Vsi ljubljanski županski kandidati praviloma proti sežigalnici – razen Zorana Jankovića

Februarja se je ljubljanska občina skupaj z mestnima občinama Celje in Maribor prijavila na razpis za državno koncesijo za izvajanje gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. V primeru uspešne pridobitve koncesija bi Ljubljana sežigala odpadke za vse občine na zahodu države. Za namen izvajanja koncesije bi morala zgraditi objekt za termično obdelavo odpadkov, ki ga pogovorno poznamo pod imenom sežigalnica. Projekt sežigalnice je vzbudil veliko zanimanje javnosti in kritike, češ da je Ljubljanska kotlina neprimerna za takšne aktivnosti zaradi slabe prevetrenosti in s tem povezane nižje kakovosti zraka. Izbrane županske kandidate smo vprašali, ali so za gradnjo sežigalnice na Barju oziroma v Mostah ali proti njej. Pri tem smo kandidate prosili, naj se izogibajo vrednostnim sodbam in medsebojnemu napadanju, pri odgovorih pa dajo prednost številkam in dejstvom.

Od kandidatov, ki podpirajo projekt, smo želeli odgovor, na kakšen način bi kompenzirali slabo kakovost zraka v mestu in problematiko individualnih kurišč, ki so poleg prometa glavni onesnaževalec ljubljanskega zraka. Kandidate, ki bi bili proti, pa smo prosili za predložitev alternativnega načrta za problematiko odpadkov tako v Ljubljani kot v regiji. Trenutno namreč odpadke odvažamo na kurjenje v tujino. Sežigalnica prav tako obeta povečanje kapacitet daljinskega ogrevanja v mestu, saj bi z iz smeti pridobljeno toploto lahko učinkovito in ugodno ogrevali domove Ljubljančanov.

Zoran Janković (Vasja Butina s skupino volilcev)

Sem za sežigalnico, če nam bo vlada dodelila koncesijo za njeno gradnjo in če bodo Ljubljančanke in Ljubljančani na posvetovalnem referendumu temu pritrdili. V nasprotnem primeru je ne bo. Barje ima pomembno prednost, saj je tam Regijski center za ravnanje z odpadki (RCERO), kjer gorivo iz odpadkov že nastaja in omogoča širitev vročevoda proti Viču. Odločitev pa bo temeljila na celoviti strokovni in okoljski presoji.

Odpadki, ki nastajajo, so naša skrb in zanje moramo poskrbeti doma. Potem ko smo jih 70 odstotkov že ločili, ponovno uporabili in reciklirali, še vedno ostanejo tisti odpadki, ki jih ne moremo več uporabiti. Teh je v RCERO Ljubljana okoli 100.000 ton na leto, kar je toliko, kot tehta deset Eifflovih stolpov. Danes jih večinoma vozimo na stotine kilometrov v tujino, kjer iz njih proizvajajo toploto in elektriko, plačujemo za njihov odvoz, obenem povzročamo izpuste v prometu in energijo prepuščamo drugim. Če druge države ne bodo več sprejemale naših odpadkov, kaj bomo z njimi?

Če dobimo zeleno luč za sežigalnico, bo ta zagotavljala najvišje okoljske standarde z najboljšo razpoložljivo tehnologijo, kjer bodo izpusti nižji od najnižjih predpisanih, in s stalnim nadzorom emisij. Varovanje zdravja ljudi in kakovosti zraka je naša prioriteta. Sežigalnica bo omogočala širitev daljinskega ogrevanja, kjer bi lahko na leto energijsko izrabili 130.000 ton nereciklabilnih odpadkov ter s toploto in elektriko oskrbeli več kot 20.000 gospodinjstev. To pomeni boljši zrak, saj bo manj individualnih kurišč, več domače energije in manjšo odvisnost od drugih energentov, pa tudi nižjo ceno ogrevanja za 50 odstotkov. Že zdaj je 81 odstotkov prebivalk in prebivalcev Ljubljane priključenih na toplovod in plinovod, naš cilj pa je 90 odstotkov. Dejstvo je, da v Ljubljani dihamo najboljši zrak doslej, odkar izvajamo meritve, kar smo dosegli z mnogimi premišljenimi in učinkoviti ukrepi, eden od teh je sistem daljinskega ogrevanja. V lanskem letu nismo na nobenem merilnem mestu presegli dopustne količine izpustov delcev PM 10 in PM 2,5.

