Ste že kdaj slišali kakšnega župana reči, da gre v Ljubljano lobirat za to ali ono stvar? Zagotovo, vendar se županu v takih primerih največkrat zareče. Ta z izjemo zastopanja javnih interesov svoje občine ne more biti lobist v pravem pomenu besede. Lobiranje je delo uradnih lobistov, ki so vpisani v register. A ker v Sloveniji na tem področju vlada teksas in ker tudi zaradi zgodovinskih okoliščin pri nas ta poklic še zdaleč nima takega ugleda kot v tujini, besedi lobist in lobiranje še vedno povezujemo s kuvertami pod mizo, korupcijo, dogovorjenimi posli in osebnimi koristmi.
Uradno je trenutno pri nas registriranih 88 lobistov, kar pomeni, da se večina lobiranja opravi mimo ustaljenih demokratičnih poti. Poleg uradnih lobistov lahko z »zlorabo« izjeme v zakonu po pisarnah ministrstev svoje interese uveljavljajo tudi člani interesnih organizacij: predstavniki društev, združenj, sindikatov, zbornic, podjetij in nevladnih organizacij. Komisija za preprečevanje korupcije je v nedavnem poročilu o stanju lobiranja v Sloveniji razkrila, da so lani le 135 od 4556 prijavljenih primerov zakonitega lobiranja izvedli registrirani lobisti. Slednji lahko interese svojih strank uveljavljajo z močjo argumentov, in ne s kuvertami. Kako jih uveljavljajo vsi neuradni lobisti, ostaja neznanka. Da se v enem letu nabere le dobrih 4500 poskusov uveljavljanja interesov, je namreč težko verjeti.
Vsak dan več tisoč poskusov lobiranja
Temu pritrjuje tudi lobist Mihael Cigler, predsednik Združenja za zakonito lobiranje Slovenije in velik borec za to, da bi lobiranje v Sloveniji postalo bolj urejeno. »Ocenjujem, da si vsak dan v Sloveniji vsaj 14.000 ljudi prizadeva nekaj doseči in trka na vrata ministrstev, vlade, državnega sveta, občin, uradov, institucij,« razkrije razsežnost lobiranja v Sloveniji. »Lobiranje je zakonito in normalen demokratičen proces, vsak v demokratični družbi, naj bo to pravna oseba ali nevladna organizacija, lahko odločevalcem v postopkih sprejemanja ali spreminjanja zakonodaje predstavi svoj interes. Če to v njihovem imenu počnejo uradni lobisti, gre za urejeno in transparentno stvar, a žal trenutno nikjer v Evropi lobiranje ni tako povampirjeno, kot je v Sloveniji. To pa zato, ker je določenim v interesu, da se posli dogajajo v zaprtih prostorih, da to počnejo tudi tisti, ki niso prijavljeni v registru, in da lobistični stiki ostajajo nerazkriti,« opisuje slovensko klimo, kjer vsak nekoga nekje pozna in poskuša lobirati po svoje.
To je razkrilo tudi nedavno poročilo komisije za preprečevanje korupcije, ki stanje na področju lobiranja opisuje kot skrb vzbujajoče, predvsem na lokalni ravni. Le šest občin (Velenje, Dobrovnik, Kočevje, Koper, Dobrova - Polhov Gradec in Kranj) je namreč poročalo o skupno 28 lobističnih stikih, kar je po Ciglerjevem prepričanju daleč od realne slike. Glede na to, da občine sprejemajo pomembne prostorske akte, določajo, kje bodo gradbena zemljišča, kje nove soseske ali nova odlagališča odpadkov, je praktično nemogoče, da na njihova vrata ne bi trkali ljudje z različnimi interesi.
