Luka Mesec: Nisem tip politika, ki je prepričan, da je najbolj pameten

Ni dvoma, Luka Mesec, frontman Levice in njen kandidat za župana Ljubljane, je dober, deluje nekonfliktno in je poudarjeno spoštljiv do tekmeca, ki se mu je, pravi, čas iztekel in on ga bo nasledil. A njegov program je drag in vprašanje je, ali si ga Ljubljana lahko privošči. O tem je potekal naš pogovor.

Zakaj kandidirate?

Zato, ker Ljubljana potrebuje novega župana. To je prvi odgovor. Drugi odgovor je, da je bilo dvajset let Zorana Jankovića dovolj. Tretji pa je, da je on veliko naredil za Ljubljano, še zlasti v prvih mandatih, danes pa ima tri probleme: izgubil je zaupanje, ki se je pokazalo na referendumu o parkiriščih, nehal je poslušati in danes nemočno stoji ter opazuje stvari, ki jim ni več kos. Nekoč ni bilo tako. Veljal je za župana, ki ve, kaj je treba v mestu narediti, za župana projektov, ki je odločno šel v te projekte, predvsem skupaj z gospodom Koželjem.

Zakaj Ljubljana potrebuje novega župana?

Cene stanovanj v mestu so ponorele – samo v zadnjih petih letih so zrasle za 70 odstotkov. Promet v mestu je iz leta v leto bolj nemogoč. Razlike med soseskami in centrom se povečujejo. Ne vem niti za en ukrep, ki bi ga župan sprejel proti stanovanjski krizi. Ima zakonsko podlago, da bi reguliral Airbnb, pa tega ne naredi. In nisem slišal niti enega predloga, kaj bi naredil za aktiviranje praznih stanovanj. Da o soseskah, ki so v njegovi viziji 2045 zapisane kot območja nove gradnje, sploh ne govorimo.

Vizijo Supermesto sem natančno prebral, s približno 70 odstotki zapisanega se strinjam. Toda Supermesto še diši po tisku, saj je pravkar prišlo iz tiskarne, župan pa na zadnji seji mestnega sveta sprejema sklep o nakupu zemljišča v Podutiku za dva milijona evrov, da bi tam gradili pokriti nordijski smučarski stadion. Tega projekta ni niti v viziji Supermesto niti v strategiji Športa Ljubljane in vsi se sprašujemo, zakaj, hudiča, bi Ljubljana kaj takega sploh potrebovala. Ali niso prioritete nekje drugje?

Da, cene nepremičnin so znorele, a za to zagotovo ni odgovoren samo župan. Če bi bili vi župan, ali trdite, da bi cene nepremičnin v vašem mandatu padle?

Trdim, da bom določil tri prioritete: soseske, stanovanja in promet. Na teh treh področjih uspeha ne bomo merili s tem, da bomo rekli, da smo odprli stanovanjski blok, ampak bomo uspeh merili s tem, koliko bolj so dostopna stanovanja v Ljubljani. Vidimo tri stvari, ki jih mora občina početi.

Prva je regulacija Airbnb. To bomo naredili nemudoma, po zakonu, ki smo ga sprejeli še v naši vladi: z odlokom omejimo oddajanje na 60 oziroma v določenih delih mesta tudi na 30 dni na leto. Nato sprejmemo vse, kar je mogoče za aktiviranje praznih stanovanj, začenši z evidenco. V Köbenhavnu ne smeš imeti praznih stanovanj, v Amsterdamu ne smeš imeti praznih stanovanj.

To rešiš z davki, kajne, vendar to ni pristojnost občine.

Lahko z davki, lahko pa tudi drugače, vendar je treba najprej imeti evidenco. Ne rečem, da bomo posneli amsterdamski model, ker imamo drugačen pravni red, a v Amsterdamu moraš prijaviti stanovanje, ki je prazno več kot šest mesecev, sicer mora lastnik plačati globo. Ko lastnik stanovanje prijavi, začne teči rok, v katerem mora poiskati najemnika. Če tega ne stori, lahko najemnika poišče kar mesto samo. V Köbenhavnu poznajo nekaj podobnega. V Parizu pa ti naložijo plačilo davka.

Stanovanjska kriza ni samo ljubljanska. To je kriza, s katero se sooča vsa Evropa. Pri trenutni mestni oblasti pogrešam, da medtem ko drugod sprejemajo zelo odločne ukrepe za oddajanje praznih stanovanj, za regulacijo Airbnb in za gradnjo novih sosesk, se v Ljubljani nič ne premakne z mrtve točke. V zadnjih desetih letih so se gradili predvsem vilabloki in ti »dragulji« po mestnem središču, začenši s Šumijem in Schellenburgom, ki samo prispevajo k temu, da so stanovanja še manj dostopna.

V svojem programu ste o stanovanjski problematiki zelo malo napisali, skoraj nič. Kljub temu da ste v prejšnjem mandatu na stanovanjski politiki tako rekoč zgradili kariero, postavili ste celo posebno ministrstvo, ki naj bi skrbelo za to. Kako to?

Ne vem, kateri program ste gledali.

Tistega, ki je objavljen na spletni strani Luka za Ljubljano.

To še ni končni program. Program bomo po kosih predstavljali na novinarskih konferencah med kampanjo, zato cel še ni objavljen.

