Anton Rop: Zorana Jankovića ni več, gre za Ljubljano

O tem, da si bodo morali Ljubljančani tokrat izvoliti župana v dveh »rundah«, ni treba dvomiti. 15. novembra bo kvalifikacijska tekma za drugi krog volitev, finale se bo igral štirinajst dni kasneje. Volitve bo odločilo vprašanje, kdo se bo v njem pomeril z »Zokijem«, in dr. Anton Rop deluje nabrušeno. Pozna se mu, da je naštudiral mesto. Pozna se mu tudi, da je rutiniran politik in menedžer – natančno ve, kje mora okolišiti in kaj zapomljivega mora vodja poudariti. Sicer pa je še vedno Tone Rop: vehementen, vzkipljiv, glasnejši od »Zokija«, a tako kot on prepričan o sebi. Predvolilno preudaren. Ali bi na referendumu glasoval za Janševo vlado ali proti njej? »Jaz ne podpiram marsikaterega ukrepa te vlade.« Seveda, v tekmi z Jankovićem bo vsak glas prav prišel.

Včeraj je bil referendumski dan. Kako ste glasovali?

Štirikrat proti. Me pa ta rezultat veseli, ampak je proti pričakovanjem izjemno racionalen. Volilci so pokazali, da se zavedajo, kaj je zares najbolj pomembno. Pri najbolj pomembnem vprašanju so glasovali proti. Zavrnili so novelo zakona o parlamentarni preiskavi, zaradi katere smo sploh imeli referendume. Vsi trije posvetovalni referendumi so bili bolj v funkciji, da bi na volišča pritegnili desne volilce zato, da bi potrdili tudi ta ključni zakon. Hkrati pa so, kot kaže, tesno zavrnili vprašanje o financiranju RTVS. Na žalost je pri preostalih dveh vprašanjih zmagal za. A prav to kaže, da ni zmagala logika štirih enakih glasov in da so volilke in volilci glasovali s svojo glavo.

Če ste glasovali štirikrat proti, pomeni, da ste glasovali proti vladi. Tak je bil namreč slogan levice.

Ne, nisem glasoval proti vladi, odločal sem se vsebinsko. Lahko se to razume tudi kot glasovanje proti vladi, vendar je to poenostavljanje, politična igra, ki se jo grejo največje politične stranke. Tej igri se reče polariziranje volilnega telesa, odločanje na osnovi tega, komu pripadamo, ne pa na osnovi vsebine, o kateri odločamo. Pomembno se mi zdi, da poskušamo v politiko pripeljati več odločanja o vsebini. Oblast mora kritiko prepoznati kot nekaj, kar ji lahko koristi, seveda če posluša.

Ali ta vlada posluša?

Upal sem, da bo poslušala, in še zmeraj tako upam, čeprav za zdaj kaže, da ne posluša prav veliko.

Posvetovalni referendumi so zdaj v modi. Lahko bi imeli tudi referendum z vprašanjem, ali podpirate politiko vlade Janeza Janše. Kako pa bi na njem glasovali?

Tak referendum bi bil seveda absurd. Referendum o vladi so vsakokratne volitve.

Vi osebno pa vlade ne podpirate?

Ne podpiram marsikaterega ukrepa te vlade. Težnja, da se spremeni financiranje RTV Slovenija, je nekaj, česar ne morem podpirati. RTVS razumem kot infrastrukturo, ki jo vsi potrebujemo, in kot ustanovo, ki mora ustvarjati vsebine, ki sicer morda niso komercialne narave, a so pomembne za ohranjanje narodove identitete. Mislim, da tujci, ki nimajo državljanstva, pomembno prispevajo k življenju lokalnih skupnosti in jih je koristno vključevati in ne izključevati. Anomalije na področju sociale je treba reševati z inšpekcijami in ne s prisilnim delom. In mislim, da kakršne koli preiskovalne komisije potrebujejo demokratične varovalke.

