Zmajski most je danes ena najbolj obleganih turističnih točk v Ljubljani. Na mostu, pod zmajem, ob zmaju in vse naokoli se predvsem poleti tare ljudi z vseh koncev sveta, ki se želijo fotografirati pred eno od znamenitih mestnih točk. Nekateri celo pravijo, da če se iz Ljubljane vrneš brez fotografije z zmajem, je tako, kot da je sploh ne bi obiskal. Prav tako je bil v letih, ko se je še množično pisalo razglednice, Zmajski most ena od ljubljanskih podob, ki se je na njih pogosto pojavljala.
Prvi železobetonski most pri nas, ki je bil v času gradnje eden največjih tovrstnih mostov v Evropi, je nedvomno mestna ikona in tako med domačini marsikdo dobro ve, da na njem zapisani letnici 1848–1888 zaznamujeta 40 let vladavine cesarja Franca Jožefa. Manj pa je znano, če ne bolj ali manj neznano, kdo je bil arhitekt tega secesijskega mostu vzhodno od Plečnikovih tržnic, ki so tudi tehniški spomenik.
Najbolj poznano delo dalmatinskega arhitekta
Jurij Zaninović je bil dalmatinski arhitekt, ki je med drugim zasnoval del Starega pristanišča v Trstu in Zmajski most v Ljubljani. Rodil se je leta 1876 v Splitu, kjer je živel do 11. leta, ko se je družina zaradi očetove službe preselila v Trst. Njegov oče je bil mornar, ki se je v mladih letih udeležil avstro-ogrske raziskovalne ekspedicije v arktično morje, v Trstu pa je postal cesarsko-kraljevi pristaniški skrbnik in krmar. V tej vlogi je posredoval ob nesrečah v pristanišču, kar ni bilo tako redko.
Mladi Jurij se je šolal v Trstu, kjer je maturiral na oddelku za gradbeništvo. Zatem se je na gradbeni smeri izobraževal na dunajski akademiji za upodabljajoče umetnosti pri Ottu Wagnerju, začetniku in vodilni sili dunajske secesije, novega arhitekturnega sloga, ki je zaznamoval evropsko arhitekturo na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Na Dunaju, kjer je Zaninović sodeloval pri gradnji nekaterih mostov, ga je pritegnil še en veliki predstavnik tamkajšnje secesije Joseph Olbrich. Kljub številnim arhitekturam, ki jih je Zaninović ustvaril po vsej Avstro-Ogrski, za njegovo najbolj prepoznavno delo velja prav ljubljanski most.
Arhitektura z več pomeni
V ozadju nastanka znamenitega železobetonskega mostu čez Ljubljanico so bili politični in urbanistični razlogi. Njegova gradnja je, kot je v spletni enciklopediji naravne in kulturne dediščine Dedi zapisala Eva Batista, sovpadla z obnovo popotresne Ljubljane kot tudi z načrti za ureditev naraščajočega prometa v mestu, ki je bil posledica leta 1849 zgrajenega kolodvora. Poleg tega je tedanji župan Ivan Hribar, kot je še navedla Batistova, želel most uveljaviti kot simbol utrditve položaja slovenskega naroda v avstro-ogrski monarhiji in uveljaviti slovenskega jezika v javni rabi. Sicer pa je ideja o gradnji novega most na mestu dotrajanega predhodnika vzniknila že leta 1888, da bi z njim zaznamovali jubilej vladanja avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa I. »Slovensko nacionalno prebujanje je namreč temeljilo na konservativni retoriki: Vse za vero, dom in cesarja,« je zapisala Eva Batista.
Secesijski most je nadomestil starejšega lesenega, imenovanega Mesarski most, ki je tam stal od leta 1819. Za inovativno sodobno zasnovo in železobetonsko konstrukcijo so se na mestni občini tedaj odločili predvsem zaradi varčevanja, saj je bila ta bistveno cenejša od bolj običajne kamnite. Med drugim pragmatična odločitev v preteklosti je v naš čas prinesla edinstven tehniški spomenik in oblikovalsko stvaritev secesijske arhitekture.
Zmaga na natečaju
Za gradnjo mostu je leta 1900 potekal natečaj, kjer so za izvajalca del izbrali dunajsko gradbeno podjetje Pittel & Brausewetter, ki je v projektu združilo oblikovno zasnovo arhitekta Jurija Zaninovića in tehnične zamisli avstrijskega inženirja Josefa Melana. Izbrana rešitev je predvidela nekoliko več kot 33 metrov dolgo konstrukcijo s 15-metrskim širokim tričlenskim lokom, ki je bil zgrajen po novem sistemu gradnje železobetonskih mostov. Na njem so prvič pri nas položili tudi asfaltno prevleko.
Most so slavnostno odprli leta 1901 in ga sprva poimenovali Jubilejni most Franca Jožefa I., nanj pa ob tem izpisali letnici 1848–1888, ki sta zaznamovali štiridesetletnico cesarjeve vladavine. A prvotno ime je kmalu zamrlo in mostu se je zaradi njegovega okrasja med ljudmi prijelo poimenovanje Zmajski most, kar je po razpadu Avstro-Ogrske postal tudi uradno. »Simbolna odstranitev uradnega imena je omogočila pozabljanje skupne avstro-ogrske zgodovine in pomnjenje izključno slovenske nacionalne zgodovine,« je zapisala Batistova. Na prizadevanja za rabo slovenščine v javnem življenju je Hribar opozoril že ob odprtju mostu, ko so nanj namestili spominski zapis v slovenščini v času, ko je bilo v mestu polno nemških napisov.
Poleg mostu so cesarju v času v Ljubljani sezidali še ljudsko kopel in ubožnico na Vodmatu, poleg tega so mu postavili tudi dva kipa, pred sodiščem in ob gradu. Po prvi svetovni vojni so odstranili vse spomenike monarhije oziroma jih preimenovali.
Najprej krilati levi, nato simbol mesta
Del zgodovine Zmajskega mostu je tudi to, da je arhitekt Zaninović na njem sprva za okras predvidel kipe krilatih levov, ki so jih nato zamenjali mogočni zmaji, simbol Ljubljane. Narejeni so iz bakra, ker je bil bron predrag. Izdelali so jih v dunajski tovarni dekorativnih predmetov. Poleg kipov zmajev so po Zaninovićevih načrtih zasnovali tudi drugo okrasje, betonske obloge, balustrade in svetilke na ograji mostu, ki so bile sprva plinske. Vendar pa ob odprtju mostu še niso bile izdelane in so jih postavili pozneje.
Arhitekt Zaninović, ki je s svojim delom zaznamoval Ljubljano, se je po prvi svetovi vojni preselil v Argentino. V Trstu se v novem času ni več znašel. Prav tako v Italiji ni doživel uspehov, ki jih je pričakoval z novimi gradbenimi tehnikami. V Trst se je še vrnil na obisk, umrl pa je v Buenos Airesu leta 1946.
