Nekdaj zagrizeni športnik, ki je med drugim treniral smučanje, velja za trmastega človeka. Pravi, da je trma predvsem lastnost, ki jo je potreboval na športnem terenu, v poklicnem življenju pa veliko bolj kot prikimavanje ceni odkrito razpravo in kritične sodelavce.
V Ljubljani bi rad odprl novo poglavje, v katerem bi imeli prebivalci prednost pred velikimi in dragimi projekti. Kritičen je do dosedanjega načina vodenja mesta, čeprav priznava, da je župan Zoran Janković v skoraj dveh desetletjih naredil tudi veliko dobrega. Prepričan je, da je prestolnica v prizadevanjih za lepšo podobo mestnega središča pozabila na ljudi, ki živijo v njenih četrtnih skupnostih.
Veljate za trmastega človeka. Je to posledica vaše športne preteklosti ali gre za značajsko lastnost, ki vas spremlja tudi v politiki in gospodarstvu?
Znam biti zelo neposreden. Tudi s sodelavci imam razprave, v katerih si stvari povemo naravnost. Te debate so lahko na trenutke zelo ostre, ampak meni je to všeč. Sodelavci me poznajo in vedo, da s tem ne mislim nič slabega. Zelo rad izzivam ljudi in jih spodbujam, da so kritični. V resnici ne maram ljudi, ki samo kimajo. Zdi se mi, da to nikamor ne pelje, celo nasprotno, da je negativno, ker te potem nihče ne opozori na stvari, ki jih ne delaš prav.
Torej ne potrebujete sodelavcev, ki bi vam samo prikimavali?
Ravno nasprotno. Že dolgo delujem tako, da poskušam za sodelavce izbrati ljudi, ki so boljši od mene. Če imaš okoli sebe samo ljudi, ki ti pritrjujejo, slej ko prej padeš v neki mehurček in začneš misliti, da imaš vedno prav. To je zelo slaba lastnost. In tudi za posameznika, ki tako deluje, je slabo.
Kako komentirate dejstvo, da sta dva vaša poslanska in strankarska kolega kandidata na listi aktualnega župana Zorana Jankovića? Ali to ne vzbuja dvomov o resnosti vaše kandidature?
Odločitev posameznikov nočem komentirati. Gre za poslanca, ki sta si že dolgo zelo blizu z gospodom Jankovićem.
Pravite, da radi poslušate kritične sodelavce. Koliko pa poslušate mlade? Generacije se danes precej razlikujejo, tudi po razumevanju družbe in politike.
Ena od stvari, na katere sem pri sebi kar ponosen, je, da mlade vedno bolj poslušam oziroma jih tudi slišim. Naša generacija pogosto govori o mladih precej kritično. Sprašujemo se, kakšni so, kako bodo živeli, kaj bo iz njih. Ampak če dobro pomislim, smo bili pred dvajsetimi ali tridesetimi leti enaki. Tudi moj oče mene ni razumel in jaz nisem razumel njega. Danes se tega zelo zavedam. Mladi imajo veliko povedati, bistveno več, kot si pogosto mislimo. Poskušam jih poslušati, slišati in razumeti. In mislim, da mi gre to zadnja leta precej bolje kot nekoč. Dobro je, ko se znaš izviti iz svojega ustaljenega okolja, v katerem misliš, da vse veš, in nekomu rečeš: Dobro, zdaj pa ti povej.
Se vam zdi, da so mladi danes bolj družbeno in politično ozaveščeni, kot ste bili vi v njihovih letih?
Mislim, da moji otroci bistveno več razmišljajo o teh stvareh, kot sem jaz pri njihovih letih. Imajo precej bolj izdelana mnenja. Jaz sem kot študent vsak konec tedna žuriral. Hodili smo v Turista, petek, sobota, in nisem prav veliko razmišljal o družbenih vprašanjih. Imel sem štipendijo, dovolj denarja in lahko sem si privoščil precej brezskrbno študentsko življenje. Danes se mi zdi, da se mladi tudi zabavajo drugače.