Airbnb: rekli ste, da bi zaostrili zakon in da ljubljanska občina tega ni naredila. Ampak 60 dni je zakonska omejitev, ki velja, odlok pa lahko določi izjeme.

Gre za zakon o gostinstvu, desnica ga želi razveljaviti z interventnim zakonom. Zakon bomo zato 6. decembra branili na referendumu tako, da bomo glasovali proti interventnemu zakonu. Zakon pa ta trenutek velja. Velja na način, da bo omejitev kratkoročnega oddajanja na 60 dni za Ljubljano samodejno začela veljati 1. januarja 2027. Občina ima možnost, da bi že letos sprejela ta odlok. Občina Bled je to možnost že izkoristila. Letos je Airbnb v Ljubljani popolnoma svoboden. Dosegel je milijon nočitev, kar pomeni, da je tretjina turistov, ki pridejo v Ljubljano, prenočila prek Airbnb.

Ste za popolno prepoved kratkoročnega oddajanja?

Za začetek je treba oddajanje omejiti, potem bomo videli, kako se trg odziva. Ni problem, če nekdo med počitnicami odide iz Ljubljane in odda stanovanje. Problem je, da se stanovanja, celi bloki spreminjajo v turistične nastanitve. In to ne le v centru. Pred svojim stanovanjem pri Kliničnem centru sem srečal nekoga, ki živi v Savskem naselju. Povedal mi je, da se je nasproti njega neki manjši blok v celoti spremenil v Airbnb. Skratka, ta stvar že prebija meje starega mestnega jedra.

Pišete tudi, da boste uporabili vsa razpoložljiva sredstva za uveljavljanje tega dela gostinskega zakona. Katera so razpoložljiva sredstva zdaj in katera bodo v rokah občine?

Problem s tem zakonom je, da lahko spremenimo regulacijo Airbnb, a če ne bomo nadzorovali stanovanj, ki se oddajajo, bo ta regulacija ostala mrtva črka na papirju. Zakon določa celo vrsto pogojev, ki jih morajo izpolniti tisti, ki oddajajo prek Airbnb, začenši s soglasjem sosedov. Če smo iskreni: če bi mestna občina imela interes omejevati Airbnb, bi to lahko počela že po prejšnjem zakonu, saj za oddajanje potrebuješ soglasje sosedov. Večina ljudi, ki oddajajo prek Airbnb, tega soglasja nima, pa jih nihče ni vprašal, ali ga imajo.

Na stanovanjskem področju bo treba narediti red. Župana Jankovića vidim nemočnega pred temi sistemskimi izzivi. Omenil sem promet: če poslušamo njegove novinarske konference, vidimo, da ljudi, ko se ceste po Ljubljani zaprejo, prosi, naj se ob določeni uri ne vozijo po tej in tej cesti. Ko je kriza, sam stopi na ulico in usmerja promet, a to ni znamenje, da ima stvari pod nadzorom.

Če bi imel eno ali več stanovanj in bi jih oddajal prek Airbnb ali študentom po izjemno visoki ceni, ne bi glasoval za vas.

Drži.

Koga potem nagovarjate? V Ljubljani je namreč veliko ljudi, ki si z oddajanjem stanovanj ustvarjajo prihodek.

Mislim, da poznate moj politični profil. Konfliktov se nikoli nisem bal. Govorimo o približno dveh odstotkih stanovanj v Ljubljani, ki se oddajajo, in pa o 11.000 praznih stanovanjih. To sta ta dva problema, o katerih govorimo. Politično vprašanje pa je seveda, ali imajo lastniki teh stanovanj pravico ustvarjati ekstra dobičke na račun vseh, ki bi radi živeli v mestu, pa si stanovanja ne morejo več privoščiti. Zdi se mi krivično, da vsi, ki bi radi živeli v mestu, ne morejo do stanovanja, ker so cene ponorele. Lahko navedem svoj primer. Svoje 67 kvadratnih metrov veliko stanovanje na robu centra sem pred petimi leti kupil po znosni ceni. Zanj odplačujem kredit 1100 evrov na mesec in tako bo še naslednjih petnajst let.

A če bi ga danes prodali, bi verjetno mastno zaslužili.

Ne, ne, nekaj drugega je problem. Če bi danes iskal stanovanje in bi hotel kupiti prav to, v katerem živim, zanj ne bi bil več kreditno sposoben. In če si s svojo plačo, ki je med najvišjimi v javnem sektorju, ne morem kupiti stanovanja v Ljubljani, se sprašujem, kdo si to še lahko privošči? Za koga se to mesto gradi? Komu je namenjena stanovanjska politika mesta?

Kar sem pripomnil, je, predvidevam – lahko pa se motim – argument sedanjega župana: res je, takrat ste stanovanje kupili po ceni A, zdaj pa ste ga prodali po ceni B, ki je bistveno višja, torej ste zaslužili.

