Zgodovina otvoritvenih filmov canskega festivala se lahko po številu pozabi namenjenih filmov primerja samo še z zgodovino pozabi zapisanih oskarjev za najboljši film. Da, tako hudo je praviloma okrog 10. maja, ko vrata odpre največji in najprestižnejši med filmskimi festivali. V kontekstu balansiranja med pričakovanji gledalcev in pričakovanji lobistov filmske industrije kratko skoraj vedno potegnejo prvi; pri filmu, ki odpira festival, gre praviloma za omledno art komercialo francoskega ali ameriškega izvora, ki obdeluje takšne ali drugačne nacionalne mite, od Moulin Rouga in Grace Monaške do Gatsbyja ali Robina Hooda. Po seriji ponesrečenih francoskih muzikalov so nam letos prizanesli s petjem in servirali Električno Venero (La Vénus électrique) režiserja Pierra Salvadorija, razmeroma korektno mešanico komedije in melodrame, postavljeno v pariški umetniški svet dvajsetih let 20. stoletja.
Salvadori kot gonilne sile tega časa sicer ne prepozna dadaistov, surrealistov in ostalih predstavnikov umetniške avantgarde, temveč nesrečnega romantičnega slikarja Antoina, ki se med žalovanjem za nedavno umrlo partnerko in muzo utaplja v melanholiji. Kjer je umetnost, je takoj za vogalom tudi njena promocija in prodaja, s tem pa galeristi in agenti, in kjer so oni, so zraven še šarlatani, konkretno Električna Venera iz cenenega varietejskega šova, v kateri galerist prepozna motivacijski element za Antoinovo veliko vrnitev in ustvarjalno rehabilitacijo. Pariz leta 1928 skratka ni središče novih umetniških tokov, temveč epicenter pretvarjanja, manipulacij in »malih belih laži«, s katerimi skušajo playerji vzdrževati komercialno mediokriteto.
Z vseh zornih kotov
Medtem ko tekmovalni program šele jemlje zalet in išče prve presežke, smo se zadovoljili z nekaterimi stranskimi dogodki. Dokumentarci vedno ponujajo dobro alternativo, sploh če obravnavajo tako tektonski dogodek, kot je bila »navadna nogometna tekme« med Argentino in Anglijo na mundialu leta 1986 v Mehiki. Po štiridesetih letih je to še vedno najbolj mitologiziran in analiziran športni dogodek vseh časov, argentinska režiserja Juan Cabral in Santiago Franco pa sta mu dala še dodatnega pospeška z detajlno raziskano, politično začinjeno in z vseh zornih kotov pokomentirano Tekmo (El Partido), ki se je pred 114.000 gledalci odvila 22. junija na stadionu Azteca.
O tej tekmi celo nogometni analfabeti vedo vse; odmevi falklandske vojne, »božja roka«, Maradonin epski dribling skozi angleško obrambo, da ne naštevamo dalje. Na to temo je bilo posnetih nešteto oddaj in filmov, toda nihče se zgodovinsko izpričanega rivalstva med državama, ki se je – še pred izumom nogometa – pričelo sredi 18. stoletja, ko je viceadmiral John Byron na Falklandskih otokih zapičil britansko zastavo, ni lotil tako minuciozno kot argentinska režiserja, ki patriotski himničnosti (na obeh straneh) pustita malce preveč proste roke, da bi napako kompenzirala s fascinantno forenziko analogne avdiovizualne dobe. Zdaj med drugim vemo, da se na Azteci ni zgodila le Maradonina božja roka, temveč enako pomembno božje zatilje, s katerim je Julio Olarticoechea v vzdihljajih tekme preprečil angleško izenačenje. Če baby boomerji vedo, kje so bili ob atentatu na Kennedyja in ob smrti Tita, generacija X ve, kje se je nahajala 22. junija 1986.