Luka Mesec (Levica)

Dokler v Ljubljani ne zagotovimo čistega zraka, sežigalnica zame ni možnost – ne na Barju ne v Mostah. Najprej moramo zmanjšati onesnaževanje iz prometa in individualnih kurišč. To pomeni pogostejše avtobuse, rumene pasove, varne kolesarske povezave ter finančno pomoč gospodinjstvom za zamenjavo zastarelih peči, priključevanje na daljinsko ogrevanje in energetsko prenovo.

Odpadki seveda ne bodo izginili. Še naprej moramo zagotavljati njihovo ločeno zbiranje, obdelavo in pogodbeni prevzem preostanka. Hkrati moramo zmanjševati količino odpadkov s ponovno uporabo in boljšim ločevanjem. Predvidena ljubljanska sežigalnica bi sprejemala 130.000 ton gorljivih odpadkov na leto iz zahodnega dela Slovenije, torej ne le ljubljanskih odpadkov. Gre za širšo državno nalogo, pri kateri zdravje prebivalcev Ljubljane ne sme biti postranska skrb.

Prevoz na sežig v tujino ima okoljske in finančne stroške. Ne trdim, da je dobra trajna rešitev. Vendar primerjava dizelskih tovornjakov z novo sežigalnico sama po sebi še ne dokazuje, katera možnost je za zdravje ljudi in okolje boljša.

Daljinsko ogrevanje podpiram in bi ga širil predvsem na območja z individualnimi kurišči. Širitev omrežja mora spremljati načrt čistejših virov: velikih toplotnih črpalk, izrabe odvečne toplote in hranilnikov. Veliko toplotno črpalko in termosolarno polje predvideva že občinski energetski koncept. Koliko toplote lahko zagotovijo in po kakšni ceni, mora pokazati javno preverljiva študija. Obljubljati nadomestne megavate brez nje bi bilo neodgovorno. Vrstni red je jasen: najprej čist zrak, nato presoja novih obremenitev.

Anton Rop (Ljubljana smo vsi – lista mag. Urške Klakočar Zupančič in dr. Antona Ropa)

To je projekt, ki zahteva temeljito revizijo. Primerjava sežigalnice odpadkov na Dunaju in v Ljubljani, na katero se sklicuje sedanji župan, je popolnoma neustrezna. Dunaj leži na robu panonske nižine, kjer veter prevetri onesnaženi zrak iz sežigalnice. Na drugi strani je Ljubljana eno najmanj primernih mest za sežigalnico. Tu v kotlini bi onesnaženje iz tako predimenzionirane sežigalnice povzročilo nesprejemljivo zdravstveno škodo.

Domača energijska izraba tistega dela odpadkov, ki ga po kakovostnem ločevanju in obdelavi ni mogoče reciklirati, je nujna. Za konkretno ljubljansko sežigalnico je odločilna njena velikost, lokacija in tehnologija, sprejemljiva za zdravje prebivalcev, ter finančna upravičenost. Načrtovanih 130.000 ton na leto niso samo ljubljanski odpadki, ampak odpadki širšega zahodnega območja Slovenije. V Ljubljanski kotlini z vsemi njenimi meteorološkimi značilnostmi to ni sprejemljivo. Alternativa je več manjših sežigalnic na lokacijah, ki so geografsko bolj sprejemljive. Za čistejši zrak je bistven program zamenjave najbolj problematičnih individualnih kurišč. Kjer je priključitev smiselna, bi prednost dobilo daljinsko ogrevanje, drugod toplotne črpalke. Daljinsko ogrevanje je treba razvijati tudi neodvisno od sežigalnice. Energetika že načrtuje 30-megavatno toplotno črpalko s predvidenim 16-odstotnim deležem proizvodnje toplote ter v svojem konservativnem scenariju 25 GWh odvečne toplote na leto do leta 2030. Te projekte je treba zaključiti.

