»Pozdravljeni, gospa Tatjana. Sporočam vam, da je Zumer 27. aprila preminil. Zadnja dva meseca je nenehno ponavljal, da je zelo zadovoljen, da bo lahko dostojanstveno umrl v lepem, čistem in toplem stanovanju, ki nam ga je omogočila Iskrica. Želel je, da vam po njegovi smrti povem, kako hvaležen je bil za to.«
Tole pretresljivo sporočilo nam je kmalu po prvomajskih praznikih poslala Anita Balaj iz Vipave, ki je po nedavni moževi smrti ostala sama s šestimi otroki. To so L., ki obiskuje peti razred osnovne šole, B. sedmega in W. osmega, S. je dijakinja 1. letnika zdravstvene šole, G. 2. letnika aranžerske šole, A. pa je maturant in bodoči študent gradbeništva.
Osemkrat so se selili
Iskrica je družini Balaj na prošnjo njihove tedanje izjemno srčne socialne delavke Tanje Pišot pomagala že leta 2019, ko so začasno živeli v grozljivih razmerah – v 150 let stari zapuščeni in napol podrti hiši brez elektrike in polni škorpijonov, vseh osem družinskih članov pa je spalo v eni sami sobici. To je bilo tedaj že osmo bivališče Balajevih. »Občinskih stanovanj ni, zasebniki pa nas nočejo kot podnajemnike, ker nas je preveč. Vsi se namreč bojijo osemčlanske družine. Primer: v Gorici so oddajali štirisobno stanovanje. Cela vrsta kandidatov je bila, na koncu je lastnik izbral punco s psom, ne družine. Tako pač je, zato bolj ciljamo na občinsko stanovanje,« nam je med našim prvim obiskom pri Balajevih poleti 2019 pripovedoval zdaj žal že pokojni Zumer.
Za začetek sta naša bralca Črt Jereb Skrt in njegov oče Balajevim obnovila dotrajano električno napeljavo. Oče, ki je bil brez avtomobila, se je v Vrtovče pri Ajdovščini vsak dan vozil s tolminskega konca – z vlakom do Nove Gorice, tja so prihajali ponj Balajevi. Delo sta s Črtom opravila brezplačno, večino materiala sta tudi sama kupila. Črt je leta 2019 za Nedeljca takole opisal razloge za svoje plemenito dejanje: »Ko sem bil še sam otrok, sem doživel pravo lakoto, zato vem, kaj pomeni biti lačen. Moje življenjsko vodilo je najprej biti Človek in potem vse drugo.«
Škorpijoni in vlaga so preteklost
Kmalu po tistem, ko je pri Balajevih zasvetila luč, je republiški stanovanjski sklad objavil razpis za dodelitev profitnih stanovanj v najem. Eno, primerno za tako številno družino, je bilo tudi v Vipavi. Balajevi so se prijavili na razpis, računalnik jih je izžrebal kot njegove prihodnje stanovalce, Iskrica jim je plačala blizu 3000 evrov varščine, brez česar se ne bi mogli vseliti, vi, dragi bralke in bralci, pa ste družini stanovanje pomagali delno opremiti, za kar so vam še danes nadvse hvaležni.
Sreča Balajevih ob vselitvi v trisobno blokovsko stanovanje je bila nepopisna. Kako tudi ne, kajti gospa Anita nam je takole opisala človeka nevzdržne razmere, v kakršnih so živeli dotlej: »V hiši zaudarja po vlagi. Streha je poškodovana, zato nam povsod zamaka. V sobi, v kateri nas spi vseh osem, je stena povsem mokra. Enako je v kuhinji, kjer se zadržujemo večji del dneva. Med deževjem nam je te dni zalilo hodnik, saj so vhodna vrata povsem dotrajana. Tudi škorpijoni se v hiši pojavljajo še pogosteje kot poleti. Nočemo razkošja, želimo si le spodobno stanovanje, v katerem nam ne bo treba gledati pod noge, ali bomo stopili na kakšno žival. Ponoči, ko vsi spijo, bedim in z lučko preverjam, da ne bi kaj prilezlo iz kakšne luknjice. Na jok mi gre, saj se bojim za otroke. Strah me je tudi zaradi moža, ki je ledvični in sladkorni bolnik in mu je sladkor zaradi stresa zadnje tedne podivjal.«
Zlovešče slutnje so se žal uresničile
Tisti dan, ko je Anita Balaj izvedela, da se bodo vendarle selili v čiste in tople prostore, je kupila balone. Skupaj s hčerjo G. sta jih napihnili in na vsakega napisali po eno črko. Ko je mamica pred šolo s kombijem pobrala otroke, jim je rekla, naj iz črk na balonih sestavijo poved. In kmalu se je izpisalo: dobili smo stanovanje. »Kombi se je tresel od sreče in vriskanja, ko so otroci to prebirali. Še isti dan, ko smo dobili ključe, smo prespali v novem, še povsem praznem stanovanju. Nihče se ni hotel vrniti v razpadajočo hišo. Iz nje smo si pripeljali le jogije,« se predbožičnega časa izpred slabih sedmih let spominja Anita. »Kakovost našega življenja se je močno izboljšala. Ker imamo le tri sobe, sicer še vedno nekateri spimo na spužvi, smo pa v toplem in čistem stanovanju. Ni vlage in ne piha. Prav tako mi ni treba več vsako jutro tresti otroških superg v strahu, da bo iz njih padel kakšen škorpijon,« nam je te dni pripovedovala mamica.