Saj prav to je povedal ob preurejanju Roga, to je njegova politika. To logiko razumem. A to ceno lahko ljudje kapitalizirajo šele, če se odločiijo prodati svoja stanovanja. Velikega večina nima tega namena. Hkrati ima veliko ljudi tudi otroke, prijatelje, sorodnike in tako naprej. Ali ni Ljubljana mesto, ki je ponosno na to, da je odprto in solidarno? In ali niso ravno naši najbližji tisti, do katerih hočemo biti solidarni? Ne govorim, da bomo s svojo politiko razvrednotili stanovanja ali kaj podobnega. Govorim o tem, da bomo aktivirali prazna stanovanja, da bomo stanovanja, ki se oddajajo prek Airbnb, poskušali spraviti na trg najemnih stanovanj za tiste, ki jih potrebujejo, in da se bomo s politiko premaknili od gradnje vilablokov in luksuza – k soseskam.

Srečal sem se že s kar nekaj ljudmi s stanovanjskega področja in pogovarjali smo se, kje so možnosti za novogradnje. Možnosti so v Stanežičah, lahko nastane soseska v Šentvidu, ob Zaloški cesti in ob Cesti dveh cesarjev. To so štiri soseske, ki jih je po mojem treba prioritetno zarisati, tja povabiti javne stanovanjske sklade in zasebne investitorje, ker hočemo zgraditi mešane soseske. Del stanovanj mora biti namenjen prodaji, del pa oddaji oziroma javnemu najemu.

Bi to postavili kot pogoj zasebnim investitorjem – da je del stanovanj najemnih?

Da, absolutno. To počnejo vse normalne države. Ko smo bili v vladi, smo stanovanjski model, ki velja v Sloveniji – in trenutna vlada ga ne ukinja, kar je velik plus – posneli po avstrijskem zgledu. Steber tega modela je reguliran trg, na katerem lahko sodelujejo javni stanovanjski skladi in neprofitne stanovanjske organizacije. Oboji lahko dostopajo do dolgoročnih, 30-letnih kreditov po fiksni, enoodstotni obrestni meri. To zagotavlja sklad v SID banki, ki iz javnih sredstev prejema 100 milijonov evrov na leto, poleg tega pa išče še dodatna sredstva pri evropskih razvojnih bankah in tako naprej. To je temelj stanovanjske politike, ki ga želimo v mestu nadaljevati na izvedbeni ravni. Sistem smo postavili, ko smo bili v vladi, zdaj pa ga želimo uresničiti.

Vaš tekmec Anton Rop je delal v Evropski investicijski banki in ima prav tako zelo izdelano stanovanjsko platformo, poudarja pa svojo izvršno moč – da je bolj kompetenten in da dejansko zna pridobiti sredstva in to izpeljati. Kako se primerjate z Ropom in njegovim programom?

Ko bom župan, ne bom imel težav z Ropom sodelovati na tem področju. Cenim njegove izkušnje.

Rop je v intervjuju za Objektiv povedal, da se je vsaj trikrat sestal z Levico in da ste se pogovarjali o sodelovanju. Kandidata pa sta zdaj kljub vsemu dva – vi in Rop. Se vama ni uspelo dogovoriti?

Ponudil sem, da naredimo skupno listo ter da Rop in Klakočar-Zupančičeva nastopita ob meni kot kandidata za podžupana.

Ali Ropa še vedno vidite kot podžupana?

To možnost je poleti zavrnil, tako da se bomo pogovarjali po volitvah. Kar zadeva njegove izkušnje v evropskem bančništvu, smo odprti za to, da se povežemo in iščemo skupno korist, če bi bil pripravljen sodelovati. Navsezadnje živimo v istem mestu – Ljubljana je ena. Če poslušate predvolilna soočenja, lahko opazite, da imamo na marsikaterem področju ne samo z Ropom, ampak tudi z Boštjančičem in Jankovićem podobne programske cilje.

Ko berem vizijo 2045 in preučujem poteze občine, ugotavljam, da te poteze ne vodijo k njeni uresničitvi. Ne peljejo k temu, da bomo v Ljubljani dobili 45.000 novih stanovanj, ne prispevajo k temu, da bomo dobili pretočen promet, saj se z gradnjo nordijskega centra v Podutiku temu cilju ne približujemo. Župan pravi, da bo še pred volitvami podpisal pismo o nameri za trgovsko središče ob Stožicah. Tudi s tem se ne približujemo temu cilju. Zadnja stvar, ki jo Ljubljana potrebuje, je še en trgovski center. Skratka, kandidiram, ker je župan tisti, ki v mestu določa prioritete.

Ampak v Stožicah vendar ne more biti nič drugega kot trgovski center glede na to, kar je bilo doslej zgrajeno.

Lahko pa bi spremenili namembnost objekta, da bi bila tam stanovanja. Zakaj ne bi bilo tam stanovanj?

Ni ravno prijetno živeti na stadionu. In ne predstavljam si, kako bi lahko tisto betonsko okostje pretvorili v stanovanja.

Niste arhitekt. To je vprašanje za arhitekte.

Jankovićev arhitekt je bil prof. Koželj. Kdo bo vaš?

