnih področjih. Najbolj svež dokaz imamo v študentski ekipi Univerze v Ljubljani Edvard Rusjan, ki Slovenijo, seveda v različnih zasedbah, saj lahko v njej sodelujejo le študenti, že od leta 2008 redno zastopa na prestižnem mednarodnem tekmovanju Design/Build/Fly, ki vsakoletno poteka v ZDA.
V 18-letni zgodovini nastopov so tako do letos dosegli izjemne rezultate – dvakrat so zmagali (v letih 2015 in 2019), leta 2023 so bili drugi, ob tem pa so se še petkrat uvrstili med najboljših pet. S temi rezultati so bili po uvrstitvah četrta najboljša ekipa na svetu in celo najboljša v Evropi, zato je jasno, da so bila pričakovanja tudi letos visoka. Najvišja. In prav tja, najvišje, se jim je nato tudi uspelo uvrstiti, saj so znova pokorili vso konkurenco in – zmagali.
Pomembno poročilo
Kot nam je povedal vodja ekipe in njen član od leta 2023, študent fakultete za strojništvo Jakob Erhartič, omenjeno tekmovanje že 30 let organizira Ameriški inštitut za aeronavtiko in astronavtiko (AIAA), zadnjih 20 let pa se izmenjujeta dve lokaciji, Wichita v Kansasu, kjer je bilo tekmovanje tudi letos, in Tucson v Arizoni, od koder prihajata tudi glavna pokrovitelja. Zanimanje za udeležbo je izjemno.
»Prijav je vsako leto več kot 100, zato novembra, ko ekipe pošljejo svoje predloge, kako bodo reševale projekt, upoštevajo najboljših 100, drugi pa pač odpadejo. Letos je bilo tako prijavljenih kar 170 ekip, potem ko so jih izbrali 100, pa se je tekmovanja dejansko udeležilo 89 ekip. Veliko jih je bilo iz ZDA, skupno pa je bilo zastopanih 17 različnih držav. Običajno prihaja iz Evrope veliko ekip, letos pa smo se na tekmovanje uvrstili kot edini,« nam je razložil Erhartič, medtem ko je mentor ekipe, viš. pred. dr. Igor Petrović, prav tako s fakultete za strojništvo, ki ima v različnih vlogah s tekmovanjem dolgoletne izkušnje, podrobneje opisal, kako je potekalo letošnje tekmovanje.
»Ena naloga je bila na tleh, tri pa v zraku. Prva izmed teh je bila zgolj pokazati, da letalo lahko leti in v petih minutah naredi tri osnovne kroge. Druga naloga je vključevala gumijaste račke in hokejske ploščke, ki so predstavljali potnike in tovor. Pri tej nalogi je bilo treba v določenem času račke in ploščke postaviti v letalo, nato pa s temi račkami v petih minutah narediti čim več krogov. Tretja naloga v zraku pa je bilo vlečenje oziroma letenje z zastavo. Pri tej nalogi je bilo treba zastavo v petih minutah pripraviti, torej zviti in jo namestiti pod letalo, po vzletu se je morala razpreti, nato pa je bilo z njo treba preleteti tri vnaprej določene kroge in jo pred pristankom odvreči,« je opisal Igor Petrović in dodal, da so naloge vsako leto drugačne, zato so tudi letala vsako leto različna in ga je vsakič treba narediti povsem na novo ter upoštevati različne parametre, da bo čim uspešnejše pri vseh nalogah.
Kakšne natanko te so, ekipe sicer izvedo septembra, predlog oziroma koncept, s katerim se uvrstijo na tekmovanje (ali pač ne, kar se je nazadnje denimo zgodilo tudi ekipi Univerze v Mariboru), pripravijo do novembra, do konca februarja pa imajo nato čas oddati poročilo. »To je daljši dokument, na 60 straneh, na ravni diplomske naloge. Na podlagi tega se nato naredi startni seznam, kar je zelo pomembno, saj boljši startajo prej, ko so pogoji praviloma boljši. Pa še za nekaj je poročilo zelo pomembno: končni rezultat vseh misij se namreč pomnoži z oceno poročila, ki tako torej zelo neposredno vpliva na končno uvrstitev,« je povedal Jakob Erhartič in dodal, da od oddaje poročila naprej na letalu tudi ne smejo več delati večjih sprememb.
