Na mladih svet stoji, pravijo. A če so ti mladi v slabi formi, se svetu ne obeta nič dobrega. Odločili smo se preveriti, v kakšnem stanju je telesni in gibalni razvoj slovenske mladine danes, potem ko so strokovnjaki v obdobju po pandemiji covida-19 opozarjali na alarmantne razmere, ki ga je ta pustila za seboj. Očitno tako kot v družbi nasploh tudi pri telesni pripravljenosti mladih »srednji sloj« izginja. Kot nam je povedal Gregor Starc, redni profesor na fakulteti za šport, ki že vrsto let spremlja gibalni razvoj slovenskih otrok in je eden ključnih ljudi v ozadju nacionalnega sistema SLOfit, ki s pomočjo meritev že desetletja spremlja stanje telesne pripravljenosti šolajoče se mladine, zadnje meritve kažejo, da imamo na eni strani manjšo skupino zares vrhunsko razvitih otrok, pravih supermanov, kakršnih doslej skorajda ni bilo, na drugi strani pa večjo skupino tistih, ki so pod najnižjo ravnjo, ki bi omogočala razvoj v zdravo odraslo osebo.
Čakajo nas velike težave
Glavna težava vsega omenjenega je torej v tem, da je otrok, ki jih uvrščamo v drugo skupino, vedno več, s čimer je vedno slabše tudi povprečje. »V letu 2025 smo do zdaj obdelali približno 150.000 športnovzgojnih kartonov otrok in mladostnikov, statistika pa kaže, da se je stanje primerjavi z letom prej nekoliko poslabšalo – predvsem pri fantih, medtem ko pri dekletih opažamo stagnacijo oziroma rahlo poslabšanje, a je to zelo blizu ničle, komaj opazno. Vse to je sicer pričakovano, saj po koronskem obdobju, ki je predstavljalo res hud udarec, ni bil sprejet noben ukrep, ki bi lahko imel popravljalni učinek. Tudi tisti ukrepi, ki smo jih uvedli letos, bodo po izkušnjah pokazali rezultate šele čez dve leti,« nam je povedal Gregor Starc, ki računa, da bi vendarle utegnilo biti kmalu boljše.
»Stanje se bo začelo naravno izboljševati, ker bodo otroci, ki so bili med covidom najbolj prizadeti, počasi končali šolanje. Generacije, ki so bile takrat še v vrtcu, namreč niso bile tako prizadete. Če pogledamo letošnje prvošolce, so ti že bistveno boljši kot lanski. Pozneje, v višjih razredih, pa ta napredek ni opazen. Naravno se bo torej stanje počasi izboljšalo – seveda pod pogojem, da se življenjski slog otrok ne bo še dodatno poslabšal. Če bodo še več sedeli in se manj gibali, teh pozitivnih učinkov ne bo. Če bodo enako dejavni kot pred tem, pa se bo stanje sčasoma normaliziralo.«
A tudi če se bo, vse skupaj ne pomeni, da težav ne bo. Zadnjih slabih let namreč ni mogoče kar tako izbrisati. Številni otroci bodo namreč zaradi covida odrasli z bremenom slabše telesne zmogljivosti, kar bo dolgoročno obremenilo zdravstveni sistem. »Prepričan sem, da nas čez 20 let zaradi tega čakajo velike težave,« pravi Starc in opozarja, da bomo imeli v primeru neukrepanja čez desetletje odraslo populacijo s slabšim zdravjem, več srčno-žilnih bolezni, več sladkorne bolezni, več duševnih motenj … In predvsem generacijo, ki bo manj pripravljena za življenje.
Da se negativne posledice že kažejo tudi na preventivnih pregledih v šolskih ambulantah, je že pred časom opozorila šolska zdravnica Anita Jagrič Friškovec, ko je povedala, da v praksi opažajo, da je v porastu slaba drža, ki se ob tem pojavlja pri vedno mlajših otrocih. »Otroci ne znajo pravilno sedeti, šolske torbe so vse težje, za napore, ki so jim dnevno izpostavljeni, pa potrebujejo zdrava gibala, močne mišice. Ni tako redko, da mladostniki in otroci prihajajo na pregled z bolečinami v hrbtenici, kar smo pred dvajsetimi leti beležili samo izjemoma,« ugotavlja zdravnica in tako kot Starc opozarja, da bo dolgoročno škoda še večja – od tega, kako sposobni so otroci zdaj, je namreč odvisno, kakšno bo njihovo zdravje, ko bodo odrasli.
Pa ne le, ko bodo odrasli, telesna dejavnost otrok je temelj njihovega celostnega razvoja, ne le telesnega, temveč tudi kognitivnega, čustvenega in socialnega, njene pozitivne posledice pa so vidne tako rekoč nemudoma. Raziskave namreč zelo jasno kažejo, da so otroci, ki so telesno bolj dejavni, tudi uspešnejši v šoli, imajo manj težav z duševnim zdravjem, manj verjetno zapadejo v tvegana vedenja in so bolje socialno vključeni.
Pozitivni trendi pri klubih
Čeprav so torej trendi v zadnjih letih vse prej kot spodbudni, je dobra novica, da natančno vemo, kaj je treba storiti, da bi bilo bolje. Kot je poudaril Gregor Starc, ima Slovenija enega najboljših sistemov spremljanja otrokovega telesnega razvoja, a je po drugi strani dejstvo tudi, da je vsako orodje uporabno le toliko, kolikor ga vzamemo resno.
»SLOfit s spremljanjem stanja prek športnovzgojnih kartonov imamo. Podatke imamo. Rešitve imamo. Zdaj potrebujemo voljo, da jih uporabimo. Ko primerjamo naše otroke z evropskimi, smo še vedno zelo visoko, a ko primerjamo nas danes z nami pred desetimi leti, vidimo padec. To je znak za alarm,« pravi Starc, ki ga zelo skrbi tudi razumevanje športne vzgoje v šolskem prostoru. Poudarja namreč, da je športna vzgoja predmet, ki neposredno razvija človekovo telo, česar ne počne noben drug predmet. In ker se telo uporablja pri vseh drugih predmetih, je to najosnovnejša podpora učenju.
Za konec smo pogledali še malce zunaj okvirov šolskega sistema. Kot pravi Starc, so na tem področju opazni pozitivni trendi na strani športnih klubov, ki so tradicionalno dolgo temeljili na selekciji in usmerjanju le najboljših. Če je namreč dolga leta veljalo, da so klubi otroke imeli zato, da so z njimi zmagovali, se zdaj pojavljajo novi pristopi. Številni otroci tako uživajo v treningih, celo bolj kot na tekmah. Ob tem opozarja, da velik problem ostaja dostopnost, saj si veliko družin ne more privoščiti vadnine, opreme, potovanj.
»Klubi sicer pogosto delajo z veliko mero človečnosti – trenerji mi pravijo, da nikogar ne odslovijo. Ampak ne moremo pričakovati, da bodo vso socialno politiko nosili klubi. Država ali občine bi morale prevzeti del bremena. Zakaj ne bi subvencionirali vadbe, kot subvencioniramo šolsko malico?« se sprašuje Starc, ki po drugi strani ostro kritizira trende, ko se šport uporablja kot vaba za trženje otrokom. Kot primer izpostavi tako imenovane Plazma športne igre mladih. »To je neposredno trženje nezdrave hrane otrokom, zapakirane v šport. Organizatorji so sposobni celo prepričati najvišje predstavnike države, da pridejo na dogodek in dajo s tem legitimnost takšni obliki promocije prireditve, na kateri otrokom sporočamo, da so piškoti in sladke pijače zdravi kot šport.«