Ne bomo imeli mestnega arhitekta. Vzpostavili bomo komisijsko odločanje. Mesto bomo obravnavali kot sistem. Stanovanjski trg vidimo kot sistem, ki ga je treba urediti, promet prav tako. Prometa ne urediš tako, da preurediš eno ulico. Promet je treba pregledati tako, da spremeniš hierarhijo in prioritete v mestu – da z boljšimi kolesarskimi stezami ljudi prepričamo, da kolesarijo. Sam sem v mestu 90-odstotni kolesar. Vedno sem stal za tem, da je treba voditi z zgledom. Vodil bom z zgledom in skozi oči kolesarja izboljševal to infrastrukturo, kot so jo v Köbenhavnu, Amsterdamu in Parizu. Vsa ta mesta so v minulih letih veliko vlagala v javni potniški promet. V Ljubljani pa smo v javnem potniškem prometu v zadnjih desetih letih izgubili 23.000 dnevnih potnikov. Zdaj moramo res zarisati rumene pasove – kar zadeva mene, po sredini vpadnic, ko se bodo te prenavljale, ker je treba razmišljati tudi naprej. Vrsta mest v Evropi je v zadnjih letih uvedla tramvaj, da bi s preusmerjanjem ljudi na kolesa in v uporabo javnega potniškega prometa zmanjšali število avtomobilov v mestih. Vendar tramvaja ne bomo obljubljali za prvi mandat, ker je to ogromen projekt. V tem mandatu lahko projekt pripravimo, izvedbe pa se lotimo v drugem, ko gremo še enkrat skozi volitve. V prvem mandatu pa imajo prednost rumeni pasovi, cestni vlaki na vpadnicah, krožne in nočne linije, družinske karte in kolesarska infrastruktura.

Vaša najbolj konkretna ideja je ideja o brezplačnih vrtcih. Kako bi to bilo videti na operativni ravni, kako bi se tega lotili in kakšni bodo stroški? Kdaj bi zaživeli?

V prvem letu mandata. Tukaj sistem že imamo, ker je vrtec za drugega, tretjega otroka in tako naprej brezplačen. Se pravi, treba je vzeti isto šablono in jo uveljaviti še za prvega otroka. Po naših izračunih in ocenah bi to stalo do 30 milijonov evrov. Tako računa tudi kolega Igor Feketija.

Ljubljana je prestolnica. Vloga prestolnice je, da daje zgled. Zelo sem vesel, da je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje tri tedne po tistem, ko smo dali to pobudo in povedali, da jo bo Ljubljana izvedla, imelo veliko konferenco v Portorožu, kjer so v ospredje postavili brezplačni vrtec. Tako da verjamem: če bo Ljubljana to naredila, bo država temu sledila.

Zakaj brezplačnih vrtcev niste uvedli, ko ste bili v vladi? Socialna ministrstva ste imeli pod sabo in takrat je bila priložnost.

Kot veste, smo načrtovali dva mandata. V prvem smo se ukvarjali z velikimi sistemskimi spremembami. Sam sem se ukvarjal s pokojninsko reformo, pomagal pri dolgotrajni oskrbi, bil vpleten v stanovanjsko politiko in vzpostavljanje sistema ekonomske demokracije. Na ministrstvu so se pojavljale tudi druge stvari in vprašanja, ampak tja je bil usmerjen naš fokus. Seveda smo se pogovarjali tudi o drugih stvareh, na primer o brezplačnem vrtcu in o preureditvi področja družinskih dodatkov in družinskih prejemkov. Toda to so bile stvari, ki so bile predvidene za drugi mandat.

Se vam ne zdi, da bo uresničitev ideje o brezplačnih vrtcih – rekli ste že v prvem letu mandata – v bistvu koristila premožnim? Premožni so namreč tisti, ki imajo stanovanje v Ljubljani, premožni so tisti, ki lahko plačujejo visoke najemnine. Mlade družine z otroki si, kot ste sami ugotovili, danes v Ljubljani ne morejo privoščiti stanovanja, tudi najema ne. Tistim, ki nekaj že imajo, boste dali še brezplačni vrtec.

Poznate dohodkovne razrede, ki veljajo v socialni politiki? Najvišji je pri nekaj več kot 1300 evrih na družinskega člana. Tukaj torej ne govorimo o milijonarjih, ampak o ljudeh z malo višjo plačo od povprečja, ki pa morajo zato, ker imajo otroke, v Ljubljani za vrtec – ki je zame osnovna izobraževalna institucija – plačevati tudi 400 evrov na mesec. To se mi enostavno ne zdi pošteno, niti smiselno niti sistemsko, če vrtec razumemo kot del šolskega sistema. Ne moremo tako kaznovati srednjega sloja.

Ali bo brezplačni vrtec za tiste s stalnim prebivališčem v Ljubljani ali tudi za tiste z začasnim? Kaj pa dnevni migranti, na primer tisti, ki delajo v javnem sektorju in vpisujejo otroke v ljubljanske vrtce?

To bo treba natančno pogledati, ker so me opozorili, da se lahko zgodi, da bodo ljubljanski vrtci preobremenjeni, če bi brezplačne vrtce uvedla samo Ljubljana. Mislim, da bi bilo za začetek najbolje to uveljaviti za ljudi s prebivališčem v Ljubljani, torej za Ljubljančane.

Ljudje z začasnim prebivališčem so običajno najemniki, ki so pravzaprav najbolj ogroženi.

To je relevantno vprašanje. Upoštevati moramo tudi položaj najemnikov, i v Ljubljani dejansko živijo, vendar imajo tu prijavljeno le začasno prebivališče. Definitivno ne smemo dopustiti, da bi ljudje iz okoliških občin, dnevni migranti, zasičili ljubljanske vrtce in potem ne bi bilo prostora za Ljubljančane. Kar zadeva ljudi z začasnim prebivališčem, bomo to vprašanje še preučili.