Po drugi strani pa me pri mladih nekaj skrbi. Predvsem to, od kod dobivajo informacije. Pri nas doma smo imeli vedno naročene časopise, običajno enega ali dva. Seveda vse teme niso bile zanimive za najstnika, ampak vseeno si dobil neke informacije. Danes veliko mladih informacije pridobiva predvsem z družbenih omrežij. Del teh informacij je katastrofalen, manipuliran in populističen. To se mi zdi zelo nevarno.
Je bila prav želja po večji vključitvi mladih razlog, da je lista Gibanja Svoboda za ljubljanski mestni svet precej drugačna kot pred štirimi leti?
Pri sestavljanju smo upoštevali predvsem dva kriterija. Prvi je, da gre za ljudi, ki so aktivni oziroma si želijo resnično biti aktivni v politiki. Ne da pridejo samo takrat, ko je kakšen lep dogodek, ampak da so pripravljeni tudi delati na terenu, z ljudmi. Drugi kriterij je, da delijo vrednote, ki jih zagovarjamo in so zapisane tudi v našem programu za Ljubljano.
Poleg tega sem se zavestno trudil, da bi nekoliko več prostora dobili mlajši. To je bilo načrtno. Želim si, da mladi ne bi bili samo nekakšen okrasek na listi, ampak da bi imeli možnost povedati svoje mnenje in tudi vplivati na odločitve.
Gibanje Svoboda je bilo v iztekajočem se mandatu koalicijski partner Liste Zorana Jankovića. Kot novinarka sem imela pogosto občutek, da so bili vaši mestni svetniki precej nekritični podporniki županovih predlogov. Kako vi ocenjujete njihovo delo?
Na to vprašanje sta dva odgovora. Prvi je, da smo bili štiri leta v koaliciji z Listo Zorana Jankovića. Jaz absolutno verjamem, da je prav, da se koalicijski partnerji pogovarjajo in da tudi konflikte, če jih imajo, rešujejo za zaprtimi vrati. Ni treba, da se vsako nesoglasje ali umazano perilo pere v javnosti.
Dejstvo je tudi, da smo v teh štirih letih veliko naredili. Ponosen sem, da je Gibanje Svoboda dobro sodelovalo z mestnimi občinami, tudi z Ljubljano, na državni ravni pa tudi na lokalni. Veliko projektov brez podpore vlade ne bi bilo mogoče izpeljati.
Po drugi strani pa je res, da je naša svetniška skupina pri določenih projektih preveč sledila županu. Treba je vedeti, da je bila znotraj Gibanja Svoboda vsa štiri leta precej močna tudi kritična linija do načina vodenja Ljubljane. Predvsem mladi v stranki so bili do tega zelo kritični. Zato odgovor ni niti povsem da niti povsem ne. Veliko smo skupaj naredili, vendar bi pri določenih projektih, predvsem pri nekaterih največjih, pričakoval več kritičnosti oziroma več distance svojih kolegov.
O kandidaturi za ljubljanskega župana ste razmišljali precej časa, javno pa ste jo napovedali razmeroma pozno. Kaj je na koncu pretehtalo?
Res je, končna odločitev je padla precej pozno. Bila je rezultat dolgega razmišljanja, predvsem pogovorov s samim seboj in tudi z ljudmi v stranki. Ključno je bilo prav to, o čemer sva se zdaj pogovarjala. Kritika določenih projektov, kritika načina, kako se izvajajo, in predvsem zelo velika spodbuda s terena. Tako mladi kot starejši člani naše stranke so me spodbujali, naj vendarle naredimo korak naprej. Na koncu je prevladalo prepričanje, da je v Ljubljani prišel čas za spremembo, za novo poglavje.
Večkrat ste poudarili, da ni vse slabo, kar je v skoraj dvajsetih letih naredil Zoran Janković. Toda hkrati opozarjate, da so se milijoni porabljali za velike, vidne investicije, medtem ko so bile mestne četrti nekoliko pozabljene. Kaj vas najbolj moti?