Če pa bi vlada sprejela ukrep, o katerem bi ocenil, da prispeva k večji konkurenčnosti gospodarstva, k razvoju, bi to podprl. Mimogrede, interventni zakon kot paket to vsekakor ni. Povedal pa sem že – in sem bil zaradi tega deležen kritike – da se mi zdi smiselno, da se je vlada lotila zniževanja davčnih obremenitev, zlasti dela, ker se Slovenija temu ne bo mogla izogniti, to bomo morali narediti. Vprašanje pa je, kako se je vlada tega lotila, na kateri način.

Boste na prihodnjem referendumu glasovali za zakon?

Za tak zakon ne morem glasovati. Podprl bi lahko davčno zniževanje obremenitve dela, ne pa vsega paketa ukrepov interventnega zakona.

Koga ste volili za župana zadnjih 20 let, torej odkar je župan Ljubljane Zoran Janković?

Na zadnjih volitvah nisem videl nobene alternative, zato sploh nisem šel na volitve. Mislim pa, da sem na prvih volitvah, na katerih je kandidiral Zoran Janković, glasoval zanj.

Kaj vas je prepričalo?

Tisto, kar je tedaj prepričalo veliko večino Ljubljančank in Ljubljančanov. To so bile njegove menedžerske sposobnosti, za katere smo vsi verjeli, da jih ima. Verjel sem, da lahko projekte korektno izpelje, in v primerjavi s konkurenco, ki jo je imel, se mi je zdel takrat najbolj primeren.

Zagotovo imate tudi vi nekaj menedžerskih izkušenj …

Imam zelo veliko menedžerskih izkušenj, ne samo nekaj. (smeh) In so tudi mednarodne.

Res je, imate pa tudi politične izkušnje …

Drži …

Kaj pa je za župana pomembno, menedžerske ali politične izkušnje?

Oboje. Župan katerega koli mesta je najprej politična oseba. Odločilen je pri oblikovanju politike: ali je to politika, ki je namenjena izvajanju projektov zaradi projektov in morda še čemu drugemu, ali pa je to politika, ki ima jasno vizijo, torej da občino vodi tako, da izboljšuje kvaliteto življenja ljudi. Župan se mora zavedati, da je v mestu ključnega pomena demokracija. Župan mora razumeti demokracijo. Demokracija ne pomeni, da greš na volitve, zmagaš na njih, potem pa je naslednja štiri leta župan edini, ki odloča o tem, kakšne in katere projekte in kakšne ukrepe bo mestna oblast sprejemala. Župan mora razumeti, da demokracija niso samo volitve, je tudi vodenje mesta in občine v vmesnem času. On ni edini odločevalec v mestu. V mestu delujeta tudi mestni svet in mestna uprava, tu so tisti, ki pripravljajo razpise in odločajo o konkretni izvedbi projektov. Župan se v to ne sme vpletati. Župan da le usmeritve. Župan ne sme biti Gabrijelčič iz televizijske nadaljevanke Trezor. Upam, da ste gledali.

Sem. Ali hočete reči, da je današnji župan tak kot ta lik v nadaljevanki?

To bodo ocenili volilke in volilci. Je pa zanimivo vprašanje, kako to, da je scenarist ta lik umestil v nadaljevanko, ki govori o ropu banke.

Ste že pri drugem Jankovićevem mandatu ugotovili, da …

… ja, vsi smo to spremljali, verjamem, da tudi vi: vodenje občine je vedno bolj potekalo izključno prek ene same osebe, mestni svet je predstavljal enoumje, ni bilo prostora za različna mnenja in stališča, kakšne posebne transparentnosti pri projektih pa tudi ne.

Referendum o parkiriščih ste podpirali. Ste dali podpis za referendum?

Seveda sem ga podpiral. Mislim, da je ureditev parkirišč eden zelo pomembnih izzivov, ki jih ima prihodnji župan. Ta problem je treba reševati skupaj.

V programu pa ni zaveze, da boste spremenili sedanji parkirni režim.

Moja zaveza je zelo jasna. Če bi prišli na okroglo mizo o demokraciji v mestu, bi tam slišali predstavnike civilne iniciative, s katerimi smo se dogovorili, da bomo sodelovali. Eden od njihovih predstavnikov je povedal, da so čez noč ugotovili, da so parkirišča zaprta, da jim odvažajo avtomobile, nihče se ni z njimi pogovarjal. Začeli so se pogovarjati šele, ko so napovedali referendum, potem pa smo vsi lahko spremljali te pogovore, ki so bili po eni strani žalostni, nekateri pa so bili žal tragikomični.