Ste za sežigalnico ali proti njej?

Zavedam se problemov z odpadki. Odvoz odpadkov Ljubljano stane več kot 20 milijonov na leto. Ampak Ljubljana ima zelo slab zrak, po kakovosti zraka smo na repu evropskih mest, v zadnjih 15 odstotkih smo. Dokler je kakovost zraka v Ljubljani takšna, si sežigalnice ne moremo privoščiti. Zato sem prej rekel, da je prednost promet, ker je promet poleg individualnih kurišč največji onesnaževalec. Če nam ne bo uspelo izboljšati kakovosti zraka, si ne morem predstavljati, da bi razmišljali o sežigalnici. Torej: najprej zrak, potem se pogovarjamo naprej.

Sežigalnice torej ne izključujete?

V prihodnjem štiriletnem mandatu je nikakor ne vidim – prioriteta bo zrak. Preurejali bomo promet in razmišljali o spodbudah za odpravo individualnih kurišč, ki jih je v Ljubljani po mojih podatkih še vedno 19.000 – to sem slišal nazadnje na konferenci okoljskega centra, ki sem se je udeležil. Tukaj je treba najprej doseči izboljšave.

20 milijonov evrov za odvoz odpadkov je velik izdatek, ki bi ga sežigalnica zmanjšala.

Obstaja še en argument proti sežigalnici, ki ga uporabljajo okoljevarstveniki. Pravijo, da je največ sežigalnic na severu Evrope – na Danskem, Švedskem in tako naprej. Če pogledamo, kolikšen delež odpadkov tam sežgejo in koliko reciklirajo, vidimo, da je Slovenija pri recikliranju pravzaprav boljša od skandinavskih držav.

Sežigalnice so torej na neki način potuha, da ne recikliraš.

Da. Je pa dejstvo, da bo vedno ostal neki del odpadkov. Pri sežigalnici je tudi odvisno, kolikšen del odpadkov bo to. Slovenija je ravno zato, ker je sežig oziroma odvoz smeti drag, zelo prizadevna pri recikliranju in smo v tem pogledu med najboljšimi v Evropi. Ravnanje z odpadki torej ni enoznačno vprašanje. Tudi v recikliranje je zelo smiselno še naprej vlagati napor, da ugotovimo, kje so še dejanske možnosti.

Tržnica, Križanke, stadion. Kaj se bo zgodilo s to Plečnikovo dediščino, če boste župan?

Kar zadeva tržnico: garažne hiše absolutno ne bo, ker je to zapravljanje denarja. Stala bi 60 milijonov evrov in ogrožala Plečnikovo dediščino. Površinska prenova tržnice – da, garažna hiša spodaj – nikakor. Temu smo ves čas nasprotovali in denar za to bomo rajši porabili za projekte v soseskah.

Nasprotujem selitvi šole iz Križank. Križanke je treba obnoviti, tudi festivalni del, ne da bi pri tem izrinili šolo.

In tretja stvar, Plečnikov stadion. Vidim ga kot žrtev megalomanije. Nekoč je bila tam načrtovana celo igralnica, nasproti osnovne šole, ki je čez cesto. Vesel sem, da se to ni zgodilo in da so se ljudje uprli. Če preberemo zadnji intervju z županom Jankovićem na portalu MMC, je povedal, da je zdaj pred Plečnikovim stadionom načrtovana 70 metrov visoka stolpnica. To je višina ljubljanskega Nebotičnika. Mislim, da je treba stopiti korak stran od teh megalomanskih projektov in se vprašati, zakaj Plečnikovega stadiona enostavno dediščinsko ne prenovimo in preuredimo v park, v srce četrtne skupnosti Bežigrad. To bi bil naš načrt. Problem pa je, da ga mora mesto najprej odkupiti.

Zakaj premisleka, ki ste ga zdaj formulirali na primeru Plečnikovega stadiona, v Ljubljani doslej ni bilo? Ljubljana je vendar imela zelo uglednega podžupana Koželja, ki je znal razmišljati o funkcionalnosti javnih prostorov, pa se to ni zgodilo?

Tega tudi sam ne razumem. Pol Ljubljane je govorilo o tem. Na te volitve sem šel prav zato, ker vidim, da potrebujemo prelom z obstoječo politiko in obstoječim razmišljanjem. Mislim, da drugače teh stvari ne bomo premaknili z mrtve točke. Nekatere stvari v Ljubljani stojijo dvajset let zaradi tega, ker je nekdo trmast.

V prejšnjem mandatu je imela vaša stranka tudi ministrstvo za kulturo. Kako ste se takrat angažirali za te ideje?

Za Plečnikov stadion smo se angažirali. Največji problem je bila odkupna cena, ki jo je postavil Pečečnik. Glede Križank je bila aktivna kolegica Vrečko.

Pravite, da do dogovora z ministrstvom o odkupu stadiona ni prišlo, ker je lastnik zemljišča postavil previsoko ceno, a ta objekt je bil nekoč v mestni lasti. In ko gre za Stožice, niste edini, ki razmišljate o tem, ali jih ne bi raje namenili kakšni drugi javni rabi, ne trgovinam. Ali to pomeni, da je bila pred leti narejena napaka z nepremišljeno prodajo mestnih nepremičnin?

