O izvirnem Top Gunu iz leta 1986 v režiji pokojnega Tonyja Scotta je bilo napisanega že veliko. Kritičnega, hvalospevnega in vsega vmes. Recimo, kako je ameriško mornarico prikazal v izrazito erotizirani, privlačni, MTV-jevski rokenrol podobi, zaradi česar je vojska novačila kar pred kinodvoranami, vpis v šolo za bojne pilote pa se je po premieri popeteril. To je, kako je film s frajersko zgodbo, stilizirano fotografijo in glasbeno podlago vključno z Danger Zone Kennyja Logginsa zabrisal mejo med zabavo in vojaško ideologijo, ki je prežemala družbo reaganovskih osemdesetih let. In da je zato patriotska reklama za ameriško vojsko, kar ni iz trte izvito, saj vemo, da je imel Pentagon pri obeh filmih pravico pregledovati scenarij in zahtevati spremembe, če so hoteli producenti uporabljati pravo vojaško opremo, letalonosilke in letala.
Pa recimo, kako film romantizira določen tip tradicionalne moškosti – neodvisnega, uporniškega, a izjemno sposobnega moškega. Hkrati pa ta arhetip tudi problematizira. In da ima ob izraziti heteronormativnosti, kot bi temu danes rekle feministke – to je jasni delitvi spolnih vlog in samoumevni heteroseksualnosti – film tudi opazne homoerotične podtone. In nenazadnje, kako so film, ki je tudi film o neukrotljivem duhu mladosti, polni predrznosti, domišljavosti in energičnosti, ki jo je v beli majici, usnjeni jakni in z raybankami na nosu poosebil Tom Cruise, za svojega vzele cele generacije gledalcev. Kako je skratka film o petelinčkih, ki z lovskimi letali »v območju nevarnosti« skozi zrak drvijo več tisoč kilometrov na uro, igrajo odbojko v kavbojkah in se na zmenke pripeljejo s kawasakijem, postal kulten.
Legendarni prvenec, legendarno nadaljevanje
In kako je, potem ko je prvi Top Gun ob 15 milijonih dolarjev proračuna zaslužil preko 350 milijonov dolarjev, 36 let pozneje velikanska uspešnica postal tudi Top Gun: Maverick (2022), ki je ob 177 milijonih dolarjev vložka pridelal poldrugo milijardo zaslužka. In s tem postal finančno najuspešnejši film studia Paramount Pictures vseh časov. Zaradi česar bo studio letošnjo okroglo 40. obletnico izida izvirnika s kinoreprizami izkoristil za to, da ohrani in še utrdi na novo obujeno zanimanje za franšizo – sploh v luči uradno že napovedanega tretjega dela. Gre torej za nekakšen uvod v podaljšano oglaševanje novega nadaljevanja, v katerem se v petelinje sedlo vrača 63-letni Cruise. Ki danes pooseblja topgun franšizo, potem ko sta ga morala Tony Scott in producent Jerry Bruckheimer pred štirimi desetletji dolgo snubiti, da se je ogrel za vlogo.
V kinu bosta od 13. do 20. maja predvajana oba filma, ki si ju bo mogoče ogledati zaporedno, pri čemer je ponovno predvajanje prvenca idealna priložnost za studio, da v kino znova zvabi starejše generacije gledalcev in hkrati tudi mlajšemu občinstvu prvi Top Gun ponudi kot doživetje na velikem platnu. Za nameček v izboljšani avdiovizualni preobleki v formatih, kot sta IMAX in 4DX. »Za mnoge obiskovalce bo to zagotovo pravi praznik, saj bodo film prvič videli na velikem platnu,« pravi Andreja Purger iz Cineplexxa, kjer so drugi del pred štirimi leti premierno prikazali na zaprtem dogodku ob otvoritvi kinodvorane na Rudniku.