Lani so lobiranci, torej tiste institucije, ki so jih lobisti obiskali, skupno poročali o 4882 lobističnih stikih. Lobisti so največkrat obiskali ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (1187), Državni zbor RS (1047), ministrstvo za finance (470), ministrstvo za digitalno preobrazbo (329) in ministrstvo za zdravje (244). Največkrat je šlo za predstavnike Gospodarske zbornice Slovenije, Revoza, Renaulta, Telekoma, Novartisa, na državna vrata so trkali tudi predstavniki sobodajalcev, obrtnikov, trgovcev, farmacevtskih družb, zdravniške zbornice in Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Najpogosteje so se oglasili, ker so želeli vplivati na zakone o dohodnini, medijih, individualnih naložbenih računih, gostinstvu, elektronskih plačilnih sredstvih, davku na dobiček iz odsvojitve kriptosredstev … Poskušali so vplivati tudi na področjih digitalizacije zdravstva, razvoja iger na srečo in si prizadevali celo za okrepitev strateškega in zakonitega lobiranja.
Lobist ne more vplivati na razpise in sodišča
»Lobiranje je tako staro kot ameriški kongres, kjer so v preddverju oziroma v lobiju posamezniki z interesi poskušali vplivati na odločitve kongresnikov,« razloži Cigler in doda, da je lobiranje del demokratičnih držav. Njegove stranke prihajajo iz gospodarstva, tudi javnih zavodov, nanj se obračajo farmacevtska podjetja, lokalne skupnosti in nevladne organizacije ter prosijo, da v njihovem imenu piscem zakonov in odločevalcem predstavi njihov interes oziroma pobudo, kako rešiti določen problem ali izboljšati določeno zakonodajo. »Tudi lobisti imamo svoj etični kodeks, tako nikoli ne sprejmem stranke, ki želi, da zastopam neke ozke parcialne interese ali rešitve, ki niso v javnem interesu,« sogovornik poudari, da ima javnost zmotno prepričanje, da lobist za denar naredi vse. Prav tako lobist ne more potrkati na vrata sodišč in vplivati na to, da bi njegova stranka dobila nižjo kazen, ne sme se vpletati v javne razpise in nekomu z lobiranjem priskrbeti službe. Največkrat tako odhaja na razna ministrstva, k parlamentarnim strankam, trka na občinskih uradih, v državnem svetu ali v pisarnah Evropske unije v Bruslju. Komunicira s politiki, pripravlja argumente in analize, angažira strokovnjake za določena področja. Predvsem pa je pomembno, da z odločevalci gradi dolgoročen dober odnos. Sicer se mu vrata zapirajo. »Lobiranje tako ni slabo, saj politikom, ki odločajo o javnih stvareh, pomaga neko področje podrobneje razumeti in spoznati še drugo plat,« poudari lobist.
»Za uspeh si štejem, ko nam uspe skupaj s stranko uveljaviti določen interes. Ko se nekaj spremeni v javno dobro. Res pa je, da stranki vedno vnaprej povem, da je rezultat negotov, lahko ji le obljubim, da bom svojo storitev dobro opravil,« poudari Cigler. Rezultat lobiranja je namreč pogosto kompromis, posebej če za posamezno področje vlada več različnih interesov.
Želja po spremembi zakonodaje
V Združenju za zakonito lobiranje Slovenije si prizadevajo, da bi se razmere na področju lobiranja uredile. Želijo si spremembo zakonodaje, ki ne bi več dovoljevala izjem, da lahko lobirajo predstavniki interesnih organizacij brez vpisa v register lobistov. Za neregistrirane lobiste bi radi uvedli višje kazni, želijo si, da bi bilo na lokalni ravni več posluha za izobraževanje na tem področju in da bi jim kmalu uspelo oblikovati zbornico lobistov. Prepričani so, da bi se z omenjenimi spremembami in bolj profesionalnim odnosom do lobiranja z leti otresli tudi negativnega predznaka, ki to dejavnost spremlja sedaj. Podobno se za spremembo zakonodaje zavzemajo tudi v komisiji za preprečevanje korupcije, kjer opažajo, da pravil lobiranja ne poznajo niti v državnih ustanovah, kaj šele na občinah.
