Za vsem dobro znanim literarnim likom Christoperja Robina se skriva resnični deček Christopher Robin Milne, sin britanskega pisatelja A. A. Milna, ki je imel s svojo knjižno podobo precej bolj zapleten odnos, kot bi si lahko predstavljali. Prva knjiga o medvedku Puju je izšla oktobra 1926. Stoletje pozneje so Pu, Pujsek, Tiger, Sivček in drugi prebivalci Stojnega gozda še vedno priljubljeni med otroki in odraslimi po vsem svetu. Zgodbe, ki jih je navdihnilo dečkovo otroštvo, so postale svetovni fenomen, njihove filmske in televizijske priredbe pa so ustvarile eno najuspešnejših zabavnih franšiz.
Toda medtem ko je izmišljeni Christopher Robin odraščal v svetu prijateljstva, igre in brezskrbnih dogodivščin, je njegov resnični soimenjak vse težje prenašal dejstvo, da ga javnost vidi predvsem skozi podobo literarnega junaka. V knjigah A. A. Milna Christopher Robin živi v skoraj idiličnem svetu, polnem domišljije in otroške modrosti. Resnično življenje njegovega sina pa je bilo precej manj pravljično, poroča BBC.
Christopher je v radijskem pogovoru za BBC leta 1971 pripovedoval, da je bilo njegovo zgodnje otroštvo v veliki meri v znamenju varuške. »Ljudi, kot sem bil jaz, je v tistih časih vzgajala varuška. Pravzaprav je bilo vse moje otroštvo do desetega leta pod njenim vplivom,« je pojasnil.
Otroštvo, ki ni bilo tako pravljično
S staršema ni preživljal toliko časa, kot bi si morda predstavljali bralci knjig, ki so bile navdihnjeni prav z njim. Dejal je, da sta bila oba do približno njegovega devetega leta precej odmaknjena in da ju je videval le ob določenih delih dneva. Tudi očetove knjige po njegovem razumevanju niso bile nujno napisane zanj. »Ni se ukvarjal z mano. Pisal je zase,« je povedal v enem od intervjujev. Prav ta razkorak med nežnim, razumevajočim očetom iz knjig in resničnim družinskim življenjem je pozneje postal pomemben del Christopherjevega pogleda na lastno otroštvo.
Ob izidu prvih knjig je bil Christopher sprva navdušen. V intervjuju za oddajo Desert Island Discs na Radiu 4 BBC leta 1976 je priznal, da je bil ponosen, ko so zgodbe prvič izšle. Toda z odraščanjem je navdušenje začelo bledeti. Njegova povezanost z medvedkom Pujem in knjižnim Christopherjem Robinom je postajala vse bolj neprijetna. Kot sramežljiv šolar je težko prenašal pozornost, ki jo je vzbujala njegova literarna identiteta. V svojih spominih The Enchanted Places, izdanih leta 1974, je zapisal, da se izmišljeni Christopher Robin ni hotel umakniti in da se z resničnim soimenjakom nista vedno najbolje razumela.
Senca očetovega uspeha
Ko je odrasel, je Christopher ugotovil, da ga knjižna slava spremlja tudi zunaj šolskih let. Njegova povezanost z medvedkom Pujem je postala del njegove javne podobe, ne glede na to, kaj je želel početi sam. Ob tem se je pojavilo še vprašanje, ki ga je očitno dolgo mučilo: koliko očetovega uspeha je bilo v resnici mogoče ločiti od njegovega lastnega otroštva?
Čeprav je bil A. A. Milne uspešen pisatelj tudi zaradi drugih del, je prav serija o medvedku Puju postala njegovo najbolj prepoznavno delo. Christopher se je zato spraševal, ali je oče resnično uspel zgolj z lastnim trudom ali pa je pri tem pomembno vlogo odigral tudi njegov sin. V njegovih besedah je čutiti bolečino človeka, ki je imel občutek, da mu je bila življenjska zgodba odvzeta in preoblikovana v nekaj, kar je pripadalo drugim. Njegova zadrega ni bila zgolj posledica sramežljivosti. Bila je tudi posledica tega, da je svet od njega pričakoval, da bo za vedno ostal deček, ki se igra s plišastim medvedkom.
Oče, ki je znal čustva izraziti le skozi pisanje
Kljub dolgotrajni zameri se je Christopher proti koncu življenja postopoma sprijaznil z očetovim delom. Po besedah Milnove biografinje Ann Thwaite, ki jih je leta 2002 navedla za BBC, je sčasoma sprejel, da mu je bil oče v resnici predan, vendar ni mogel predvideti, kaj bodo knjige nekoč pomenile za njegovega sina.
Christopher je v svojih spominih razmišljal, da je bil njegov oče človek, ki je čustva težko izražal neposredno. »Očetovo srce je bilo vse življenje zapeto do vratu,« je zapisal. »Čutil je globoko, vendar je svoja čustva zadrževal zase – ali bolje rečeno, kot pisatelj jih je pustil na dan v svojem pisanju.« Tudi v zgodbah naj bi se njegova čustva skrivala za podobami in humorjem. Christopher je menil, da so se nekatere očetove žalosti preoblekle v smešne kostume in se pojavile v liku Sivčka, čemernega oslička, ki v zgodbah pogosto izraža melanholijo.
Po njegovem razumevanju je bil medvedek Pu pravzaprav edina prava vez med njim in očetom. »Ljudje mi danes včasih rečejo: 'Kako srečni ste bili, da ste imeli tako čudovitega očeta,'« je zapisal. Predstavljali so si, da je oče, ki je o sinu pisal s toliko naklonjenosti in razumevanja, z njim tudi preživljal čas na enako ljubeč in razumevajoč način.