Mislim, da se je treba s civilno iniciativo po volitvah usesti in poiskati konkretne rešitve. Predvsem je treba priznati, da so ta parkirišča namenjena prebivalcem, ki tam živijo. Priznati moramo, da urbanistične rešitve iz 70. let niso bile ustrezne in da parkirnih mest ni dovolj, zato se je treba dogovoriti, kako in na kakšen način bodo prebivalci ta parkirišča uporabljali.

Pogledati je treba tudi druge rešitve. Eden od možnih ukrepov je revitalizacija starih garaž – v Ljubljani jih je več kot 160 –, ki so neustrezne in se jih ne da uporabljati; te je absolutno treba obnoviti. Nato je treba narediti revizijo celotnega sistema podeljevanja dovolilnic, predvsem pa pogledati velike stanovanjske soseske. Vsaka četrtna skupnost ima svoje posebnosti, zato je treba preveriti, kje bi bilo mogoče zgraditi dodatne garaže in garažne hiše. Eden od modelov, o katerem smo se intenzivno pogovarjali in o katerem razmišljamo, je zadružna gradnja.

Zadružna gradnja garaž? Zakaj pa ne zadružna gradnja stanovanj? To je verjetno nekje bolj pri dnu lestvice.

Nasprotno, to je na vrhu! Vprašali ste me o parkiriščih, o stanovanjih me še niste! Pri stanovanjih je treba najprej povedati, da je Mestna občina Ljubljana v zadnjih dvajsetih letih, v času aktualnega župana, zgradila samo 1400 neprofitnih stanovanj. To je izjemno malo in Ljubljano postavlja med mesta, ki stanovanjsko problematiko rešujejo najmanj učinkovito. Če pogledate na primer Dunaj, ugotovite, da tam 10 odstotkov prebivalcev živi v neprofitnih stanovanjih v lasti mesta, 10 odstotkov pa v neprofitnih stanovanjih na podlagi podeljene koncesije. Skupaj okoli 22 odstotkov. Če izračunate za Ljubljano, pride do takšnega stanovanja 0,42 odstotka vseh prebivalcev.

Zavzemamo se za pospešeno gradnjo oziroma neprofitno stanovanjsko oskrbo, in to na več načinov. Eden, ki je poznan tudi v svetu, je, da mestni stanovanjski sklad in predvsem mesto parcel ne prodajata, ampak jih kupujeta, da lahko zgradita stanovanja, ki so cenejša, neprofitna in omogočajo stanovanjsko oskrbo. Predlagamo, da mestni stanovanjski sklad takoj dokapitaliziramo s sredstvi mestnega holdinga in nemudoma povečamo ponudbo neprofitnih stanovanj v mestu. Tako bomo začeli dohitevati mesta, ki imajo bistveno večji delež neprofitne stanovanjske oskrbe. Gradec ima več kot 100 odstotkov več neprofitnih stanovanj kot Ljubljana.

Eden od načinov, kako to doseči, so tudi neprofitne stanovanjske zadruge. Svojo kariero sem začel na področju neprofitne stanovanjske oskrbe. V prvi mestni skupščini sem bil izvoljen za mestnega svetnika na listi LDS. Takrat smo skupaj s prof. dr. Srno Mandič ustanovili neprofitno stanovanjsko podjetje, ki se je ukvarjalo s promocijo neprofitne stanovanjske oskrbe. Ena od mojih prvih študij je obravnavala vprašanje, ali subvencionirati obrestno mero stanovanjski banki ali ustanoviti stanovanjski sklad. Študijo sem naredil za takratnega ministra Jazbinška in svetoval, da se ustanovi republiški stanovanjski sklad. Ekonomsko sem dokazal, da se to državi bistveno bolj izplača in da so rezultati na področju neprofitne stanovanjske oskrbe bistveno boljši.

Je bil Jazbinškov stanovanjski zakon napaka?