To je dejstvo. Tudi sam se velikokrat ujamem v zanko, ko rečem, da je Ljubljana danes lepše mesto. Kako namreč ljudje doživljamo Ljubljano? Običajno pridemo v center, v soboto na tržnico ali decembra pogledat praznične lučke. In tam je Ljubljana lepa za pogledati. Seveda smo nad tem navdušeni in tudi sam priznam, da je bilo veliko narejenega.
Ampak če o tem nekoliko bolj razmisliš, ugotoviš, da imamo meščani od tega, da je širše mestno središče lepo urejeno, bore malo. V določenih pogledih ima to za prebivalce v bistvu negativne posledice. Cene nepremičnin v središču Ljubljane so izjemno narasle. Meščani si stanovanja v centru praktično ne morejo več privoščiti. Veliko stanovanj je namenjenih kratkoročnemu oddajanju, ne več bivanju. Tudi cene v lokalih so se izjemno povišale. Ti lokali so vedno bolj namenjeni turistom, ne nam Ljubljančanom.
Na drugi strani pa imamo mestne četrti, ki so marsikje v slabšem stanju, kot so bile pred dvajsetimi leti.
Katere dele Ljubljane imate v mislih?
Zelo veliko sem hodil in hodim po Ljubljani, tudi po blokovskih naseljih. Nazadnje sem bil v svojih domačih Dravljah. In moram reči, da sem bil res presenečen. Rekel sem že, da bom, ko se bova z županom Jankovićem pogovarjala, predlagal, naj gre z mano na polurni sprehod okoli Osnovne šole Dravlje, proti obvoznici, po Kunaverjevi ulici. Naj pogleda, kako je tam.
Ploščad je močno poškodovana, stopnice so preperele, iz njih gleda železo. To je nevarno, predvsem za otroke. Tam se po mojem mnenju dvajset let ni naredilo praktično nič. Starejša gospa mi je razlagala, da sama pobira odvržene injekcijske igle. Sto metrov stran je podhod pod Celovško cesto, ki je eden najbolj problematičnih. Predvsem jeseni in pozimi se tam zadržujejo brezdomci in odvisniki. Ljudje se podhodu izogibajo, ker se tam ne počutijo varno. In to je realnost Ljubljane, štiri kilometre od mestnega središča. Pred tem si mestna oblast po mojem mnenju preveč zatiska oči.
Bi torej denar namesto v velike projekte usmerjali v urejanje posameznih četrtnih skupnosti?
Absolutno. Ko slišim za nove velike projekte, se vedno vprašam, ali jih res potrebujemo. Zdaj se denimo omenja projekt nordijskega centra. Nisem še videl finančne kalkulacije, ampak res se sprašujem, ali Ljubljana potrebuje še nordijski center oziroma smučišče, medtem ko majhne stvari, kot so razpadajoče klopce ali uničena igrišča, čakajo.
Koliko bi lahko s temi milijoni naredili v mestnih četrtih? Koliko bolje bi ljudje tam živeli?
Mislim, da je Ljubljana nekje izgubila kompas. Namesto da bi se ukvarjala predvsem s tem, kako bodo njeni prebivalci bolje živeli, se preveč ukvarja s tem, kako bo videti na razglednicah. Pa ne pravim, da zunaj centra ni bilo narejenega nič dobrega. Ena boljših stvari, ki so se zgodile v Ljubljani, je denimo Kino Šiška. Da ni bil prodan, ampak je ohranil svojo kulturno vlogo. Tam se ves čas dogajajo dobre stvari, koncerti, alternativna kultura. To je dokaz, da se da tudi zunaj mestnega središča ustvariti kakovosten prostor za ljudi.
Na drugi strani pa imamo po Ljubljani številne zadružne in kulturne domove, ki so bili zgrajeni v petdesetih ali šestdesetih letih in so danes povsem neurejeni. V posameznih četrtih so to pogosto edini prostori, kjer se lahko družijo ljudje, kjer delujejo društva upokojencev, taborniki in različna druga društva. Bil sem denimo v Zadobrovi, kjer mi je bilo zelo jasno, da se v takšne objekte desetletja ni vlagalo. Podobno je na Rudniku. Za ureditev teh prostorov v primerjavi z velikimi mestnimi projekti ne bi potrebovali ogromnih sredstev. In prav to je bistvo mojega razmišljanja. Ljubljana je v resnici pozabila na svoje prebivalce.
