Ob želji po spremembah v načinu spremljanja športnih tekem oziroma podajanju športne vsebine gledalcem pred televizijskimi zasloni se zna marsikdo pridušati, da so te potrebne predvsem zaradi tega, ker mladi menda niso več sposobni pri miru sedeti dve uri ali več. Oziroma toliko časa nameniti le eni stvari, ne da bi vmes posegli po telefonu, zamenjali program ali preprosto z mislimi odplavali drugam. »Nad spremljanjem športa na 'stari' način je navdušenih čedalje manj mladih, zaradi česar bo kmalu začel izgubljati vse več občinstva. Spremembe so nujne,« je denimo pred časom svaril in kot enega glavnih razlogov za nujnost ustanovitve tako imenovane superlige poudaril tudi predsednik Reala iz Madrida Florentino Perez. Pri čemer kakšnih bistvenih novosti pri podajanju vsebin, torej nogometne tekme same, niti ni ponudil.
Čeprav marsikaj od naštetega neizpodbitno drži, predvsem pa to, da je mladini danes treba informacije ponuditi na čim bolj jedrnat, tako imenovani twitterski način, s čim manj znaki ali čim krajšimi videoposnetki, je po drugi strani dejstvo, da živcev ob spremljanju tekem ne izgubljajo le mladi, temveč ljubitelji športa vseh starosti. Vse skupaj gre namreč v ravno nasprotno smer od opisane, zanimivo pa je, da je tudi glavnega krivca popolnoma preprosto izluščiti. To je tehnologija, ki so jo v želji po poštenejšem sojenju uvedli v že kar večino športov, predvsem pa so v zadnjem času zaradi nje pogoste številne dolge prekinitve, ogledi videoposnetkov in neskončno razpravljanje sodnikov, kako se odločiti v določenih primerih, kar ima za posledico že kar absurdno dolge prenose predvsem košarkarskih in nogometnih tekem. Ob katerih navdušenje mine še tako zagrizene ljubitelje športa, ki so ob tem pogosto oropani pristnih čustvenih odzivov, saj se dandanes niti gola ne morejo več veseliti, ker ne vedo, ali ni bilo pred tem kaj v nasprotju s pravili in bo ogled videoposnetka vse skupaj razveljavil. Kaj storiti, je sicer vprašanje za 12.000 bitcoinov, a nekaj bo zagotovo treba spremeniti.
Končno tudi na pesku
Eden redkih športov, ki jih uvrščamo med najbolj priljubljene na svetu in v katerih tehnologija deluje brezhibno ter so z njo v vseh pogledih zadovoljni vsi, tako igralci in igralke kot gledalci in gledalke, pa je medtem tenis. Tako imenovani sistem sokolje oko, ki nezgrešljivo določi, ali je bila žogica ob mejnih udarcih v igrišču ali zunaj njega, je v veljavi že več kot 20 let, pri čemer so ga sprva uporabljali le med prenosi za gledalce pred televizijskimi zasloni, vse skupaj pa je spremenil dvoboj Američank Serene Williams in Jennifer Capriati v četrtfinalu odprtega prvenstva ZDA leta 2004.
»Takrat so me odkrito okradli, vse mejne točke so dosodili v mojo škodo, kar so lahko videli vsi, a obveljale so odločitve sodnikov, četudi napačne,« je povedala Serena Williams. »Šlo je za to, da so imeli gledalci nemudoma boljše informacije kot sodniki in igralci, predvsem pa pravilnejše. Vsi so videli, da je bila žogica v igrišču, pri rezultatu pa je obveljalo, da je bila zunaj. Dve leti pozneje so zaradi dogodkov na omenjenem dvoboju tako na US Opnu tehnologijo prvič na turnirjih za grand slam lahko uporabljali tudi igralci, ki so lahko 'izzvali' odločitev sodnikov, če se jim je zdela napačna,« pa je povedal nekdanji dolgoletni teniški novinar pri New York Times in avtor biografije Rogerja Federerja Christopher Clarey.
