Lani smo pred začetkom filmskega festivala v Cannesu zapisali, da se obeta presenetljivo nekonfliktna izdaja: brez vnaprej insceniranih škandalov, kontroverznih izjav direktorja festivala Thierryja Frémauxa ali groženj s stavko francoskih filmskih ustvarjalcev in festivalskih sodelavcev. Letos, vsaj pred začetkom, vlada še večji dolgčas – celo iranske in ruske oblasti tik pred festivalom niso aretirale nobenega neposlušnega režiserja ali prepovedale predvajanja kakšnega filma. Povedano drugače, Cannes letos (če odštejemo ponavljajoče se kontroverznosti v zvezi z Izraelom in izjave nemškega ministra za kulturo) spominja na Berlinale, še posebno v programsko-zvezdniškem smislu.
Brez ameriških spektaklov
Cannes je letos resnično poseben, v širokem loku se ga je namreč izognil Hollywood s svojimi najbolj spektakularnimi in najbolj pričakovanimi filmi leta; »berlinski« je torej predvsem v smislu pomanjkanja materiala za rdečo preprogo in promocijski pomp. Medijski špekulanti, ki vse od januarja dalje napovedujejo uradni program, so se bridko ušteli, na Azurno obalo ne bo ne Christopherja Nolana z Odisejo ne Stevena Spielberga z Dnevom razkritja, ne bo niti nove inkarnacije Vojne zvezd. Vsi trije filmi so končani in pripravljeni za poletne premiere. Vojna zvezd v kinih starta dan pred podelitvijo zlatih palm, v normalnih razmerah bi verjetno zaprla festival.
Kaj se dogaja? Hollywoodski insiderji pravijo, da je Cannes za ameriške studie nenadoma predaleč od sezone nagrad, po svoje pa tudi malce tvegan. Lanskoletne izkušnje s filmi Eddington, Umri, ljubezen moja in Feničanska spletka, ki po canski premieri niso briljirali ne pri kritiki ne pri nagradah – pri izkupičku v kinu pa sploh ne –, so jim, kot kaže, nagnale strah v kosti. Do sezone nagrad so bili pozabljeni, nekaj malega je bržkone prispevala tudi tradicionalno agresivna canska kritika, svoje pa je v času pretočnih ponudnikov dodala še spremenjena logika plasiranja filmov. Festivalski direkciji vsaj smisla za humor ni zmanjkalo: če so to storili kot provokacijo ali ne, niti ni pomembno, ampak sekcijo Poseben pogled ob odsotnosti Nolanove Odiseje letos zapira francoska režiserka Laetitia Masson – s socialno dramo Odisej!
Nabor raznovrstnih imen
Cannes se letos, skratka, ubada s tegobami Berlinala: v pomanjkanju zvenečih imen se je moral prvič po zelo dolgem času zanesti na lastno presojo ter izbor – če govorimo o tekmovalnem programu in običajno zvezdniških »posebnih projekcijah« – ustvariti iz ponudbe »preostanka sveta«. Sprva je celo kazalo, da bo tekmovalni program, sliši se neverjetno, popolnoma brez ameriških filmov, nato pa so tik pred zdajci vendarle potrdili novi film Jamesa Graya (Papirnati tiger), ki bo ob Iri Sachsu (čigar dela pa financirajo Francozi) edini Američan v konkurenci.
Vnaprej postlani prestiž v tekmovalnem programu bodo potemtakem priskrbeli predvsem evropski avtorji. Nekaj se jih je nabralo, nove filme predstavljajo Andrej Zvjagincev (Minotaver), Pedro Almodóvar (Grenki božič), Cristian Mungiu (Fjord) in Pawel Pawlikowski, družbo jim bodo delali še trije azijski težkokategorniki Asghar Farhadi (Vzporedne zgodbe), Rjusuke Hamaguči in Hirokazu Korida. Ampak to je samo sedem imen v tekmi za zlate palme, kjer bo sodelovalo skupno 22 filmov. Peščico imen lahko prištejemo kategoriji »avtorjev v vzponu« (Lukas Dhont, Valeska Grisebach), sicer pa sodelujejo ezoterična imena ali popolne neznanke. Kar bi lahko bila dobra novica – morda bo pa Cannes v tekmovalnem programu po dolgem času spet odkril pomembnega cineasta.