Brvinc logična izbira
Kakšno je lahko letalo, je sicer prav tako jasno določeno v pravilih oziroma so v njih določene omejitve, znotraj njih pa ima vsaka ekipa precej svobode. »Določen je denimo največji razpon kril, ki je bil letos lahko do 150 centimetrov, določena je najvišja vzletna teža … S trupom recimo nismo omejeni, smo pa zato s fiziko, saj ne moremo imeti trimetrskega trupa in hkrati tako majhnih kril. Nadalje v pravilih piše, da mora letalo poganjati elektromotor, kapaciteta baterije je omejena na 100 vatnih ur, kar je pri našem letalu denimo zadoščalo za okrog sedem minut letenja, z zastavo pa okoli pet minut,« je povedal Erhartič. »Je pa tu treba dodati, da se je za takšno baterijo odločila naša ekipa, druge so se tudi za večjo kapaciteto, a se vse to točkuje. Skratka, ekipe imajo pri oblikovanju in opremi veliko svobode, razen nekaj osnovnih omejitev, zato je zelo pomembno, da ekipa dobro preštudira pogoje in zasnuje letalo, ki bo najbolje opravilo naloge, ki so del tekmovanja, da bo uvrščeno čim višje,« ga je dopolnil Petrović.
Pa spet pridemo do mravelj, ki smo jih omenili v uvodu. Ime letošnjega letala, ki je ekipi Edvarda Rusjana prineslo zmago, je bilo namreč Brvinc. Primorci ste najbrž že sešteli ena plus ena, za vse druge pa dodajmo, da je brvinc primorska narečna beseda za mravljo. »In ker imamo v ekipi veliko Primorcev ter smo bili vseskozi pridni kot mravljice, pa tudi naša delavnica je delovala kot kakšno mravljišče, smo že na začetku projekta samim sebi začeli govoriti, da smo kot brvinci. Ko smo kasneje med testiranji opazovali še letalo, ki je vleklo zastavo, nekajkrat večjo od njega samega, pa nas je tudi to spomnilo na mravljo, ki vleče tovor, bistveno večji od nje. No, od tu je bilo ime Brvinc logična izbira,« je pojasnil Jakob Erhartič.
Znanje in odgovornost prenesti na mlajše
Iz vsega zapisanega ni težko sklepati, da celoten projekt, od začetka pisanja predloga septembra do tekmovanja konec aprila, vzame ogromno časa vsej ekipi, ki je ob tem zares številna. Erhartič, ki je zraven v različnih vlogah že četrto leto, pravi, da je letos tako sodelovalo kar 35 članov, na tekmovanje pa jih je zaradi visokih stroškov odpotovalo 14. Za primerjavo in dodatno težo fantastičnemu dosežku: številne ameriške ekipe so bile medtem na tekmovanju zastopane tudi s po 40 člani! Če ob tem računamo, da vsak član v povprečju od septembra do marca prispeva po 20 ur dela na teden, ugotovimo, da je tega dela res veliko. »Poleg, seveda, vseh študijskih obveznosti,« spomni Igor Petrović, ki ob tem opozori še na en vidik: ne le da vse skupaj zahteva ogromno dela, vse skupaj seveda tudi veliko stane!
Financiranje tako velikega in zahtevnega projekta tako omogočajo donatorji, večinoma slovenska podjetja, ki delujejo na področju letalstva, velik podpornik pa je tudi fakulteta za strojništvo. »Treba je namreč vedeti, da je treba dobiti material, ki ga sponzorji lahko donirajo ali ga moramo kupiti, velik strošek pa je tudi potovanje na tekmovanje, od letalskih vozovnic in hotelov do prevozov na prizorišče. Kamor je seveda treba dostaviti tudi letalo, kar je že samo po sebi velik zalogaj, saj imajo letalske družbe omejitve. Nekatere druge ekipe, kot recimo nemška, ki je sicer letos ni bilo, imajo manj finančnih omejitev in zlahka zakupijo ladijski zabojnik ter letalo na prizorišče pošljejo z njim,« je razlagal Petrović. Erhartič ga je dopolnil: »Ameriške ekipe ga denimo zložijo v prikolico in imajo s seboj cele delavnice, medtem ko ga mi zložimo v največjo možno škatlo, ki jo še sprejmejo letalske družbe, s čimer smo prav tako omejeni že na začetku oblikovanja, saj moramo računati na to, da ga bomo lahko zložili v takšno škatlo.«
Ko omenjamo finance, pa je treba dodati še, da bo ekipa za zmago prejela 3000 dolarjev, a bo šel ves denar, tako kot je bilo to že v preteklosti, »nazaj v ekipo«. Pa ne članom, ampak ga bodo porabili prihodnje leto pri pripravah za novo tekmovanje, da bodo lahko denimo uporabili boljše materiale, kupili boljši motor in podobno.
Da, Jakob Erhartič kot vodja ekipe že pogleduje tudi v prihodnost. Tako pravi, da bodo že v naslednjih dveh mesecih pripravili ekipo za prihodnje leto, saj bo sprememb kar veliko.
»Več ključnih članov se bo namreč poslovilo, ker zaključujejo študij, zato je cilj prenesti znanje in naloge na mlajše člane, ki bodo prevzeli bolj odgovorne funkcije. Tako prihodnje leto praktično ne bo več nobenega člana iz leta 2023, ko je mentorstvo prevzel Igor Petrović.«