V zadnjih dvajsetih letih in tudi že prej državi ni uspelo zadovoljivo rešiti problema neprofitne stanovanjske oskrbe. V bistvu se temu reče, da nam v Sloveniji ni uspelo zagotoviti zadostne dostopnosti stanovanj. V nekaterih delih Slovenije je bilo to bolje, lahko pa rečemo, da se je ta problem praktično najslabše rešil v Ljubljani. Ne nazadnje si je tudi prejšnja vlada zastavila gradnjo 10.000 stanovanj, pa je, kot veste, ostalo pri obljubi – dejansko je bilo realiziranih okoli tisoč stanovanj. Mislim, da je zdaj čas, da na tem področju naredimo premik, in verjamem, da to zmoremo.

Kako boste naredili premik pri gradnji neprofitnih stanovanj? Ni dovolj reči – dokapitalizirali bomo stanovanjski sklad.

Dokapitalizacija je samo prvi korak. Drugi korak je zemljiška politika, ki jo je treba spremeniti. Ne gre za to, da v Ljubljani gradimo drage soseske, kjer kupujejo stanovanja in živijo ljudje z relativno visokimi dohodki. Če pogledamo vizijo supermesta in način gradnje ter poslušamo podžupana Ljubljane, vidimo, da se zgledujejo po barcelonskem modelu supersosesk. Toda poglejte, kaj se dogaja v Španiji. Tam so velike demonstracije prav zato, ker so gradili lepe, velike soseske, ki pa so drage, zdaj pa se dogaja, da ljudi izseljujejo iz teh stanovanj in ni sledu o neprofitni stanovanjski oskrbi. Če je to model, ki ga želi uresničevati Jankovićevo supermesto, potem povem, da tega ne bomo počeli.

Če bo torej prihodnje leto neki investitor zaprosil za spremembo občinskega podrobnega prostorskega načrta, ker bo želel zgraditi tisoč stanovanj, mu boste odgovorili negativno?

Ne, ne. Mislim, da je treba najprej narediti nov koncept urbanizma v Ljubljani. V skladu s tem konceptom je treba postaviti ustrezne prioritete urbanistične politike, ena od njih pa je seveda neprofitna stanovanjska oskrba. To pomeni, da ne bomo delali po zgledu sedanjega delovanja Ljubljane, ko bi jaz ali kateri koli župan sedel v pisarni in odločal o tej in oni parceli. Narediti je treba urbanistični načrt in v njem opredeliti, da imajo prednost stanovanjska naselja, kjer se izvaja neprofitna stanovanjska oskrba. Vanj je treba vključiti tudi stanovanjski sklad, ki, kot sem rekel, kupuje zemljišča ali sodeluje pri neprofitni stanovanjski oskrbi. Skratka, takšno stanovanjsko oskrbo je treba podpreti. Pri tem je nedvomno treba sodelovati tudi z državo in republiškim stanovanjskim skladom.

Ali se bodo torej zasebni investitorji, ki gradijo za trg, znašli na koncu vrste?

Ne, ne. V Ljubljani imamo trend razprodaje zazidljivih parcel. Občani v Gameljnah, ki so me povabili, so mi povedali, da pod Rašico nastaja veliko naselje in da so tam parcele že vse prodane. Tam so seveda že zasebni investitorji, ki jih imajo v lasti. Preveriti bo treba, koliko OPPN-jev je že sprejetih, pri katerih pravzaprav ni več poti nazaj oziroma je zelo težko. Nihče ne razmišlja, da bi posegli v obstoječo zasebno lastnino in razveljavili OPPN-je.

S tržno gradnjo so neposredno povezani kratkoročni najemi stanovanj. V programu zagovarjate »premišljeno regulacijo kratkoročnih najemov na stanovanjskih območjih«. Kaj to pomeni?

V bistvu je treba pogledati omejitve, ki že obstajajo, in ugotoviti, na katerih območjih je treba, če je treba, uvesti dodatne. Upoštevati je treba tudi izkušnje drugih mest: v Amsterdamu so na primer pred kratkim – sicer ima tam mestna občina več pristojnosti kot pri nas – uvedli nekatere dodatne ukrepe in omejitve. Vse z enim ciljem: da mesto vrnejo prebivalcem in da turizem ni ključna prioriteta mesta, ampak so to ljudje, ki v njem živijo ali vanj vsak dan prihajajo na delo.

