Medžugorje je romarski kraj v Hercegovini, kjer se le dobrih dvajset kilometrov stran preliva Neretva, ki priteče iz bližnjega Mostarja in nato krene proti Jadranskemu morju do Ploć, edinemu koščku morja, ki pripada državi BiH. Kraj je ugnezden med nizkimi, golimi kraškimi griči, kjer se sivina apnenca prepleta z zelenjem vinogradov, fig, oljk in sredozemskega grmičevja. Zanj morda niti nikoli ne bi vedeli, če se ne bi tam natanko na ta dan leta 1981 zgodil domnevni čudež. Prikazala naj bi se devica Marija.
Gospa naj bi imela v rokah dete Jezusa, govorila pa naj bi jim o molitvi, spreobrnjenju, miru, postu in spravi. Glas o »čudežih« je kmalu šel v svet in danes je vasica svetovno romarsko središče izjemnih verskih in tudi komercialnih razsežnosti. Vsako leto se na obletnico prvega prikazovanja zbere več deset tisoč vernikov, v začetku avgusta poteka tradicionalni mednarodni festival mladih Mladifest, sicer pa gre za eno najbolj obleganih verskih središč na svetu vse leto.
Dvom Vatikana o prikazovanjih
Zgodba se je začela, ko smo bili še v skupni državi Jugoslaviji. Oblasti so sprva poskušale omejiti množice, ki so začele dreti v Medžugorje, a početje je bilo jalovo in kraj je hitro postal romarsko in tudi turistično središče. Milijoni ljudi so prihajali zaradi osebnih izkušenj molitve, ozdravitev, spovedi in duhovnih spreobrnjenj. Za romarje so ves čas skrbeli frančiškani kot upravitelji župnije.
Vendar je bila Rimskokatoliška cerkev do domnevnih prikazovanj v Medžugorju že od vsega začetka zelo previdna. Pomembno vlogo je odigrala tako imenovana Ruinijeva komisija, ena od treh komisij, ki so jih ustanovili ravno za raziskovanje domnevnega čudeža v Medžugorju, ki je papežu Frančišku že junija 2015 predala izsledke svoje raziskave. Papež je nato v Medžugorje poslal svojega odposlanca, poljskega nadškofa Henryka Hoserja, da mu je poročal iz »prve roke«. Sveti sedež je maja 2019 uradno dovolil čaščenje v Medžugorju in odobril romanja, ki jih odslej lahko uradno organizirajo tudi duhovniki in škofje. Po Hoserjevi smrti leta 2021 je papež imenoval novega apostolskega odposlanca, italijanskega nadškofa in upokojenega nuncija Alda Cavallija.
Prvi je o zgodbi šestih otrok vidcev podvomil lokalni škof Pavao Žanić, ki jim je v začetku celo verjel; pozneje je o njihovih pričevanjih močno podvomil – tudi zaradi Marijinih sporočil v prid dvema neposlušnima frančiškanskima patroma kaplanoma v Mostarju. Skeptičen je tudi njegov naslednik Ratko Perić, mostarski ordinarij od leta 1993. Sicer je Jugoslovanska škofovska konferenca že aprila 1991 izdala tako imenovano zadrsko izjavo, ki je od tedaj veljala za uradno izjavo najvišje cerkvene avtoritete, ko so zapisali: »Na podlagi dosedanjega preiskovanja ni mogoče zatrditi, da gre za nadnaravna prikazovanja in razodetja.« To stališče je nekako obveljalo ves čas.
S tem pa se niso strinjali vsi teologi. Med tistimi, ki so bili prikazovanjem naklonjeni, je bil recimo priznani francoski mariolog René Laurentin in celo papež Janez Pavel II., predvsem pa vidcem verjamejo okoliški prebivalci, ki v glavnem ne dvomijo o njihovi avtentičnosti (ne nazadnje ob množičnem verskem turizmu služijo predvsem oni).
Verska in psihološka manipulacija?
Skeptiki danes pravzaprav opozarjajo na več spornih stvari v zvezi z Medžugorjem. Recimo na to, da se devica Marija prikazuje v tako dolgem obdobju, sistematično in tako pogosto, dvomi se tudi o sporočilnosti njenih navodil vernikom. Predvsem pa se zastavlja vprašanje o vlogi organizatorjev romanj in ekonomskih interesih, ki jih je v ozadju veliko, ter psihološki manipulaciji, ki naj bi se izvajala skozi skupinsko dinamiko, pričakovanja romarjev in same religiozne izkušnje, ki pa je vedno subjektivna.
Vidci imajo torej videnja še danes in različno pogosto. Nekatera videnja se odvijajo celo javno ob množici prisotnih vernikov, se prenašajo prek različnih televizijskih kanalov in spletnih omrežij, nekatera pa naj bi se dogajala zasebno. Marijina sporočila nato vidci zapisujejo in jih objavljajo. Glavni poudarki sporočil so spreobrnjenje, post, molitev, rožni venec, obhajilo, pokora.
Dogodki so leta 1995 dobili filmsko različico pod naslovom Gospa, ki govori o začetkih prikazovanja in o komunističnem preganjanju glavnih akterjev. Film je režiral Jakov Sedlar, glavno vlogo patra Joza Zovka pa je odigral ameriški igralec Martin Sheen. Film je prejel nagrado zlata vrata Pulja, se pravi nagrado občinstva za najboljši film na 42. puljskem filmskem festivalu leta 1996. S proračunom petih milijonov dolarjev velja za najdražji hrvaški film do danes.
V režiji Juana Manuela Cotela pa je leta 2013 nastal še en film, Marijina zemlja. Govori o odvetniku, ki kot hudičev advokat izprašuje ljudi, ki trdijo, da so doživeli mistična srečanja z devico Marijo. Režiser je povezal dokumentarne, humorne in dramatične prvine vohunskih trilerjev ter odprl vprašanja o človekovi duhovnosti in Bogu, v zgodbo pa vpletel tudi različna mesta Marijinega prikazovanja, zlasti Medžugorje.