Aleš Vrhovec (Slovenska demokratska stranka – SDS)

Sem proti načrtovani gradnji sežigalnice. Menim, da moramo najprej izčrpati možnosti preprečevanja nastajanja odpadkov, njihovega ločevanja, ponovne uporabe in recikliranja. Sežigalnica ne sme postati izgovor za ohranjanje neučinkovitega sistema ravnanja z odpadki. Pri tako pomembnem projektu morajo imeti prednost zdravje ljudi, kakovost zraka in celovita presoja vplivov na okolje. Ljubljana je kotlina in povsem neprimerna za take vrste projekt.

Enako velja za druge sporne projekte. Ustavili bomo gradnjo kanala C0, dokler ne bodo opravljene vse potrebne presoje vplivov na okolje. Glede na njegovo traso skozi ključno vodovarstveno območje menim, da bi bilo treba projekt dokončno opustiti. Prav tako bomo ustavili sedanjo zasnovo prenove centralne tržnice.

Nasprotovanje sežigalnici ne pomeni nasprotovanja odgovornemu ravnanju z odpadki. Prednost morajo imeti zmanjševanje količine odpadkov, ločeno zbiranje, recikliranje in predelava. Preostanek, ki ga ni mogoče koristno predelati, je treba obravnavati v okviru obstoječih in okoljsko sprejemljivih zmogljivosti, tudi s sodelovanjem drugih izvajalcev.

Ne zagovarjam prevažanja odpadkov v tujino kot trajne rešitve. Zagovarjam pa, da zaradi želje po energetski samozadostnosti ne gradimo objekta, katerega vplivi na zdravje in okolje niso sprejemljivi. Daljinsko ogrevanje moramo razvijati z večjo energetsko učinkovitostjo, izkoriščanjem odvečne toplote, obnovljivimi viri in postopnim posodabljanjem sistema. Konkretne zmogljivosti, stroške in časovnico je treba določiti na podlagi neodvisne strokovne in ekonomske presoje, ne na podlagi političnih obljub.

Klemen Boštjančič (Gibanje Svoboda)

Projektu nasprotujem. Objekt je po gradivu MOL načrtovan za 130.000 ton gorljivih frakcij na leto, v Ljubljani pa jih nastane približno 100.000 ton. Koncesija naj bi trajala trideset let in zmogljivost je treba ves ta čas polniti. Ljubljana že danes ločeno zbere 70,4 odstotka komunalnih odpadkov, 372 kilogramov na prebivalca, in ta delež mora še rasti. Bolj ko bomo pri tem uspešni, več odpadkov bo treba pripeljati od drugod. To je ravno nasprotno od načela, da vsak poskrbi zase. Zrak: Evropska agencija za okolje je julija 2025 Ljubljano uvrstila na 709. mesto med 761 evropskimi mesti, Maribor na 589. V kotlini s pogostimi temperaturnimi inverzijami mora biti vprašanje izpustov razrešeno pred odločitvijo, ne po njej. Poslušajmo stroko. Najprej dokazi o vplivih na zdravje – šele nato odločitev.

Jasmin Feratović (Piratska Stranka Slovenije)

Nasprotujem gradnji sežigalnice v kotlini. Zdravstvena stroka je večkrat opozorila, da je zrak v Ljubljani slab zaradi temperaturne inverzije in da je gradnja sežigalnice samo novo zdravstveno tveganje. Tehnologiji sežigalnic ne nasprotujem sami po sebi. Zakaj se država ne more enostavno dogovoriti s kakšno drugo občino, ki ima bolj ugodno lego?