V naslednjih letih se je uporaba omenjenega sistema razširila na domala vse večje turnirje, z leti so jo tudi močno izpopolnili, tehnologija pa je nato pred leti dokončno omogočila tudi odločitve v realnem času, s čimer so na čedalje več turnirjih začeli opuščati tudi pomoč linijskih sodnikov. Leta 2021 je bilo izmed turnirjev velike četverice prvo takšno tudi odprto prvenstvo Avstralije, leto pozneje je sledil OP ZDA, še letos pa bo prvič po kar 147 letih brez linijskih sodnikov minil celo najbolj tradicionalističen turnir izmed vseh, Wimbledon. Ves ta čas, razen z redkimi izjemami, ko so vse skupaj bolj kot ne le preizkušali, pa so vse do letos izjema ostajali – turnirji na pesku. Ker gre v modernem tenisu za edino podlago, na kateri je viden odtis žogice, so bili na dvobojih na pesku tako sodniki praviloma večkrat prisiljeni zapustiti udobje svojega sedeža nad mrežo ter na podlagi odtisa odboja žogice določiti, ali je bila odločitev njihovih stranskih kolegov pravilna. Še več, kot se je večkrat izkazalo predvsem na tekmah velikih zvezdnikov, je bil dovolj že sumljiv pogled ali skomig z rameni igralca ali igralke in že je sodnik plezal po lestvi navzdol, da bi se prepričal o pravilnosti odločitve. Dokler torej letošnja sezona ni prinesla sprememb tudi na najpočasnejši podlagi.
Dramski vložki posebne vrste
K njej so sicer številni igralci in igralke pozivali že več let, posebno glasni so bili tisti, ki so se na kakšnem izmed dvobojev počutili opeharjene. Kljub omenjenemu odtisu žogice na pesku so se napake namreč še vedno dogajale. Pri podjetju Foxtenn, ki tudi dobavlja tehnologijo za določanje tega, kam je padla žogica, so razložili, da predvsem zato, ker je peščeno igrišče polno črt in odtisov, ki so si zelo blizu, ob tem pa na vse skupaj lahko vpliva tudi vreme, denimo močan veter, suhe ali vlažne razmere, ki prispevajo k temu, da je odtis, ki ostane na podlagi, bistveno manjši od dejanskega. »Poleg tega so črte na travi in trdih podlagah zarisane, na peščenem igrišču pa fizične, izdelane iz mase PVC, in zato malenkost dvignjene nad podlago. Ko se žogica tako odbije od črte, je del odtisa izgubljen in je težko natančno določiti, kje se ta začne in konča,« so še dodali pri Foxtenn.
No, čeprav odgovorni trdijo, da je elektronski sistem brezhiben in se ne more zmotiti, pa to še ne pomeni, da prav samo na pesku ne bo skrbel za dramske vložke. Resda bo teh v obliki prepiranja igralcev s sodniki precej manj, a povsem ne bodo izginili, pa so dokaz ponudili že nekateri dosedanji turnirji, na katerih so bili igralci prepričani, da se je sistem zmotil, saj da so sami dobro videli, kje se je žogica odbila. Da bi dokazali svoj prav, so nekateri, denimo tudi nemški zvezdnik Aleksander Zverev ali prva igralka sveta Arina Sabalenka, odtis žogice celo fotografirali s svojim telefonom, za kar so si prislužili sodniško opozorilo. »Ne zanima me, kaj pravi sistem. Stroj je očitno pokvarjen. Stopite dol in si oglejte sami,« je sodniku denimo zabrusil Zverev, preden je segel po telefonu, pozneje pa je svojo fotografijo tudi objavil na instagramu. In dal besedni zvezi »dramski vložek« povsem novo dimenzijo …
Naj bo tako ali drugače, kljub omenjenim primerom je dvomov o tehnologiji v tenisu še vedno daleč najmanj. Menda je nimajo niti v vodstvenih strukturah turnirja za grand slam v Parizu, a so se kljub temu odločili, da bo OP Francije letos minil še brez nje. Morda bo tako še zadnjič poskrbel za »sprehajanje« sodnikov in njihovo preverjanje odtisov žogic.