Zakon že imamo in občinam omogoča določeno fleksibilnost. Ali se strinjate z dosedanjo politiko občine, ki dovoljuje 60 dni kratkoročnega oddajanja na leto, ali bi to obdobje želeli skrajšati na 30 dni, kot omogoča zakon?

To je odvisno od analize, kje je največji primanjkljaj stanovanj. V Ljubljani je treba preveriti stanje v Mostah, Šiški, okolici, ne gledati samo stanja v Centru, kot se običajno dela.

Rekli ste, da turizem ni glavna prioriteta mesta.

Ne, glavna prioriteta so ljudje.

Toda turizem Ljubljani prinaša pomemben prihodek, ne le mestnemu proračunu, ampak tudi ljudem, ki živijo od te dejavnosti, in veliko jih je.

Absolutno. Nihče ni rekel, da je treba turizem v Ljubljani ukiniti. Pomembno pa je, da Ljubljančani ne smejo biti kulisa za turizem – turisti meščane malo vidijo, v bistvu pa ti sploh ne morejo živeti v središču mesta. Prav je, da so turisti med nami, ni pa prav, da to omejuje kakovost življenja Ljubljančank in Ljubljančanov.

Pravite, da so prioriteta ljudje, ampak ti ljudje morajo zaslužiti in od tega živeti.

Saj nihče ni rekel, da bi ukinili turizem, ta bo najverjetneje tudi v prihodnje še naraščal. Gre za to, da se omejijo prakse, kot je kratkoročna oddaja stanovanj, ki škodijo kvaliteti življenja v mestu. V primeru takšnih omejitev bodo cene turističnih storitev zrasle, ne bodo se znižale.

Preseneča me vaše stališče o predvideni sežigalnici odpadkov. Kandidat za župana lahko danes med ljudmi dobi točke, če reče, da je proti sežigalnici, vi pa ste v programu glede tega previdni.

Ne, nismo previdni. Mi nasprotujemo sežigalnici, če bo ta poslabšala kakovost zraka v Ljubljani. A to je le začetek. Prva stvar, ki me pri sežigalnici moti, je, da je njena kapaciteta namenjena 1,3 milijona prebivalcev Slovenije, in to na območju, ki je z vidika inverzije eno najmanj ugodnih v Sloveniji. Na najmanj ugodnem območju bi torej sežigali odpadke – 130.000 ton odpadkov. Za skoraj dve tretjini Slovenije. Zakaj je treba tako veliko investicijo izpeljati v mestu, ki leži v kotlini in je izrazito neprimerno za sežigalnico? V mestu, ki ima izjemno slabo kakovost zraka? Ta se je sicer izboljšala, a je Ljubljana na uradni lestvici Evropske agencije za okolje v letu 2025 še vedno na 652. mestu med 761 ocenjevanimi evropskimi mesti.

Drugič, argumenti župana in mestne oblasti, da bodo inverzijo rešili z dimnikom, visokim 300 ali 400 metrov, so smešni. Ta argument ne drži. V Trbovljah imamo najvišji dimnik v Evropi, visok je 360 metrov. V Kazahstanu stoji najvišji dimnik na svetu, visok je 420 metrov. Za Slovenijo je bila narejena študija o inverznih območjih. Do nje nisem mogel priti, mesto jo ima, a ni javna. Izvedel sem, da iz nje izhaja, da je povprečna inverzija v Ljubljani pri okoli 400 metrih. To pomeni, da tudi če bi zgradili najvišji dimnik na svetu, ta ne bi mogli preprečiti, da dim oziroma drobni delci, dioksini in rakotvorne snovi ne bi ostali v tej kotlini. Vse, kar se bo v tej sežigalnici sežgalo, bo načeloma ostalo v kotlini, zastrupljalo ljudi. Na to opozarjajo tudi zdravniki.