Absolutno! Meni se zdi prodaja Plečnikovega stadiona naravnost škandalozna. Ne vem, kako je mestna oblast to lahko dopustila.

Kaj pa bi naredili z Maximarketom? To je še ena nepremičnina, ki sameva v samem središču Ljubljane.

Mislim, da mora mestna občina tukaj razmišljati o odkupu. To je tudi kulturna dediščina in prostor, ki je zelo primeren, da bi ga uporabili za razvoj družbenih dejavnosti, ki v mestu manjkajo. Če omenim samo eno stvar: če greste zdajle mimo Centralne tehniške knjižnice proti Maximarketu, boste videli študente, ki v vrsti stojijo, da pridejo do čitalniških površin. Zakaj ne bi dogradili čitalniških površin čez cesto, v prostorih Maximarketa?

Ali pa bi tja umestili Mestno knjižnico?

Tako je. Knjižnica Otona Župančiča je v najemniških prostorih in, če se ne motim, plačuje 70.000 evrov najemnine na mesec. Takšna ustanova bi lahko dobila prostor v Maximarketu. Skratka, tem prostorom ne bi bilo težko najti smiselne vsebine.

Pod veleblagovnico je trgovina z živili. Ta trgovina v središču mesta je ob nedeljah zaprta tako kot vse druge na podlagi veljavnega zakona. Se vam ne zdi smiselno, da bi ta ali kakšna druga trgovina ob nedeljah vendarle poslovala? Ljubljana je nacionalna prestolnica in turistična destinacija in v tem turističnem in nacionalnem centru ob nedeljah ni odprta nobena večja trgovina z živili!

Sprašujete človeka, ki je bil prvi podpisnik zakona o nedeljskem zaprtju trgovin?

Točno tako. Toda minila so leta in razumljivo bi bilo, če bi opozorili, da so se časi spremenili.

Moje stališče se ni spremenilo. Če bomo začeli dopuščati izjeme, bomo zakon tako razrahljali, da bo 30.000 ljudi, ki delajo v trgovinah, spet moralo delati ob nedeljah. Tukaj sem na strani ljudi. Turisti ob nedeljah lahko gredo v restavracijo, v muzej ali na sprehod. Popolnoma nobene potrebe ni po nakupovanju ob nedeljah. In tudi mislim, da je za vso družbo bolj zdravo, da supermarket ni kraj, kamor se zahaja ob nedeljah. Poglejte, kakšno čudovito naravo imamo.

Kakšna je razlika med tem, da redno zaposleni prodajalci ob nedeljah ne delajo, namesto njih pa delajo prekarni delavci iz Azije? Wolt dela tudi ob nedeljah in zaposluje prekariat v nasprotju z običajnimi trgovskimi podjetji. Ker so ob nedeljah trgovine z živili zaprte, služi lastnik prekarniške korporacije.

To drži, ampak moje stališče je, da bi morale biti nedelje načeloma za vse dela prosti dan. Ne zagovarjam nobenega dela ob nedeljah, razen z izjemo v gostinstvu.

Tukaj ste podobni katoliški cerkvi.

Pa saj imam vse zakramente.

(Smeh.) Ampak cerkve delajo ob nedeljah.

(Smeh.) Ja, najbolj, in papež tudi.

Pet odstotkov proračuna bi namenili četrtnim skupnostim?

Ena od bistvenih sprememb, ki jo bomo uvedli, je, da bomo prešli iz enoosebnega upravljanja mesta, ki se bolj ali manj vodi iz ene pisarne. Namesto tega bomo določili, da bo pet odstotkov proračuna pripadalo četrtnim skupnostim. Ta denar bo rezerviran zanje in skupaj s četrtnimi skupnostmi bomo določali prioritete. Če je problem parkiranje, bomo reševali parkiranje, če bodo rekli, da je problem urejenost parka, bomo uredili park.

Če se pomaknemo iz centra, bomo videli v Trnovem neurejene ploščadi in razbite ulične svetilke. Za Bežigradom bomo videli žalostno podobo podhoda oziroma celega predela pri Astri. V Dravljah ploščice po parkovnih površinah, kjer so mi prebivalci povedali, da že leta zaman prosijo občino, naj jih popravi. In tako naprej. Meni te stvari niso nepomembne. Mislim, da se mora nekdo enostavno lotiti teh stvari, in tega se bomo lotili skupaj s četrtnimi skupnostmi. Zato je naše vodilo, da bomo mesto vodili skupaj, s prebivalci četrtnih skupnosti bomo določili prioritete, ki jih bomo s tem denarjem uresničili.

Vaš slogan je »Ljubljana, ki si jo lahko privoščimo«. Nas pa zanima obrnjeno: ali si Ljubljana lahko privošči vaš program? Omenili ste brezplačne vrtce, stanovanjski program, širitev javnega potniškega prometa, dolgoročno tudi tramvaj. Pa tudi potencialni odkup Maximarketa, Plečnikovega stadiona in Stožic. Vse to bo bremenilo že tako zadolžen mestni proračun. Obljubljate tudi »zniževanje stroškov v mestu, ki nezadržno rastejo«. Kateri stroški se bodo še znižali in predvsem od kod boste dobili sredstva za to?