Ena od vaših programskih prioritet je varnost. O občutku zmanjšane varnosti v Ljubljani se v zadnjem času veliko govori, pa ne samo na Viču oziroma v okolici azilnega doma. Kako vi ocenjujete razmere?
Varnost je ena ključnih točk mojega programa. Ko se pogovarjam z ljudmi, ugotavljam, da težave nikakor niso omejene samo na Vič in problematiko, povezano z azilnim domom. To je vprašanje celotne Ljubljane. Veliko mi je povedala analiza približno 59.000 pisem oziroma pobud občanov. Iz nje je razvidno, da se občutek varnosti v Ljubljani zelo poslabšuje. In to je problem, pred katerim si ne smemo zatiskati oči.
Trdim, da bomo, če tega ne bomo začeli reševati, prišli v položaj, ko bo težave bistveno težje obvladovati. Nočem, da Ljubljana postane eno tistih mest, kjer se ljudje ne počutijo več varne in niso več varni. Če pogledamo pobude izpred desetih let, so ljudje o odvisnikih in odvrženih iglah pisali predvsem z območja Metelkove in Kotnikove ulice. Danes o tem pišejo prebivalci centra in številnih mestnih četrti. To ni več problem dveh ali treh ulic.
Toda policijska statistika ne kaže nujno povečanja kriminalitete. Je težava predvsem v občutku varnosti?
Prav to je ključno. Če pogledamo statistiko kaznivih dejanj, tatvin in drugih prekrškov, številke niso nujno slabše kot nekoč. Ampak varnost ni samo statistika. Varnost je vprašanje, ali si zvečer upaš iti po ulici. Ali boš šel skozi podhod, park ali pa boš rekel, da se tam ne počutiš varno, in boš raje naredil ovinek.
Kdo bi moral pri zagotavljanju varnosti narediti več? Policija, mestno redarstvo ali občina?
Ljudje, s katerimi sem se pogovarjal po mestnih četrtih, so policijo pogosto pohvalili. Pravijo, da jo pokličejo, policisti pridejo in opravijo svoje delo. Toda mestno redarstvo je tisto, ki bi moralo biti na teh območjih precej bolj aktivno. In bi lahko bilo, vendar po mojem mnenju za to ni dovolj politične volje.
Ko berem odgovore Mestne občine Ljubljana na pobude občanov, pogosto zasledim pojasnila, da določena vprašanja niso v občinski pristojnosti. Da zadrževanje ljudi na javnih površinah samo po sebi ni prepovedano in da občina ne more veliko narediti. Ampak občina ima določene pristojnosti. Zakon ji omogoča, da sama podrobneje določi pravila ravnanja na javnih površinah. Mestno redarstvo ima pri tem svojo vlogo. Ne moremo se dvajset let izgovarjati, da je vse stvar policije. Mestna oblast mora prevzeti svoj del odgovornosti.
Ob tem imamo v Ljubljani tudi številne nevladne organizacije in društva, ki delajo z brezdomci, odvisniki in drugimi ranljivimi skupinami. Bi morala občina z njimi tesneje sodelovati?
Absolutno. Mislim, da je to edini način. Težav ne moreš reševati tako, da ljudi samo preganjaš. Najprej moraš zanje poskrbeti. Zagotoviti je treba varne prostore, možnosti prenočevanja in ustrezno zdravstveno ter socialno obravnavo. Ljubljana denimo nima ustrezno urejenih vseh možnosti za varno uporabo drog, kakršne poznajo denimo v Novi Gorici. S temi ljudmi se je treba aktivno ukvarjati. Če jih bomo samo preganjali, jih bomo prestavili iz ene ulice v drugo. To ni nobena rešitev. Ulica ne sme biti socialna politika mesta.
Ljubljana se že vrsto let spopada s prometnimi zastoji. Kje vidite največje prometne težave?