Žal pa so se nedavno uresničile Zumerjeve zlovešče slutnje, ki so družino Balaj znova pahnile v hudo stisko. »Ko smo se vselili, mi je mož rekel: 'Prišli smo do lepega stanovanja. Boš videla, zdaj bo pa kakšen drug problem.' Njegovo zdravje je šepalo že prej, tukaj pa je pred tremi leti izvedel še za raka. Zdraviti so ga začeli s kemoterapijo, vendar je že po drugi zaradi zastrupitve krvi skoraj umrl, zato so jo morali opustiti. Ledvice so mu še naprej pešale in je pristal na dializi. Slabšala se je tudi sladkorna bolezen, zaradi katere so mu najprej odrezali palec in nekoliko kasneje tudi nogo pod kolenom. Od amputacije naprej je hodil s hojico, zadnje štiri mesece pa je bil na vozičku in je bil popolnoma odvisen od tuje pomoči,« nam je pojasnila gospa Anita, najstarejši sin Arian pa je dodal: »Prepričan je bil, da bo ozdravel in da bo s pomočjo proteze spet lahko sam hodil. Neko noč je narisal njen model in me prosil, če bi mu skušal po njem izdelati protezo.«
Naj pojasnimo: A. je že kot majhen otrok izdeloval prave umetnine, tudi čudovite makete hiš.
Komisije za dodelitev osebne asistence ni dočakal
Zumerjevo zdravstveno stanje je tako pešalo, da je potreboval stalno nego, zato je soproga Anita pred slabima dvema letoma oddala vlogo za njegovo osebno asistentko. Pogovor s komisijo, ki poda mnenje o vsebini osebne asistence in o pripadajočih urah, bi se moral zgoditi 6. maja. Zumer tega srečanja žal ni dočakal, saj je 27. aprila za vselej zaspal. Pokopali so ga 30. aprila v bližini Peći na Kosovu, od koder je doma. V Slovenijo je prišel leta 1980 kot poklicni vojak takratne Jugoslovanske ljudske armade z diplomo beograjske vojaške akademije v žepu. Tukaj je živel 46 let, se poročil s Slovenko Anito in si ustvaril družino, v kateri je šest čudovitih in lepo vzgojenih otrok z izjemnim čutom za sočloveka. Vsak trenutek so pripravljeni pomagati – mamici pri hišnih opravilih, očeta na invalidskem vozičku so vozili na sprehode, S. mu je, kot da bi bila že izšolana medicinska sestra, rutinirano pomagala pri zdravstvenih tegobah, A., ki je še srednješolec, pa je poleg vsega popolnoma sam organiziral vse potrebno za pogreb očeta, ki je želel biti pokopan v rojstnem kraju. Čeprav je voznik šele leto dni, je A. vso družino z najetim kombijem varno odpeljal na Kosovo na zadnje slovo od ljubljenega tate, kot so ga klicali otroci.
»Po moževi smrti sem bila v takšnem šoku, da so mi noge odpovedale. Ničesar nisem bila spodobna narediti. Vse breme je prevzel A.. Vse potrebno za pogreb je uredil sam, kot bi se s tem ukvarjal vsak dan. Že značajsko je takšen, dodatno ga je utrdilo še kruto življenje. Deluje zelo odraslo. Raje bi videla, da mu vsega tega ne bi bilo treba doživljati in da bi imel brezskrbno mladost,« nam je potožila gospa Anita in dodala, da najstarejši sin po očetovi smrti ni potočil niti solze. »Tata me je pripravil na to. Govoril mi je, da nas vse čaka smrt in da na to ne moremo vplivati. Prepričeval me je, naj se ne vznemirjam preveč zaradi njega in naj po njegovi smrti poskrbim za mlajše bratce in sestrici,« je skromno in zrelo dodal A.. Pripomnil je tudi: »V dijaškem domu imam čudovita sostanovalca – Primorca Bora in Novosadčana Andrijo, s katerima se odlično razumemo. Vsi trije obiskujemo srednjo gradbeno šolo, skupaj bomo šli tudi študirat gradbeništvo. Če ne bi imel tako super cimrov, ne vem, kako bi bilo. Takoj po očetovi smrti sta mi ponudila pomoč, prav tako razredničarka. Vzgojiteljica Mojca v domu pa mi je tako in tako že od prvega letnika kot druga mama.«
Pomagajmo družini Balaj
Preden je mož zbolel še za rakom, je Anita priložnostno delala, zato je osemčlanska družina finančno nekako shajala, potem se je zalomilo. Nabralo se jim je nekaj neplačanih položnic za nazaj. To težavo jim bo pomagala rešiti Iskrica. Kolikor zmore poleg šolskih obveznosti, prek študentskega servisa dela tudi A. in tako pomaga lajšati finančno stisko družine. Želi si tudi, da bi lahko mamico ter bratce in sestrico dvakrat na leto odpeljal na počitnice v očetove rojstne kraje, da bi ohranili družinsko tradicijo.
Če družina, ki zdaj šteje sedem članov, želi kam skupaj, bi nujno potrebovala kombi, zato prosijo vse, ki morda vedo za koga, ki bi jim lahko pomagal priti do cenovno ugodnega vozila, da jim to sporočijo. Ker so vsi otroci zelo zrasli, bi v jedilnici potrebovali nekoliko daljšo mizo (ob sedanji je prostora za šest ljudi), prav bi jim prišla tudi dobro ohranjena večja sedežna garnitura z ležiščem, saj je stanovanje trisobno, zato A. in W. spita v dnevni sobi. Žal na zelo dotrajani sedežni garnituri.