Povedal sem že, kje bomo varčevali. Ne bo garažne hiše pod tržnico, ki stane 60 milijonov evrov. Sežigalnico odmikamo iz naslednjega mandata – to je projekt za dvesto do tristo milijonov evrov. Nordijskega smučarskega centra definitivno ne bomo gradili. Ko se pogovarjamo o stroških, se bomo osredotočili predvsem na dve poglavji. Brezplačni vrtec in stanovanja. Je pa dejstvo, da v Ljubljani predvsem stroški storitev rastejo. To je posledica poslovnega modela. Ljubljana privablja turiste, trenutno jih je tri milijone na leto, sedanji župan pa pravi, da bi jih rad pet milijonov. Ker v mesto prihaja toliko ljudi, ki pridejo predvsem uživat in ne gledajo na porabo, kar je normalno, se lahko nenormalno zvišujejo cene gostinskih in drugih storitev. Pred nekaj dnevi sem s prijateljem spil dva kozarca vina v baru v mestu in to naju je stalo 30 evrov. Včasih so se mi zdele cene v Luksemburgu božjastne. Ko grem danes v Luksemburg, se mi zdijo ugodne, ker je Ljubljana v zadnjih desetih do petnajstih letih postala tako draga. Če bomo nekaj naredili glede omejevanja števila turistov in se osredotočili na to, kako Ljubljano narediti udobno predvsem za njene prebivalce, bomo lahko nekaj dosegli tudi pri umiritvi cen oziroma predvsem pri umiritvi rasti cen.

Za večino Ljubljančanov strošek življenja v mestu ni cena vina v centru, ampak koliko bodo stale položnice za ogrevanje in elektriko ter odvoz smeti. To so položnice, ki so pod Jankovićem nizke, in jamči, da bodo še naprej nizke. Kako bo to pod vami?

Vedno sem deloval po principu: če nekaj deluje, ne spreminjaj, in tako bom deloval tudi tukaj.

Kar Janković dela dobro, tega ne mislite spreminjati?

Absolutno. Nisem tip politika, kot jih vidimo v trenutni vladi, ki po prihodu na ministrstvo zamenja vse direktorje in misli, da je najbolj pameten od prvega dne naprej. Mislim, da imamo z razlogom dvoje ušes in ena usta. Najprej je treba poslušati, potem lahko govoriš. Oziroma kot je zadnjič nekdo lepo rekel: govor je pravica, poslušanje pa dolžnost.

Kaj ste vi – komunist ali socialist?

Jaz sem socialist. Komunisti so za družbeni prevrat, socialisti pa za reformno pot. Jaz sem reformist.

Sprašujemo zato, ker naša anketa javnega mnenja kaže, da imate realno možnost prebiti se v drugi krog, kjer bi lahko bil volilni izid proti Jankoviću zelo tesen. Da bi zmagali, boste v drugem krogu potrebovali tudi glasove desnih volilcev. Kako jih boste nagovarjali, če ste socialist?

Saj sem povedal, da imam vse zakramente.

(Smeh.) Pa saj veste, da to ne odtehta. Potrebujete glasove desnih volilcev. Mislite, da vam jih bodo dali?

Najprej bi opozoril na pomembno stvar v teh anketah, to je odbojnost kandidatov. Od trojice, ki je v ospredju, je najbolj odbojen Rop, drugi najbolj odbojen je Janković, jaz pa sem najmanj odbojen. To pomeni, da tudi na desni strani dobivam najmanj slabih ocen. Tudi ko berem spletne forume, vidim, da tisti, ki pogosto komentirajo desno, pišejo: »Dobro, saj se ne strinjamo z njegovo davčno politiko, ampak za župana bi bil idealen.« Verjamem, da tako razmišlja marsikdo v mestu. Prav zaradi mojega političnega profila, zaradi moje skrbi za ljudi, zaradi sposobnosti poslušanja in razumevanja sistemov, zaradi generacijskega preloma in tako naprej sem veliko bolj sprejemljiv od drugih kandidatov.

Več kot 20 odstotkov vprašanih je na vprašanje, koga bi volili v drugem krogu, odgovorilo, da nikogar od vaju dveh. To pomeni, da bodo desno usmerjeni volilci v drugem krogu verjetno ostali doma.

Morda bodo ostali doma, imajo pravico. Ni obvezno iti na volitve. Ampak praktično vsak dan sem v različnih soseskah in ugotavljam, da sem med Ljubljančani zelo široko sprejet. Računam, da se bo to preneslo tudi v rezultat. V medijih mi lahko natikajo rogove, predvsem najbolj kričeči deli desnice to radi počnejo.

Natikanje rogov … Afera Smodej, od kod je prišla?

Dobro vprašanje. Ne bi špekuliral in brez dokazov ne morem nikogar obtoževati. Lahko pa sklepam, da je glede na to, da so me že prve javnomnenjske raziskave postavljale v drugi krog, ob bok županu Jankoviću, nekdo imel interes, da bi me poskušal spodnesti, še preden se kampanja začne. Sem pa zelo vesel, ker je tukaj predvsem javnost pokazala, da ne bo padala na take poceni finte. Javnost je razvila odpornost proti poceni diskreditacijam, ki jih na žalost določeni deli politike uporabljajo. V tem mandatu je to postalo naravnost neznosno.

Ali lahko rečete, da nikoli niste uživali prepovedanih drog?

