Ljubljansko bogoslovno semenišče je mogočna, več kot 300 let stara stavba sredi ljubljanske tržnice. Danes je to edino semenišče za vseh šest škofij v Sloveniji, v njem pa se trenutno v šestih letnikih šola 19 bogoslovcev, ki bodo nekoč postali duhovniki. To število je precej manjše, kot je bilo še pred 21 leti, ko je semeniščnik postal Martin Zlobko, aktualni rektor oziroma ravnatelj Bogoslovnega semenišča Ljubljana. Takrat je bilo v Sloveniji 89 fantov, ki so se šolali za duhovnike, nekateri tudi v mariborskem semenišču, ki ga ni več.
»Številke niso prav visoke, toda vzdušje je dobro, kandidati pa iskreni in resno razmišljajo o poklicu. Toda ob tem že šesto leto deluje tudi propedevtični oziroma pripravljalni letnik v Šmarju pri Jelšah, kjer je trenutno pet fantov. Že tam kandidati potrdijo oziroma osnujejo pravo motivacijo za duhovništvo, spoznajo, ali je ta poklic zanje ali ne. Če Bog da, bodo vsi ti fantje naslednje leto prišli v semenišče,« je izrazil upanje Martin Zlobko.
Vstop v duhovniški poklic
Tudi uvedba pripravljalnega letnika je eden od načinov, da se pridejo za duhovnika šolat taki, ki imajo iskreno željo po duhovniškem poklicu, zato tudi ni več velikega osipa in izstopov iz semenišča, v višjih letnikih teh niti ne beležijo. Ko je namreč v semenišče vstopil Zlobko, je bilo v njegovem letniku sedem kandidatov, posvečeni so bili trije. Letos bosta sicer posvečena le en škofijski duhovnik, gre za brata Martina Goloba, enega najbolj priljubljenih duhovnikov ta čas, nam izda ravnatelj semenišča, ter še en redovniški. Oba s koncem junija. Toda že naslednje leto se bo krivulja obrnila navzgor, saj se Katoliški cerkvi obetajo štirje novi škofijski duhovniki pa še kakšen redovniški. Ta krivulja vedno niha, se zavedajo v Cerkvi, kjer gledajo povsem realistično na številke, ki kažejo na upad duhovnikov, tudi vernikov in sprejemanja svetih zakramentov. Pred tem si ne zatiskajo oči.
Demografija dela svoje in tako kot se pri drugih poklicih kaže pomanjkanje kadrov, naj gre za zdravstvene delavce, učitelje in obrtnike, je enako v duhovništvu. Rodnost upada, leta 1990 je bilo rojenih okoli 22.000 otrok, leta 2023 nekaj manj kot 17.000, vse od 2017 pa je naravni prirast precej negativen. Medtem pa je povojna baby boom generacija dala tudi največ duhovnikov v zadnjih 80 letih. Če vzamemo v roke letno poročilo Katoliške cerkve, ki ga ta izda vsako leto, v pregledu števila novomašnikov v Sloveniji od leta 1945 do leta 2020 opazimo izrazit porast med letoma 1965 in 1977. Vrhunec je bil leta 1973, ko je bilo posvečenih kar 56 duhovnikov.
Danes je povprečna starost duhovnikov pri nas okoli 63 let. Zanimanje za ta poklic pa ostaja med osebno bolj angažiranimi mladimi, to je tistimi, ki si krščanstvo želijo živeti resno in globoko. Gotovo tudi več staršev nasprotuje odločitvam svojih otrok, ki bi želeli postati duhovniki. Nekdaj je bila namreč duhovniška pot cenjena, družine številnejše in v marsikateri, ki je imela kakega nadarjenega fanta, je bilo samoumevno, da bo ta duhovnik. Se pa zato danes pojavlja več zrelejših kandidatov, ki pridejo v semenišče po že končanem drugem študiju ali zaposlitvi, kar prinaša večjo življenjsko izkušenost, je prepričan Martin Zlobko.
Afrika in Azija
Praznijo se tudi cerkvene klopi, zmanjšuje se število prejetih zakramentov, krstov in porok. To je značilnost vse zahodne družbe in krščanstva v Evropi in Severni Ameriki, kjer se število rojstev zmanjšuje, krščanstvo pa umika drugim oblikam religioznosti in nereligioznosti, kjer ljudje ob čedalje večji eksistencialni varnosti Cerkev dojemajo kot preostanek preteklosti, zaupanje v Cerkev pa se ruši zaradi afer ob finančnih škandalih, zlorabah in tudi zaradi neodzivnosti institucije.
Povsem drugače pa je v Afriki in Aziji. Predvsem v Afriki število kristjanov narašča in v prihodnje bi (bo) lahko postala ta celina z najvišjim deležem kristjanov na svetu.
Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, je ponudil sociolog religije na filozofski fakulteti in generalni tajnik Slovenskega religiološkega društva Igor Jurekovič.
»Ne le nataliteta, pomembna je tudi vloga religije kot socialnega sistema. Cerkve v podsaharski Afriki ali Latinski Ameriki opravljajo pomembno socialno vlogo in prevzemajo funkcije države, ki je pogosto šibka ali neučinkovita. Tako nadomeščajo manjkajoče socialne sisteme, kot so izobraževanje, vrtec, zdravstvo in pomoč. Ljudje v teh regijah so pogosto tudi eksistencialno ogroženi, ljudje v bolj negotovih družbah pa so praviloma bolj religiozni. Pomanjkanje varnosti namreč spodbuja iskanje smisla, upanja, tolažbe in vse to ponuja Cerkev. Pa še nekaj je, krščanstvo v Afriki je živahnejše, bolj izkustveno, bližje človeku. Tamkajšnje maše so polne plesa, glasbe in telesnega izražanja. V Nigeriji je cerkev zgrajena tako, da sprejme tri do štiri milijone ljudi naenkrat. To je nepojmljivo v evropskem prostoru,« razlaga Jurekovič.