Da, repriza filmov je dogodek, ki združuje nostalgijo, nagovarja nova občinstva in pomeni relativno enostaven zaslužek ob minimalnih tveganjih. Pomaga seveda, da sta tako prvi kot drugi Top Gun filma, ki ju res velja videti v kinu, saj sta – kot radi rečemo – narejena za veliko platno. Kar je oguljena fraza, ki jo za vsak drugi hollywoodski spektakel uporabijo spretni piarovci – drži. A drži tudi, da je v tem primeru še kako na mestu. Sploh ko govorimo o drugem delu v režiji Josepha Kosinskega, ki so ga na krovu jurišnikov F/A-18 hornet posneli z najnovejšo tehnologijo, pionirskimi snemalnimi tehnikami in minimalno rabo posebnih učinkov. Kombinacija velikanskega zaslona in prostorskega zvoka, ki z nizkimi toni poboža gledalčevo telo, izkušnjo gledanja letalnih prizorov dvigneta še za stopničko ali dve višje. Kar je škoda zamuditi.
Top Gun: Maverick je bil sicer leta 2023 nominiran za šest oskarjev, vključno za montažo in vizualne učinke, prejel pa je nagrado za najboljši zvok. A kar je še pomembneje, bil je med kandidati tudi v kategoriji za prirejeni scenarij. Kot smo zapisali takrat v recenziji, drugi film ni zgolj kopiral in z novo tehnologijo v žepu ožemal blagovno znamko, temveč je pod težo velikih pričakovanj v senci kultnega predhodnika ujel lasten utrip in po več desetletjih nagovoril tudi novo publiko. Kar nikakor ni enostavno, če vemo, da je bil prvi film hit, ki ga ni nihče napovedoval, drugi del pa film, od katerega so vsi pričakovali, da bo hit.
Človek in stroj
Kako mu je uspelo? S tem, da je snemanje vragolij lovskih letal, kot rečeno, oblekel v filmsko tehniko 21. stoletja, zgodbo nadaljevanja pa zgradil na odnosu med Maverickom, ki ga je ponovno upodobil Cruise, in sinom njegovega nekdanjega kopilota Goosa, Bradleyjem, ki ga igra Miles Teller. Pa tudi na odnosu med Maverickom kot predstavnikom stare generacije »analognih« pilotov in najnovejšo tehnologijo, ki neizbežno drvi v smeri avtomatizacije, ko pilot na krovu preprosto ne bo več potreben. »Takšni, kot si ti, izginjajo,« reče v filmu eden izmed admiralov Mavericku, ta pa mu odvrne: »Morda res, gospod. Ampak ne danes.« Kar v nasprotju s tradicionalnimi interpretacijami, sploh prvega filma, ki so se osredotočale na militarizem, moškost in patriotizem, izpostavljajo tudi nove kulturne razlage, ki skozi filma analizirajo širši kontekst tehnoloških in medijskih sprememb ter razmerja med človekom in tehnologijo.
Poleg same fascinacije s tehnologijo se v teh analizah izpostavlja tudi strah pred neobvladljivostjo vse naprednejših »strojev«. Glavni lik Maverick je na eni strani nenehno na meji med nadzorom in razpadom, na drugi strani pa je njegova vrednost odvisna od sposobnosti, da se »zlije« z letalom, ne da bi pri tem izgubil lastno identiteto. »Ta napetost med obvladovanjem in podreditvijo tehnologiji je osrednji motiv filma in odraža širše družbene spremembe osemdesetih let,« je v analizi prvega filma recimo zapisal dr. Michael Loren Siegel z ameriške univerze Brown. Enako ali v še večji meri to velja za nadaljevanje.
Seveda pa filmska serija Top Gun za veliko večino gledalcev ostaja predvsem klasičen produkt popularne kulture, čisti hollywoodski eskapizem, ki je tako leta 1986 kot 2022 nagovoril široka občinstva. Na eni strani z zvezdniško zasedbo in enostavno zgodbo, ki se kljub vojaški tematiki žanrsko še najbolj bere kot športna drama, na drugi strani pa tudi s prepoznavno produkcijsko vrednostjo, ki je tako kot pred štirimi desetletji tudi pred štirimi leti v zameno za nakup kinovstopnice dostavila prvorazredno kinoizkušnjo. Zaradi katere gledalcu kljub današnji hiperprodukciji, ko smo vajeni in naveličani že vsega, ob vratolomnih prizorih tu in tam še vedno zastane dih. Kot v kultnem komadu iz filma popskupine Berlin, jasno. Kar je nekaj, kar mnogi sodobni spektakli obljubljajo – a redko zares dostavijo.