Promet je ogromen problem Ljubljane. Ključna težava pa izhaja iz tega, kako mestna oblast strateško razume promet. Mislim, da ga razume napačno. Danes se poskuša predvsem povečati pretočnost avtomobilskega prometa. Ampak na tako ozke ulice in vpadnice, kot jih imamo v Ljubljani, preprosto ni mogoče spraviti vedno več avtomobilov.
Še večja težava kot avtomobili Ljubljančanov so avtomobili ljudi, ki vsak dan prihajajo v mesto iz drugih krajev in se potem vračajo domov. Zato bi morala biti strategija popolnoma drugačna. V ospredju bi moral biti javni potniški promet, za začetek predvsem ljubljanski potniški promet. Zelo zgovoren se mi zdi podatek iz analize, ki kaže, da se je delež uporabe Ljubljanskega potniškega prometa v približno desetih letih zmanjšal z 12,6 na osem odstotkov. To je zelo velik padec. Javni potniški promet mora postati prva izbira.
Kako bi ljudi prepričali, naj namesto avtomobila uporabljajo avtobus? Samo pozivanje k trajnostni mobilnosti verjetno ne bo dovolj.
Seveda ne. Ljudem moraš ponuditi tako dober, učinkovit in prijazen javni promet, da se bodo zanj odločili sami. Zato sem tudi proti gradnji novih garažnih hiš v mestnem središču. Ne moreš po eni strani govoriti, da želiš manj avtomobilov, po drugi pa ljudi z novimi parkirnimi mesti vabiti v center. Zanimivo je pogledati, kakšne cilje si je Ljubljana postavila v strategiji javnega potniškega prometa za obdobje od leta 2025 do 2032. Med njimi so izboljšanje zadovoljstva uporabnikov, zmanjšanje povprečne starosti avtobusov, povečanje deleža vozil na alternativna goriva in zagotovitev dostopnosti avtobusov za gibalno ovirane.
Vsi ti cilji so v redu. Nočem reči, da niso pomembni. Ampak meni veliko povedo o tem, kam je usmerjena pozornost mestne oblasti.
Kje so cilji, ki bi merili dejansko učinkovitost in dostopnost javnega potniškega prometa za Ljubljančane? Katere kazalnike bi torej postavili v ospredje?
Mene bi zanimalo, koliko prebivalcev Ljubljane ima v krogu 500 metrov od svojega doma avtobusno postajališče, na katero avtobus pripelje najmanj vsakih petnajst minut. Potem bi me zanimalo, kolikšen delež avtobusov dejansko prihaja pravočasno. Kako pogosto vozijo? Koliko časa ljudje čakajo? Kako hitro pridejo do cilja? To so ključni kazalniki, če želiš ustvariti javni potniški promet, ki bo ljudem zanimiv in uporaben.
Seveda je pomembno, da imamo sodobne avtobuse, da so dostopni gibalno oviranim in da uporabljajo okolju prijaznejša goriva. Ampak če avtobus ne pride takrat, ko ga potrebuješ, ali če moraš nanj čakati predolgo, ga ljudje ne bodo uporabljali.
Po drugi strani so v številnih ljubljanskih stanovanjskih naseljih velike težave s parkiranjem. Ljudje parkirajo na pločnikih, zelenicah in povsod, kjer najdejo prostor. Kako bi to rešili?
To je še večji problem kot parkiranje v centru. Sprašujem se, zakaj ne gradimo garažnih hiš v mestnih četrtih, namenjenih predvsem tamkajšnjim prebivalcem. V Ljubljani imamo veliko starih garaž, zgrajenih v šestdesetih in sedemdesetih letih. Nekatere so danes za sodobne avtomobile že premajhne. Veliko teh garaž je zasebnih, zato seveda ne moreš kar priti in jih porušiti.
Ampak lahko greš do lastnikov in se z njimi poskušaš dogovoriti. Da bi na mestu starih garaž zgradili sodobno garažno hišo, vsak dosedanji lastnik pa bi v zameno dobil najmanj eno ustrezno parkirno mesto. Takšne rešitve zahtevajo pogovore in dogovore z ljudmi, ampak so izvedljive.