Tudi zato se danes težišče svetovnega krščanstva seli na jug planeta. »Povprečen kristjan danes ni več Evropejec, ampak Afričan ali Latinskoameričan,« pravi.
Kot še ena možnost se izkazuje prihod duhovnikov iz tujine, toda za zdaj z njimi ne moremo zares reševati pomanjkanja duhovnikov. V Sloveniji so le trije škofijski duhovniki, ki prihajajo iz Poljske in delujejo v ljubljanski nadškofiji. Precej drugače je v Avstriji, kjer je v graški škofiji tretjina duhovnikov iz tujine, predvsem iz Poljske, Afrike in Indije. »Tuji duhovniki lahko cerkev obogatijo s svežino, živostjo in radostjo evangelija. Toda še vedno so le dobrodošla pomoč in ne trajna rešitev,« je jasen Zlobko.
Čeprav se tudi v redovniških družbah zavedajo, da so tuji duhovniki vsaj za zdaj kaplja v morju, pa je v njihovih vrstah kandidatov za duhovnike več. Tako med lazariste kot salezijance prihajajo iz različnih afriških in azijskih držav.
Na Rakovniku, kjer imajo svoj osrednji zavod don Boskovi salezijanci, nas je sprejel Alojzij Dobravec, vzgojitelj salezijanskih bogoslovcev. V njihovih vrstah je danes šest kandidatov, ki prihajajo iz Ugande, Demokratične republike Kongo, Vietnama in Indije ter se pripravljajo na duhovniški poklic. V Slovenijo so prišli z dolgoročno vizijo stalnega življenja in dela tukaj.
»Za nas je to preboj. Ne vemo, ali bo uspelo, a bomo vsaj poskusili,« pravi Dobravec. »V preteklosti so naši misijonarji odhajali v Afriko, Azijo in druge dele sveta. Danes pa se zgodba obrača in se mi obračamo tja, kamor smo pošiljali slovenske misijonarje in kjer ti delujejo že desetletja.«
A preden bodo ti fantje postali duhovniki, bo minilo še vsaj nekaj let, saj celoten formacijski proces traja od sedem do deset let. Ko pridejo v Slovenijo, prvo leto namenijo intenzivnemu učenju slovenščine, nato sledi eno do dve leti vzgojne prakse v dijaških domovih ali mladinskih centrih, potem nadaljujejo študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, čeprav je večina v svoji domovini že opravila del filozofsko-teološke izobrazbe.
Slovenci smo bodoče duhovnike, pove Dobravec, sprva sprejeli z radovednostjo, toda do danes se je to preoblikovalo v spoštovanje in občudovanje. »Zlasti ko slišijo, kako hitro so se naučili jezika in kako predano delajo z mladimi,« pove.
Pripadnost in duhovnost
Pomanjkanje duhovnikov namreč ni le kriza duhovnih poklicev, temveč kaže na širšo krizo vrednot in odločanja za življenje, je prepričan Zlobko. »Današnji svet je usmerjen v jaz, moje pravice, moja odločitev. Toda takšen pristop vodi v osamljenost, kajti človek ni ustvarjen za samoto. Zato Cerkev še naprej ostaja prostor skupnosti, kjer si sprejet tak, kot si. Sam tudi nisem pesimist, ker Cerkev ni le človeška ustanova, ampak tudi božja, sicer bi že zdavnaj propadla. Cerkev je vedno dihala v valovih, gor in dol, a ostala,« odvrne.
Da bo Cerkev preživela, je prepričan tudi Alojzij Dobravec. »Cerkev bo v prihodnje gotovo drugačna, po številu nas bo malo, a bomo kot kvas, ki dvigne testo. Kajti krščanstvo lahko ponudi tisto, kar mnogi iščejo, to pa so občestvo, pripadnost, toplina in upanje. Človek danes išče skupnost, kjer je sprejet, razumljen in ljubljen. In to mora biti Cerkev.«
Tudi zgodovina kaže, da religija deluje ciklično, iz obdobij sproščenosti pogosto pride do vračanja k strožjim oblikam. Da se bo Katoliška cerkev morda morala vrniti k temeljem, če bodo to zahtevale potrebe ljudi v zahodnih družbah, pa meni Igor Jurekovič. »Cerkev se ne poslavlja, se le preoblikuje,« pravi, »ne gre niti za izginjanje vere kot take, temveč za preoblikovanje religioznosti. Pojav označujemo sociologi kot 'verovanje brez pripadanja' in ta postaja v zahodnih družbah vse bolj razširjen. To pomeni, da ljudje ne obiskujejo cerkve, a pogosto še verjamejo v Boga in posmrtno življenje. Če vprašate ljudi, ali hodijo v cerkev, bo večina odgovorila, da redko ali nikoli. Če pa jih vprašate, ali verjamejo v nekaj več, v nadnaravno, bodo rekli 'da'. Vera se spreminja, ker se spreminja družba. In religija se je vedno znova preoblikovala glede na družbene razmere.«
