Jutri se tudi uradno začenja kampanja pred referendumom o interventnem zakonu. Na čelu tabora proti so sindikati, ki bodo kampanjo vodili ob podpori nekaterih nevladnih in civilnodružbenih organizacij ter politične opozicije. Na strani zagovornikov lahko vladna koalicija računa na podporo gospodarskih organizacij, kar napoveduje ostro in tudi izdatno finančno podprto kampanjo.
Zagovorniki trdijo, da bo zakon razbremenil delo in denarnice državljanov ter spodbudil gospodarstvo in okrepil njegovo konkurenčnost, brez česar dolgoročno ni mogoče financirati kakovostne socialne države. Tudi če je ta razvojni cilj legitimen, nasprotniki opozarjajo, da ga ta zakon ne bo dosegel, pač pa na račun prerazporejanja koristi ogrozil javne finance in oslabil socialno državo.
»Nasprotovati zakonu, ki nikomur nič ne jemlje, različnim segmentom družbe pa omogoča nižje davke, manj čakalnih vrst in ugodnejše poslovno okolje, je res prvovrstna politična demagogija opozicije,« je sporočilo zagovornikov povzel Anže Logar, minister za gospodarstvo in predsednik Demokratov.
Nasprotniki pa demagogijo vidijo predvsem v načinu, kako koalicija predstavlja zakon javnosti: kot splošnokoristno razvojno reformo, pa čeprav so koristi in stroški zelo neenakomerno porazdeljeni, najbolje plačani pridobijo bistveno več kot zaposleni s povprečno plačo, javnofinančni račun pa ostaja nepojasnjen. »Če je v solidarnostnem žaklju manj denarja, ga imajo manj tudi zdravstvo, šolstvo in druge javne službe,« je opozoril poslanec Levice Vladimir Šega.
V primeru, da bo zakon na referendumu zavrnjen, bo vlada najmanj eno leto blokirana pri sprejemanju kakršnih koli odločitev, ki bi bile vsebinsko v nasprotju z referendumsko voljo ljudi, se ji pa hkrati ne bo treba ukvarjati z neprijetnim nadomeščanjem izpada. Če bo potrjen, se bo odprlo prav vprašanje posega v odhodke in posledic tega početja.
Neprijetna opozorila ekonomistov
Pri finančnem vidiku zakona vladi ne gre na roko razhajanje s strokovno javnostjo, predvsem fiskalnim svetom, katerega ocene se, kot smo v Dnevniku že obširno analizirali, močno razlikujejo od ocen finančnega ministrstva. Tudi več uglednih ekonomistov je opozorilo, da gospodarska rast, ki naj bi jo prinesel zakon, po nobenem scenariju ne bo zapolnila celotnega izpada prihodkov.
A v isti sapi opozarja: »Analiza ukrepov, za katero morate imeti res dobro znanje iz makroekonomike, kaže, da noben ukrep ni tak, da bi zagotovil razvoj in povečeval konkurenčnost slovenskega gospodarstva, da ukrepi, ki naj bi nekaj dali, vodijo v stanje, pri katerem nujno nekdo izgubi, da so zgolj prerazporeditveni in da vsaj nekateri ogrožajo državni proračun in tudi drugi dve državni blagajni ter lahko vodijo do dodatnega zadolževanja države.«
Tajnikar meni, da se je na neki način ujela v past tudi strokovna javnost s prepiranjem o mankih, ki bi v javnih blagajnah nastali s tem zakonom. »Tudi ta je pozabila, kaj pravi ekonomska znanost, in ob tem izvaja bolj čarovniške ocene in trike kot resne analize. Še največji problem pa je, da niti z znanjem in razumevanjem ni mogoče niti ljudem iz koalicije niti ljudstvu, ki bo odločalo na referendumu, na preprost in razumljiv način razložiti vseh skritih vidikov interventnega zakona. Bojim se, da bomo vsi skupaj glasovali za nekaj, kar je od zunaj še kar lepo, od znotraj pa gnilo, ne da bi se tega zavedali.«
Razlika med izračunoma ministrstva za finance in fiskalnega sveta preseneča tudi ekonomistko dr. Polono Domadenik Murn z ljubljanske ekonomske fakultete. Toda večji problem od razlik v dinamičnih učinkih, kjer sicer lahko pride do določenih odstopanj, se ji zdi to, da ministrstvo za finance že v okviru predloga sprememb proračunov za leto 2027 (ki še ne vsebuje učinkov interventnega zakona) ne pojasni ukrepov, ki so v ozadju načrtovanega zmanjšanja izdatkov za socialne transferje za 14,9 odstotka, ob tem da imamo zelo nizko stopnjo brezposelnosti, in zmanjšanja stroškov dela za 2,9 odstotka ob upoštevanju, da se zaradi postopne uveljavitve izplačila višjih plač v okviru prehoda na nov plačni sistem pričakujejo še trije dvigi plač. »Tudi napovedi o rezih na področju šolstva in znanosti težko prepričajo o tem, da so ukrepi premišljeno zasnovani in ne 'rušijo' tistih temeljev, na katerih stoji družba znanja.«
Glede referenduma pa obžaluje, da se v času, ko bi se morali v Sloveniji poenotiti glede prihodnje razvojne vizije, s strašenjem ljudi odvrača od temeljnega vsebinskega vprašanja o ukrepih, ki bi jih morali sprejeti, da bi Slovenija postala država, ki bo zanimiva za vlaganja tako domačih kot tujih podjetij. Brez tega po njenih besedah ne bomo mogli še naprej vzdrževati takšnega nivoja javnih storitev, kot ga imamo zdaj.
Domadenik-Murnova meni, da lahko na podlagi številnih primerjav kakovosti poslovnega okolja, delovanja institucij, povezovanja znanosti in gospodarstva ter drugih ključnih področij, ki so pomembna za prihodnji razvoj, identificiramo ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti; nekateri od njih so po njenem mnenju vključeni tudi v interventni zakon.
Referendum o vladi in solidarnosti
Drugič, referendumska kampanja bo slonela na banaliziranem diskurzu o tem, ali ta zakon ljudem daje ali jemlje. »Dejstvo je, da v sodobnih družbah prevladuje (neoliberalna) logika stalne tekmovalnosti in pehanja za lastnimi koristmi in dobičkom,« pravi Banjac. Znotraj te prevladujoče mentalitete vladna stran računa, da bodo argumenti o tem, kako bodo ljudje imeli več v žepu, padla na plodna tla. Na drugi strani pa velik del volilnega telesa po njegovem vendarle razume, kaj je solidarnost in kakšen je pomen vzdržnosti javnih financ, in prav na te računajo nasprotniki zakona.
V povezavi s tem bo, tretjič, referendum po mnenju Banjaca usodno odvisen prav od tega, koliko bodo slišani ekonomisti, ki bodo znali predstaviti nekonsistentnosti predlagateljev. Na primer glede tega, kako je lahko to zakon, ki vsem daje in nikomur nič ne jemlje, če je pa jasno – ob predpostavki, da se bo vlada držala fiskalnih pravil – da bodo morali nekje rezati in zategovati pasove.
»Razmerje med vprašanjem, koliko in kateri segmenti prebivalstva bodo imeli neko korist od zakona, in na drugi strani, koliko bodo slišani argumenti o dejanskih finančnih posledicah na konkretne javne storitve, bo ključno,« sklene dr. Banjac.