Poglejte, dvakrat sem s testi pokazal, da jih ne uživam. Če me sprašujete po lastnih testih in tako naprej, lahko povem, da tisti, ki mi zaupajo, mi zaupajo. Tisti, ki me hočejo spodnašati, me bodo spodnašali. Naša politika je v nekaterih delih mentalno žal pristala nekje na ravni osnovne šole. V njej se nekdo spomni, da imaš veliko glavo, potem pa vsi ponavljajo: »Hahaha, ta ima veliko glavo.« Tudi sam sem hodil v osnovno šolo in te finte poznam. Treba je pač nekje potegniti črto in pokazati, da tega ne sprejemam. Zato se ne bom ne strigel ne bril ali kako drugače dokazoval Aleksandru Reberšku ali komurkoli drugemu, česa sem kriv in česa nisem. Ni mi treba.

V oddaji Tarča je predstavnik SDS zanikal vpletenost v afero, češ da bi jim – če bi hoteli kaj takega narediti – obtožba o uživanju kokaina bolj koristila pred parlamentarnimi volitvami. Se vam to ne zdi prepričljiv argument?

To kaže …

… na to, da so vam to zagodli vaši kolegi leve provenience.

Neizogibno dejstvo je, da se je to zgodilo pred ljubljanskimi volitvami. Še enkrat poudarjam. Brez dokazov ne morem in ne nameravam nikogar obtoževati. Dejstvo je, da je bilo to na portalu Info360, ki si ga lasti Aleš Štrancar, za katerega vem, kam politično sodi in s kom se druži. Do tukaj zgodbo poznam. Kdo je to naročil in plačal, pa lahko le ugibamo.

Vaš tekmec Anton Rop zelo pazi, da govori v množini, torej o stranki in ne o sebi. Pri vas pa opažam ravno nasprotno: v ospredju ste bolj vi kot kandidat, vaša stranka pa zadaj. Tudi na strani Luka za Ljubljano Levica ni omenjena. Ste morda ugotovili, da ste kot kandidat širše sprejemljivi od svoje stranke?

Kampanja se imenuje Luka za Ljubljano, zato je osredotočena okrog mene, ker sem v ospredju zgodbe tokrat jaz kot kandidat za župana. In kot sem rekel: gradimo zgodbo, ki je širša od stranke Levica. Iščemo širše zavezništvo in koalicijo v mestu.

Kako ocenjujete delo svoje svetniške skupine v tem mandatu? Ali vam je uspelo prispevati kakšno vsebino?

V tem mandatu je občino vodil Zoran Janković v koaliciji z Gibanjem Svoboda in delom SD. Naša svetniška skupina je kot opozicija poskušala biti korektiv. Opozarjali so na prave stvari pri vseh teh projektih, kot so garažna hiša pod tržnico, Plečnikov stadion, smučarski center v Podutiku in tako naprej. Ampak na žalost jim kot skupini treh svetnikov kaj več od tega, da bi opozarjali, ni uspelo. Bo pa v novem mandatu bistveno drugače. Trenutno nam ankete kažejo, da bomo dobili več svetnikov in bomo najverjetneje druga najmočnejša skupina v mestnem svetu.

Če boste postali župan, kaj bi to pomenilo za Levico? Bo Levica močnejša ali šibkejša?

Močnejša. Trdno verjamem, da bomo v Ljubljani, ko nas bodo ljudje bolje spoznali, zgradili zelo trdno gibanje. Praktično vsa Evropa se je na nacionalnih ravneh preusmerila v desno, alternative pa se pojavljajo na občinski ravni. Prepričan sem, da so tudi v Sloveniji razmere takšne, da bo tukaj zrasla politična alternativa za našo generacijo. Smo namreč pred generacijskim prelomom v slovenski politiki. Janković in Janša sta ista generacija.

Ampak v parlamentu ne bo več Luke Mesca. Luka Mesec je v parlamentu frontman Levice.

Zdaj bo pa župan Ljubljane. Župan Ljubljane je tudi nacionalna politika.

Se pravi, da boste kot župan tudi vodja opozicije?

Bom župan Ljubljane.

Ko obiskujete ljubljanske soseske, pogovori verjetno nanesejo tudi na to, kaj je bilo v mestu narejeno in kaj ne. Janković je zelo priljubljen župan, rad se druži z ljudmi. Kaj rečete o njem, ko beseda nanese nanj?

Povem, da je veliko naredil, ampak da je njegov čas minil in da ni več kos izzivom v mestu.

Zakaj mislite, da je Jankovićev čas minil? On tega ne misli, sicer ne bi kandidiral.

Pa dajmo tako. Če si nekoliko svobodno izposodim Nietzscheja in njegove preobrazbe duha, bi lahko rekli, da gre vsak človek skozi tri faze. Najprej si v fazi kamele. To je otroško dozorevanje, ko tavaš po svetu in iščeš svoje mesto, tako kot kamela išče vodo v puščavi. Potem nastopi faza leva: takrat svet razumeš, ga obvladaš, primeš vajeti v roke in tako naprej. Nazadnje nastopi faza otroka. To je takrat, ko moraš razumeti: »Dobro, moj čas je minil.« Ko moraš spustiti vajeti in pomagati drugim, otroku. Otrok je namreč tisti, ki pride za teboj.

Mislim, da mora Zoran Janković razumeti, da je njegovo obdobje leva minilo.