V primerjavi z velikimi mestnimi investicijami gre za razmeroma majhne projekte. Je prav v tem razlika med vašim in Jankovićevim pogledom na razvoj mesta?
Zagotovo. To so projekti, ki v primerjavi z deset- ali stomilijonskimi investicijami ne stanejo tako veliko. Ne pravim, da so poceni. Seveda stanejo in seveda zahtevajo delo, predvsem pa dogovarjanje z ljudmi. Ampak takšni projekti neposredno izboljšujejo kakovost življenja prebivalcev. In to bi moralo biti najpomembnejše. Pri analizi pobud občanov me je presenetilo še nekaj. Veste, katera je najpogostejša prošnja Ljubljančanov? Ni povezana z nobenim velikim projektom. Ljudje najpogosteje prosijo, naj se upočasni promet pred vrtci in šolami. To je najbolj pogosta pobuda.
In kako se po vaših ugotovitvah na te pobude odziva občina?
Po analizi, ki sem jo pregledoval, se velika večina teh prošenj zavrne ali preusmeri. Ljudje prosijo, naj se pred vrtci in šolami hitrost omeji na 30 kilometrov na uro, občina pa pogosto odgovori, da je prometna signalizacija ustrezna in da na nevestnost voznikov nima vpliva. To pravzaprav ni odgovor staršem. To je obvestilo, da se ne bo zgodilo nič.
Če sva že začela z mladimi, mogoče še zaključiva z njimi. Mesto brez mladih ne bo živelo, mladi pa bodo ostali le, če bodo lahko v njem živeli. Kako gledate na stanovanjsko problematiko v prestolnici?
Stanovanja bi že zdavnaj morala biti ena ključnih investicijskih prioritet mesta. Že kot minister za finance sem zelo glasno zagovarjal javno-zasebno partnerstvo, ki se ga v Sloveniji marsikdaj demonizira, zlasti to počne Levica. Štiri leta sem intenzivno sodeloval pri spremembah stanovanjske politike na ravni vlade, vendar je bil moj pogled na to področje ves čas precej drugačen od pogleda Levice, ki je vodila ta resor. Oni ves čas zagovarjajo več javnih sredstev za gradnjo stanovanj, ki so na koncu predvsem socialna stanovanja. Ta so seveda potrebna, vendar so kriteriji za upravičenost takšni, da do njih praktično ne more nobena mlada družina, sploh pa ne zaposleni, če lahko rečem, srednji razred.
V zadnjih letih se veliko govori o dunajskem modelu. Gre za cenovno dostopna stanovanja, pri katerih se najprej zagotovi zemljišče po normalni ceni, za kar morata poskrbeti mesto in država. Na teh zemljiščih se potem gradijo stanovanja, ki se oddajajo v najem, denimo mladim družinam. Najemnina mora pokrivati stroške gradnje in omogočati zelo omejen dobiček, da se lahko stanovanjski fond postopoma širi. Zato so najemnine nižje od tržnih.
Ne more pa biti najemnina tako nizka, da ne pokriva niti stroškov, kar zagovarja Levica. Takšen model preprosto ni vzdržen. Sicer se sliši politično všečno, vendar na dolgi rok ne deluje. Na tak način lahko zgradiš nekaj sto stanovanj, ne pa več tisoč, kolikor jih Ljubljana potrebuje.
Govorimo torej o dveh različnih modelih – socialnih in cenovno dostopnih najemnih stanovanjih. Potrebujemo oboje, vendar slednjih danes praktično nimamo. V Ljubljani imamo tudi veliko zemljišč, ki bi jih lahko namenili stanovanjski gradnji, med drugim zemljišča v državni lasti. Tipičen primer, ki ga rad izpostavim, je šentviška vojašnica. V času našega mandata smo se o tem pogovarjali z ministrstvom za obrambo, ki je bilo naklonjeno možnosti, da bi del zemljišč namenili stanovanjski gradnji. To je primer, kjer bi lahko s sodelovanjem države in mesta razmeroma hitro zagotovili več novih stanovanj, in to bo eden mojih prvih korakov pri reševanju stanovanjske problematike.