Glede širjenja kapacitete daljinskega ogrevanja v mestu pa je to za lase privlečen argument. Daljinsko ogrevanje še ni razširjeno na Viču, Rudniku, kjer je to že tako in tako ekonomsko vprašljivo zaradi manj goste pozidave in velikega števila individualnih hiš v primerjavi z drugimi mestnimi predeli, ki daljinsko ogrevanje imajo. V teh predelih je pametneje investirati v prehod na ogrevanje s toplotnimi črpalkami kot pa v širitev vročevodnega omrežja.

 

Mojca Sojar (Nova Slovenija in Fokus)

Ljubljana in Ljubljančani proizvedemo veliko odpadkov in pomembno se mi zdi, da se do tega odgovorno obnašamo. Odvoz odpadkov je za zdaj dobro urejen, vseeno pa se smeti v centru mesta in stanovanjskih soseskah včasih preveč nakopičijo in jih podjetju Snaga ne uspe dovolj frekventno odvažati.

Sežigalnica je ena od možnosti predelave tistih odpadkov, ki jih ni mogoče več predelati na drug način. Projekt ljubljanske sežigalnice je ocenjen na višino skoraj enega letnega proračuna MOL. Postavlja se vprašanje, ali res Ljubljana potrebuje tako velik in drag projekt sežigalnice, sploh če se MOL odloči, da bo za gradnjo najela kredit in se s tem močno zadolžila. Sem za sežigalnico, vendar ne v takšnem obsegu, kot je načrtovana, in tehnološko tako izpopolnjeno, da ne bo ogrožala zdravja ljudi in narave.

Marko Koprivc (SD Ljubljana)

Socialni demokrati nismo naklonjeni sežigalnici v Ljubljanski kotlini. Ljubljana že plačuje visok okoljski davek, ko se vanjo vsak dan pripelje več kot 100.000 avtomobilov. Ni potrebe, da se v Ljubljano vozi še sežigat smeti iz vse države.

Pri ravnanju z odpadki žal ni neoporečne rešitve. Sedanje stanje, ko odpadke vozimo v tujino, je drago in nezanesljivo, kopičenje je prav tako zelo škodljivo. Slovenija potrebuje lastne zmogljivosti za odpadke, ki ji ni mogoče reciklirati. Nacionalni načrt predvideva, da bi slovenske potrebe lahko pokrili s štirimi objekti oziroma lokacijami.

Sežigalnice se smiselno umeščajo na območja, kjer se jih lahko poveže z daljinskimi sistemi ogrevanja, da je zadeva racionalna. Torej obstajajo neki kriteriji in omejitve. Menim, da je naloga stroke pripraviti predloge rešitev z upoštevanjem vseh vplivov na zdravje, okolje, energetiko in ekonomiko. Če obstaja rešitev, pri kateri so vplivi na zdravje in okolje zanemarljivi, jo je mogoče sprejeti. Če pa bi prebivalci desetletja prevzemali pomembno dodatno zdravstveno ali okoljsko tveganje, morajo imeti pri taki odločitvi zadnjo besedo.

Najprej glede kakovosti zraka. Že brez sežigalnice je v Ljubljani težava. Deloma zaradi individualnih kurišč in prometa. Ampak težko bomo ljudi prepričali, naj opustijo kurjenje drv, če je položnica za mestno ogrevanje hiše skoraj kot cela pokojnina. Zato je treba ceno znižati. Na drugi strani promet – avtobus mora postati prva izbira, zato želimo, da je brezplačen in bistveno bolj učinkovit. Pri odpadkih pa se problemu ne moremo izogniti. Glede tovornjakov, ki vozijo smeti na sežig, kot navajate, okoli 14 na dan iz Ljubljane – to ni dolgoročna rešitev, ni pa niti argument za sežigalnico v mestu.

Slovenija potrebuje lastno rešitev za preostanek odpadkov. Kje in s kakšno tehnologijo, pa mora določiti stroka. Če najdemo rešitev, ki je za ljudi praktično neoporečna, jo je smiselno izvesti. Če pa od ljudi zahteva, da desetletja prevzamejo pomembno zdravstveno ali okoljsko tveganje, je to nekaj, o čemer morajo imeti zadnjo besedo tudi sami.