Oktobra 1950 je stiska postala tudi del mednarodne politike. Jugoslovanska vlada se je po sporu s Sovjetsko zvezo in državami informbiroja obrnila na Združene države Amerike s prošnjo za pomoč. V Washingtonu so se zavedali, da bi hudo pomanjkanje lahko ogrozilo stabilnost države, zato so ameriški uradniki opozarjali, da ni časa za dolgotrajno odločanje. V ameriškem kongresu so nekateri zagovarjali pomoč iz presežkov hrane, čeprav je bila odločitev politično občutljiva: pomenila je tudi možnost tesnejšega približevanja Jugoslavije Zahodu in napoved povečanih napetosti v odnosih do Sovjetske zveze. Prve nujne pošiljke so začeli pripravljati že oktobra, hrana pa je v Jugoslavijo začela prihajati novembra 1950. Kongres je konec decembra odobril poseben program pomoči v vrednosti 37,8 milijona dolarjev. V prvih šestih mesecih leta 1951 so v okviru tega programa poslali za približno 30 milijonov dolarjev živil; med dobavami so bili žita, fižol, mleko v prahu, meso in druge osnovne potrebščine. Ocene navajajo, da je Jugoslavija v okviru programa pomoči v letih 1950–1951 prejela približno 435.000 ton žita. Ameriška pomoč v hrani je v tej obliki trajala vse do leta 1955. Oktobrska poročila leta 1950 so bila torej napoved dogodkov, ki so se že čez nekaj tednov spremenili v dejanske dobave. Za ljudi, ki so se soočali s pomanjkanjem, pa niso bile najpomembnejše diplomatske izjave in politični računi, temveč živila, ki so prispela v pristanišča in nato potovala po državi. Jugoslaviji nenaklonjeni časniki v zamejstvu in izseljenstvu so v stiski videli tudi priložnost za obračunavanje s Titovim režimom. O pomanjkanju so poročali z očitnim privoščljivim tonom, saj so v njem prepoznavali potrditev svojih dotedanjih kritik jugoslovanske oblasti.

CELO TITOFAŠISTIČNI OBLASTNIKI JAVNO PRIZNAVAJO OBUPNO STANJE

Da sta v Jugoslaviji lakota in beda vedno večji, že ni več nikaka skrivnost ali morda »propaganda« moskovskega radija. Vesti o obupnem prehrambenem položaju, ki se iz dneva v dan slabša, niso izmišljotine tiska dežel ljudske demokracije ali našega in drugih demokratičnih listov v svetu. Dejstvo je, da je gospodarsko stanje Jugoslavije že tako obupno, da ga celo titofašistične oblasti ne morejo več prikrivati pred ljudstvom. Sicer skušajo opravičiti to stanje z izgovorom, da je pač temu kriva letošnja suša. Istočasno pa že danes pripravljajo jugoslovansko javno mnenje, ki ga hočejo sprijazniti z žalostno resnico, da bo v prihodnji zimi lakota še večja ter da mora ljudstvo prenašati še večje žrtve za »gradnjo socializma«. (…)

Ljudstvo živi v večnem strahu in trepetu, ki ga ni poznalo niti za časa nacistične okupacije. Take bede in lakote pa ni prestalo niti v drugi svetovni vojni. Cene osnovnim življenjskim potrebščinam, ki se jih najde seveda le na črni borzi, naraščajo skoraj iz dneva v dan. (…)

Delo (Trst), 21. oktobra 1950

Amerika nima mnogo časa, da se odloči, ali bo dala pomoč težko prizadeti Jugoslaviji

V sobotni številki »Cleveland Plain Dealerja« je bilo objavljeno poročilo njegovega evropskega poročevalca Johna P. Leacacosa iz Beograda, v katerem je podčrtana velika važnost odločitve s strani Zedinjenih držav glede nujne pomoči, katero potrebuje Jugoslavija radi strahovite suše, ki je zadela deželo. (…)

Katastrofalna suša, ki sili vlado maršala Tita, da se je prvič obrnila na Zedinjene države za direktno pomoč, odpira veliko v novo in izredno kritično poglavje v odnošajih med Ameriko, Jugoslavijo in Rusijo.

V presojanju tega novega lista v knjigi povojne zgodovine, ki bo prikipela na višek enkrat spomladi, je treba imeti pred očmi tri točke. Vsi viri, s katerimi je dopisnik imel stike – bodisi ameriški, britski, francoski ali jugoslovanski – so edini v naslednjem:

Prvič – Po zaslugi ameriškega ambasadorja George Allena, oziroma vsled njegove potrpežljivosti in taktnosti, je ameriška diplomacija dosegla izvanreden triumf pri izvedbi enega najbolj delikatnih problemov na polju zunanje politike.

Drugič – Po tritedenskih vročih debatah jugoslovanskega politbiroja je Jugoslavija podvzela prvi odločilni, akoravno zelo majhen korak zbližanja z Zapadom, odkar je napravila prelom s kominformo. Ta korak je bil storjen, ker Jugoslovani sami ne verujejo svoji propagandni liniji, da Zedinjene države na kak način ogrožajo jugoslovansko suverenost.

Tretjič – Navzlic vsem lepim besedam, ki se danes slišijo v zbornici Združenih narodov, pa v Beogradu nihče ne verjame, da bo Sovjetska Rusija mirno sprejela izgled, da pride med Ameriko in Jugoslavijo do prijateljskih odnošajev. Celo, ako bi Jugoslavija dobila pomoč iz Amerike, bo življenjski standard, ki je že itak zelo nizek, tekom zime še bolj padel. Podhranjenje, tuberkuloza in bolezni, ki bodo posledica tega, pa pove le polovico zgodbe. Kar je celo bolj važno, je to, kaj bodo vsled nezadovoljstva in mogočih nemirov iz položaja ustvarili agenti in propaganda kominforme. (…)

Enakopravnost (Cleveland), 23. oktobra 1950

KAKO JE V JUGOSLAVIJI,

o tem ni danes nihče več v negotovosti in dvoma; tudi oni slovenski naprednjaki in zagovorniki Titovega režima, ki so v zadnjem času obiskali domovino, so si zdaj na čistem, kako stvar stoji. Vsi ti vedo povedati o brezglavi nesposobnosti režimovcev, o splošnem pomanjkanju vsega najpotrebnejšega in o brezobzirni samopašnosti partijcev ter ostalih špicljev te policijske države.

Ameriška domovina (Cleveland), 23. oktobra 1950

ACHESONOVA IZJAVA O POMOČI JUGOSLAVIJI

Washington, 22. okt. Vestnik ameriškega zunanjega ministrstva poroča, da je izročil veleposlanik FLRJ v Washingtonu Vladimir Popovič zunanjemu ministru ZDA Deanu Achesonu pismo, v katerem je zahteval v imenu vlade FLRJ pomoč v znesku 105 milijonov dolarjev za olajšanje škode, ki je nastala zaradi suše v Jugoslaviji.

Ameriški zunanji minister Dean Acheson je izjavil spričo tega na redni tiskovni konferenci, da posamezni resori ameriške vlade proučujejo to zahtevo in da upa, da bo konec prihodnjega tedna lahko odgovoril veleposlaniku FLRJ v Washingtonu Vladimiru Popoviču. (Tanjug)

Ljudska pravica, 23. oktobra 1950

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si