»Oligarhija je zdaj že običajno ime za milijardersko bratovščino, ki brez zadržka priznava konflikt med njenimi interesi in splošno blaginjo. Sodobni oligarhi opuščajo pretvarjanje, da jih zanimata družba ali kultura, čeprav na veliko obiskujejo gala prireditve in kupujejo glasove, razkošje in medije. Čez stoletje se jih bo večina spominjala kot sociopate, katerih trditve so hkrati smešne, minljive in otročje, saj si želijo le moči, ne pa odgovornosti,« o novodobnih svetovnih veljakih nič kaj laskavo razmišlja ameriški zgodovinar James Livingston.
Slabše kot nekoč
Skoraj toži se mu po oligarhih in kapitalistih iz starih časov, ki so se bili kljub slabemu slovesu vsaj pripravljeni prilagajati in učiti, kako postati vladajoči razred. »Novi gospodarji zdaj odkrito razlagajo, da jim njihovo veliko bogastvo daje več pravic kot državljanom z manjšo kupno močjo. Trdijo, da politična enakost ogroža njihovo svobodo, soglasje drugih pa da ovira napredek, kot ga razumejo sami. Zanje je napredek razvoj, kot ga zahtevajo prosti trgi,« ugotavlja predavatelj z univerze Rutgers v članku z naslovom Klovni vladajočega razreda.
Sedanje oligarhe vse bolj primerjajo z roparskimi baroni iz tako imenovane pozlačene dobe (Gilded Age), ameriškega obdobja poznega 19. stoletja, v katerem so se dokopali do ogromnega bogastva s podkupovanjem uradnikov in izkoriščanjem delavcev, vdov in sirot, nato pa z izumom velikih korporacij zdravo konkurenco med podjetji nadomestili z monopoli. »Toda primerjava je zavajajoča, saj konec 19. stoletja v resnici ni bil trenutek naraščajoče neenakosti. Prav tako to še ni bil trenutek zmagoslavja za veliki kapital in neizogibnega poraza za ljudstvo. Pozlačena doba je bila sicer obdobje epskega razrednega spopada, ki se je včasih sprevrgel v oborožen boj med kapitalom in delom, toda v letih od 1880 do 1900 so delavci v teh spopadih večinoma zmagovali. Industrijski delavci so kljub prizadevanjem vodstva, da bi jih nadomestilo, ohranili nadzor nad strojno proizvodnjo, zato je prišlo do izjemnega premika v deležih dohodka od kapitala k delu. Realne plače v nekmetijskem sektorju so se povečale, medtem ko so se dobički zmanjševali – kljub besnim ugovorom vodilnih. Takraten premik deležev dohodka je bil ravno nasproten temu, kar se dogaja v ZDA in drugod v dobi neoliberalizma od leta 1973 do danes,« spomni Livingston, ki meni, da se nam zaradi samozaverovanosti sedanjih veljakov piše še slabše kot nekoč.
»Za razliko od današnjih tehnoloških magnatov so takratni baroni spoznali, da njihovi dobički niso samoumevno upravičeni kot rezultat trdega dela, prebrisanosti, tveganja ali vrhunske inteligence. Razumeli so, da je treba regulirati trge, da bi služili splošni blaginji. Niso si domišljali, da poseg na trg z državno regulacijo pomeni smrtno grožnjo njihovi svobodi. Ker so se kmetje in delavci pred koncem 19. stoletja že strinjali o parazitski vlogi kapitalistov, je dovolj slednjih spoznalo, da bi brez vsakršnega upoštevanja zahtev množic izgubili pravico do vodenja … Zavedali so se, da to prispeva k političnemu soglasju in ekonomski predvidljivosti, kar je ključno za racionalno tržno obnašanje. Do konca 19. stoletja je bilo vsem jasno, da se tržna moč ne prevede samodejno v politični kapital in kulturno avtoriteto. Za razliko od oligarhov našega časa so se kapitalisti tiste dobe učili postati vladajoči razred. Naučili so se, kako iz velikih in malih podjetij iztisniti zaupanja vredno elito, ki je nato za svojo stvar rekrutirala intelektualce, novinarje, akademike, kmete in sindikaliste, s čimer je postala sposobna posredovati med družbenimi razredi,« razlaga Livingston.