In še en argument, ki je morda ključen. Sežigalnico so načrtovali na vodovarstvenem območju, na vodovarstvenih območjih pa so sežigalnice prepovedane. Zelo nenavadno je, da nekdo sežigalnico tako zelo forsira.

Kakšna je vaša razlaga?

Po njej morate vprašati g. Jankovića. Zakaj je treba to tako forsirati, zakaj je potrebna takšna dimenzija, zakaj bi gradili na vodovarstvenem območju in zakaj se župan izgovarja, da bo zgradil dimnik, ki bo najvišji na svetu?

Načrt za sežigalnico je nepremišljen in sloni na nekaterih predpostavkah, prepisanih iz izkušenj sežigalnic v Avstriji. Nanje se tudi sklicujejo, pri čemer so jim Avstrijci zelo jasno povedali, da kljub temu, da bodo za to sežigalnico pridobili takšno povprečno raven izpustov treh elementov, ki jih navajajo – posebej nevarni so prašni delci PM, dioksini, furani –, jim noben proizvajalec v Evropi ne bo dal garancije, da bodo izpusti na koncu res takšni. Najprej je treba narediti korenito revizijo sežigalnice, kot jo projektirajo, in stroko povabiti k trem evalvacijam: okoljevarstveni, zdravstveni in seveda tudi finančni.

Dve ideji iz vašega programa sta v protislovju. Govorite o tem, da ima Ljubljana kot regijsko središče širšo odgovornost. Eden od argumentov za sežigalnico je prav to, da vse ceste vodijo v Ljubljano kot prometno vozlišče in da je edina, ki je zmožna financirati objekt, ki ga na državni ravni potrebujemo.

V tem ni protislovja. Gre za geografijo in za kvaliteto zraka.

Najprej naj dodam drugo plat zgodbe o sežigalnici. To so individualna kurišča. Če pogledate analizo onesnaženosti Ljubljane, vidite, da so trenutno glavni onesnaževalci zraka v Ljubljani individualna kurišča. Teh je med 80.000 in 85.000 – večinoma so to zasebne hiše, pa tudi nekateri bloki in večji objekti. Če primerjate Ljubljano in Gradec: Gradec je že pred leti sprejel poseben program odprave individualnih kurišč. Po nekaterih ocenah individualna kurišča onesnažujejo Ljubljano skoraj toliko kot ena sežigalnica. V Ljubljani imamo poleg načrtovane sežigalnice še več sto drugih »sežigalnic«, če jih merimo po obsegu izpustov. Nihče ni na tem področju ničesar naredil. O sežigalnici, ki bi lahko bila sprejemljiva, in njeni lokaciji se lahko pogovarjamo, ko naredimo program odprave individualnih kurišč in izboljšamo kakovost zraka.

Pri tem pa ne predlagam referenduma, kjer bi se kregali o tem, na kateri strani smo, ampak predlagam skupščino državljanov. To je nova metoda demokracije. Na okrogli mizi o demokraciji jo je predstavila Srna Mandič, poleg nje pa tudi drugi udeleženci. Gre za neke vrste skupščino državljanov oziroma meščanov, ki se med mandatom oblikuje kot posebno telo. V takšno skupino se izberejo reprezentativni predstavniki mesta ali države – po starostnih skupinah, izobrazbeni strukturi in tako naprej –, nato pa se jih o posameznem problemu izobrazi. Ne gre torej za to, da bi se kregali kot pri referendumu: stroka jim predstavi pozitivne in slabe plati, nato pa dajo priporočilo mestu oziroma mestni oblasti.

Mi imamo mestni svet, to je mestna skupščina. Izobrazite vendar mestni svet.

Zakaj se vam zdijo sodobne oblike neposredne demokracije čudne ali nenavadne? V Evropi na mestnem nivoju že delujejo. Po eni strani vsi zagovarjamo, da je prav, da civilna družba sodeluje pri upravljanju družbe in pove svoje mnenje ter da svoje povedo neodvisni strokovnjaki. Po drugi strani pa pravite, da o nečem odloča neka mestna skupščina.

Še vedno niste odgovorili na vprašanje o posebni legi Ljubljane in njeni prometni povezavi, ki je v prid sežigalnici.

