Medtem ko se v Sloveniji ukvarjamo s podrobnim preučevanjem velikih zveri, sledimo volkovom, ponovno naseljujemo rise in poskušamo določiti številnost medvedov, je z naših polj in travnikov skoraj neopazno izginil veliki hrček, prikupen čokat glodavec s kratkim repom in ličnimi mošnjički za hrano. Prav ste prebrali. Hrček ni zgolj hišni ljubljenček, ki ga je mogoče kupiti v trgovinah za male živali, še pred tridesetimi leti je njegov večji »bratranec« živel tudi v naravi. Nazadnje so ga srečevali v naselju Obrež blizu Središča ob Dravi, tam so leta 1997 našli tudi zadnji njegov primerek. Bil je povožen ob cesti. Veliki hrček je danes najbolj ogrožen sesalec v Evropi, v Sloveniji pa je verjetno že izumrl.
Ob besedi izumrl se biolog mag. Dominik Bombek, ki preučuje velikega hrčka pri nas, nekoliko zaustavi. »Izumrtja ne moremo kar potrditi, res pa je, da tudi njegove prisotnosti ne. Že skoraj trideset let o njem nimamo zanesljivih dokazov. Edine materialno dokumentirane najdbe velikega hrčka v Sloveniji hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Prvi podatki so iz maja 1980, ko je bila v bližini Obreža ob cesti med Ormožem in Središčem ob Dravi ujeta odrasla samica, sočasno pa je bil pridobljen tudi kadaver samca, ki ga je aprila istega leta ubil lovski pes. Na podlagi teh podatkov so potencialno območje pojavljanja vrste povezali z nižinskim kmetijskim prostorom v skrajnem vzhodnem delu Prlekije,« pojasnjuje.
Ker po najdbah v začetku 90. let ni bil vzpostavljen sistematičen in dolgoročen monitoring velikega hrčka, danes o dejanskem obsegu njegove razširjenosti in gostoti populacije ni mogoče povedati kaj dosti oprijemljivega. Obstajajo pa, kot poudarja Bombek, ustna pričevanja domačinov, po katerih naj bi bil veliki hrček na območju Središča ob Dravi še nedavno razmeroma pogost.
Leta 2014 našli rove, a čigave?
O njegovi prisotnosti je završalo leta 2014, ko so v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije naleteli na rove, ki bi jih lahko pripisali hrčku. A Bombek se na te podatke ne želi preveč opirati, saj je določanje vrste zgolj na podlagi rovov lahko zelo nezanesljivo. Pozneje so se na lov za velikim hrčkom podali tudi študenti oddelka za biologijo Univerze v Mariboru, ki so v letih 2023 in 2024 sistematično pregledali celotno območje z uporabo brezpilotnih letalnikov in na terenu preverili vse zaznane potencialne znake prisotnosti vrste, vendar prisotnosti velikega hrčka niso potrdili. Epilog: v Atlasu sesalcev Evrope je navedeno, da prisotnosti vrste po letu 2000 ni bilo mogoče potrditi in da je veliki hrček v Sloveniji domnevno izumrl.
Med iskanjem vzrokov za izumrtje sogovornik ne more izpostaviti zgolj enega. »Velikega hrčka na rob ni pripeljal en sam poseg, temveč dolgotrajno spreminjanje kmetijske krajine. Sodobnejši načini obdelave, večje in bolj enolične površine, hitrejše obdelovanje tal po žetvi ter manj robnih in manj motenih delov krajine so postopoma zmanjšali pogoje, ki jih vrsta potrebuje za prehranjevanje, razmnoževanje, prezimovanje in varno gibanje v prostoru,« jih strne. Pregloboko oranje, fitofarmacevtska sredstva, monokulture, izginjanje mejic, manjša prehranska pestrost … »Za hrčka je zelo občutljivo obdobje po žetvi. Glede na to, da se požeta strnišča takoj preorjejo, hrček izgubi kritje in je tako bolj izpostavljen plenilcem med iskanjem hrane,« še doda.
V preteklosti so ga pobijali
Za Slovenijo ni potrjenih podatkov o tem, da bi hrčka v preteklosti načrtno iztrebljali, iz drugih delov Evrope pa so znane tudi zgodbe o organiziranem pobijanju, saj je bil veliki hrček zaradi škode, ki jo je povzročal, obravnavan predvsem kot kmetijski škodljivec. »Iz strokovne literature so znani tudi primeri organiziranega zatiranja, vključno z nagradami za ubite živali. Eden takšnih zgodovinsko dokumentiranih primerov je nizozemska provinca Limburg, kjer je kraljevi komisar decembra 1879 lokalne oblasti pozval k nujnim ukrepom za njegovo iztrebljanje. Od leta 1880 dalje so občine na njegovo izrecno zahtevo uvedle tudi nagrade za ubite hrčke. Podoben odnos do vrste je evidentiran tudi na Hrvaškem. Rdeča knjiga sesalcev Hrvaške navaja, da so velikega hrčka kot izrazitega škodljivca na kulturah v preteklosti stalno poskušali iztrebiti,« o načrtnem iztrebljanju spregovori biolog.
In zakaj bi nas moralo izumrtje hrčka skrbeti? »Ker izginotje vrste, ki je bila nekoč značilen prebivalec kmetijske krajine, izkazuje, da se je kakovost njenega življenjskega prostora bistveno poslabšala,« odgovarja Dominik Bombek. »Kadar se izguba habitatov, intenzivna obdelava, pomanjkanje kritja, razdrobljenost prostora in kemični pritiski seštevajo, najprej izginejo občutljivejše vrste, postopoma pa se osiromaši celotna življenjska združba kmetijske krajine. Ne nazadnje ima veliki hrček v naravi svojo ekološko vlogo. Z izkopavanjem rovov prezračuje in premešča tla, z zbiranjem in shranjevanjem semen lahko prispeva k razširjanju rastlin, hkrati pa je plen številnim plenilcem, med drugim ujedam, sovam, lisicam in kunam,« našteva in poudari, da se ob izumrtju sicer dobro prilagojene vrste lahko upravičeno vprašamo, katere vrste so pod podobnimi pritiski, pa njihovega upada še nismo zaznali.
Živijo le pet kilometrov stran od slovensko-hrvaške meje
Želi si, da bi država zagotovila sistemska sredstva za spremljanje populacije velikega hrčka. Morda pa še vedno ni vse izgubljeno, saj je le nekaj kilometrov stran od Obreža, le nekaj kilometrov za slovensko-hrvaško mejo populacija velikega hrčka vedno potrjena.
»Velikemu hrčku bi lahko pomagali predvsem z izboljšanjem življenjskega prostora na obeh straneh meje tako hrvaške kot slovenske strani. Ker je bila vrsta na hrvaški strani evidentirana le nekaj kilometrov od slovenske meje, ukrepi ne bi smeli biti omejeni samo na eno državo, ampak bi jih bilo smiselno načrtovati sočasno na slovenski in hrvaški strani. Nujno bi bilo vzpostaviti povezano območje primernih habitatov kot čezmejni ekološki koridor. Ena od možnih rešitev je tudi vzrejni center, vendar le kot del širšega načrta. Iz njega bi bilo mogoče živali nadzorovano izpuščati na vnaprej pripravljena in upravljana območja, kjer bi bili zagotovljeni primerni habitatni pogoji, strokovni nadzor, veterinarska oskrba in dolgoročni monitoring,« sklene sogovornik.