Oligarhi in klovni
Administrativna država, ki je bila zapuščina te dobe in jo pristaši prostega trga zdaj skušajo odpraviti, je temeljila na zavedanju, da bi tržne sile družbo uničile, če jih ne bomo nadzirali in regulirali. Nove institucije, ki so služile temu namenu, so vključevale Zvezne rezerve, Zvezno komisijo za trgovino ter Upravo za hrano in zdravila. »Vladajoči razred, ki je skozi te institucije zrasel v tej dobi, se je soočil z roparskimi baroni. Mnogi od slednjih so tako kot oligarhi našega časa družbo razumeli kot kraj plenjenja. Verjeli so, da povečanje njihovega bogastva zahteva izkoriščanje večine. Njihova reinkarnacija je zdaj Marc Andreessen (milijarder, ki je obogatel v Silicijevi dolini in je zdaj Trumpov svetovalec, op. a.), ki zdaj prepisuje fašistične manifeste iz začetka 20. stoletja,« pravi Livingston, ki poudarja, da so se nekoč vendarle našli kapitalisti, ki jih ni vodil le brezobziren pohlep. Tak je bil denimo Henry Lee Higginson, veteran državljanske vojne, investicijski bankir in filantrop, ki je takratno obdobje opisal takole: »Od leta 1868 do 1898 so bili navzoči nenehni strahovi in negotovosti, ki so igralcem na srečo dajali veliko možnosti, če so znali pravilno uganiti, a so hkrati spodobne ljudi ohranjali v dvomih in pogosto v agoniji. Niso mogli poslovati na pravi način, zato se na tista leta oziram z grozo.«
»Roparski baroni našega časa – 'broligarhi', kot je Peter Thiel, medijski mogotci, kot je David Ellison, uporabni idioti, kot je Curtis Yarvin, ali vsega sposobni klovni, kot je Elon Musk – se zdaj soočajo s podobno vrsto jeze, posmeha in prezira, ki so jih občutili stari oligarhi in so omogočili napredne dosežke tiste dobe. Ankete z negativnimi mnenji o umetni inteligenci so najnovejši znak sodobnega odpora do tega, kar si današnji roparski baroni želijo – več denarja, več moči, več spoštovanja in navsezadnje dovolj virov za odcepitev od planeta Zemlja. Pravzaprav vsaka anketa, opravljena od leta 2016, ko se je ameriški senator Bernie Sanders uvrstil na primarne predsedniške volitve, kaže, da večina Američanov podpira tisto, kar Sanders imenuje demokratični socializem. Ta večina je še preveč razpršena, a javno mnenje nakazuje potrebo po novi eliti, ki bi predstavljala to raznoliko večino. Ta elita naj temelji na podobnih predpostavkah kot tista s konca 19. stoletja: da splošni blaginji najbolje služi demokracija, da je konflikt med interesi oligarhov in splošne blaginje neizogiben, da naših življenj ne gre prilagajati trgu, ampak morajo biti trgi podvrženi družbenim ciljem in preoblikovani tako, da bodo učinkovito in pravično razporejali blago … V času izjemne koncentracije bogastva – ko premoženje ene same osebe znaša cel odstotek svetovnega BDP – je zagotavljanje splošne blaginje nemogoče. Da bi se to spremenilo, bodo morali novi oligarhi iti po poti roparskih baronov – tiho ali ne,« meni Livingston.
Po poti Rusije in Kitajske
Da sta ameriško gospodarstvo in družbena ureditev že skrenila z nekoč zamišljene poti, je prepričan tudi ekonomist Joseph Stiglitz, ki opozarja, da je sedanji odkrito koruptiven slog klientelističnega kapitalizma ameriške administracije nasprotje temeljev, na katerih je bilo zgrajeno gospodarstvo.
»Ključna značilnost ameriškega kapitalizma je bila stroga zasebna lastnina podjetij. Pod kitajskim in ruskim kapitalizmom si vlada lasti podjetja prek koruptivnih dogovorov, ki služijo političnim voditeljem in njihovim pajdašem. Tak sistem ima malo skupnega z gospodarstvom, ki ga poučujemo na uvodnem tečaju ekonomije. Zdaj so ZDA na isti poti kot Rusija in Kitajska … Trumpov nasilniški kapitalizem ni podoben tržnemu gospodarstvu, kot so ga nekoč podpirali konservativci. Ni presenečenje, da naj bi se Trumpova administracija pogovarjala o tem, da bi lahko Anthropic, OpenAI in druga podjetja za umetno inteligenco 'prostovoljno' odstopila delnice vladi, tako kot je Putin 'prostovoljno' prejel podporo ruskih oligarhov. V prostoru vse od Rusije in Kitajske do Savdske Arabije so se poslovneži naučili, da ne smejo izzivati vlade. Trump morda ne gre v iste skrajnosti kot Putin ali Xi, a njegov osnovni pristop je enak,« ocenjuje ameriški ekonomist.
»Administracija je že lani zahtevala, da Nvidia in AMD ameriški vladi ponudita 15 odstotkov deleža prodaje Kitajski v zameno za odpravo izvoznih prepovedi. Manj kot dva tedna kasneje je Intel 'prostovoljno' dal vladi 10-odstotni delež v zameno za finančno podporo. Medtem je Trump kot odgovor na naraščajoče javno povpraševanje po regulaciji umetne inteligence podpisal izvršni ukaz, ki jasno odraža vpliv tehnoloških oligarhov, kot sta Mark Zuckerberg in Elon Musk … Uradniki trdijo, da bodo ti premiki proti državnemu kapitalizmu zagotovili, da bodo vsi imeli koristi od umetne inteligence. A če bi cilj res bil to, bi podpirali davke na dobičke podjetij, ki obstajajo zato, da zagotovijo delitev koristi,« našteva nenavadne poteze Trumpove vladavine nobelovec, ki opozarja, da bo republikanska različica kapitalizma imela daljnosežne posledice.
»To spodkopava demokracijo in nas vse bolj približuje oligarhiji, kjer povezane elite določajo politiko. Spodkopava tudi ameriško blaginjo. Močne institucije so bistvene za doseganje trajnih izboljšav življenjskega standarda. Trumpovo nasilništvo je nasprotje institucionalne osnove, na kateri je bilo zgrajeno ameriško gospodarstvo. Zmagovalci v novem oligarhijskem tekmovanju niso tisti, ki izdelujejo najboljše izdelke ali so najbolj inovativni. Namesto njih so to tisti, ki so najmanj načelni in najboljši v laskanju noremu kralju … Nič, kar ta vlada počne, ni pošteno. Vsak delež v zasebnem sektorju je posledica favoriziranja ali osebnih naložb višjih uradnikov, izkrivljanja pa se bodo le še stopnjevala. S Trumpom na čelu je Amerika obsojena na to, da se pridruži drugim državam, ki trpijo pod klientelističnim kapitalizmom, namesto tistim, ki so pokazale, kakšna je uspešna industrijska strategija. Njeno gospodarstvo, demokracija in nacionalna varnost so žrtvovani, da bi zadovoljili neomejeno pohlepnost Trumpa in njegovih prilizovalcev,« spet brez dlake na jeziku ugotavlja Stiglitz.