To absolutno ni argument v prid sežigalnici. Ljubljana seveda predstavlja središče širše regije in nosi številne odgovornosti. Okoljevarstveno breme za mesto in prebivalce mesta je že tako veliko.

Nisem rekel, da Ljubljano zaprimo in prepovejmo promet. Mislim pa, da so njena bremena že zdaj relativno velika, in vprašanje je, koliko dodatnih bremen naj Ljubljana še prevzame. Sežigalnica je tako resen projekt zato, ker ima lahko ekstremne posledice na zdravje ljudi, pri čemer imamo v Ljubljani velik problem z zdravstvom. Da, mislim, da si ne moremo privoščiti, da bi mesto zato, ker je metropola in središče, avtomatično prevzelo čisto vsa bremena.

V zadnjih letih so dogradili in prenovili kanalizacijo v Ljubljani. To je bil kar velik dosežek?

Mislim, da je bil. Ne govorim, da v Ljubljani v zadnjih dvajsetih letih ni bilo nič pozitivnega narejenega. Tudi v program smo zapisali, da je ena od pomembnih pozitivnih stvari, da se je center mesta zaprl za promet in namenil pešcem. To ima večdimenzionalno prednost in korist. Mislim, da sta pozitivna projekta tudi Center Rog in nedvomno Cukrarna.

Stožice?

Za to, da so Stožice ostale nedokončane in so deloma prazne, potrebujemo rešitev. Stožice so projekt, ki ima dve plati. Kot navdušen športnik in športni navijač grem vedno rad v Stožice in zdi se mi fino, da jih imamo. Kako je bilo to narejeno in kaj še ni bilo narejeno, pa je seveda druga plat. Da so podjetja, ki so tam sodelovala, šla v stečaj, da ne govorimo o drugih stvareh, ki so s tem povezane, je nekaj, čemur bi se morali nujno izogniti. Če bi bil tak projekt dobro upravljan, se to ne bi zgodilo.

Ali je to eden izmed projektov, ki bi jih morala odkupiti občina in nameniti za stanovanja?

Mislim, da tam ni mogoče zgraditi stanovanj. Podpiram pa ideje, da bi prostore namenili za uporabo športnih društev iz vse Ljubljane in tako pridobili več lokacij. Temu se nagibam bolj, kot da se to vedno znova prodaja raznim podjetnikom sumljivega izvora in ne vemo, ne kdo je to kupil ne kaj se zadaj skriva.

Bi bili enako odločni tudi pri odkupu Plečnikovega stadiona?

To je še en projekt, ki je bil slabo voden. Podrobnosti dogovorov z gospodom Pečečnikom ne poznam. Ampak mislim, da bi bilo treba ta projekt dobro razdeliti na dva dela. Kolikor vem, je tam načrtovana stanovanjska gradnja in revitalizacija stadiona. Mislim, da je treba ti dve stvari ločiti. Omogočiti stanovanjsko gradnjo ter ločeno revitalizirati stadion in ohraniti Plečnikovo dediščino, in to ne proti volji prebivalcev, ki tam živijo, ampak v dogovoru z njimi.

Če smo že pri Plečniku: garaž pod glavno tržnico ne bi gradili?

V programu smo jasno zapisali, da ne podpiramo gradnje garaže, kar pa ne pomeni, da ne podpiramo obnove tržnice. Projekt potrebuje revizijo. Tržnica potrebuje kapacitete za prodajalce, tudi za parkiranje, brez kaosa, ki se odvija praktično pred stolnico. Šentjakobsko in Lutkovno gledališče si zaslužita trg, ne pa parkirišča s fontano.

Še drugič Plečnik: ali naj v Križankah ostane srednja šola za fotografijo in oblikovanje ali pa naj Festival Ljubljana dobi pisarne?

Mislim, da se moramo o tem dogovoriti tudi s civilno iniciativo Varuhi Plečnikovega izročila.

Civilna iniciativa ima jasno stališče, da želi šolo.

To je enostaven odgovor. Vsekakor bi Festival Ljubljana lahko našel drugo lokacijo in morda bi lahko bili drugi prostori za šolo primernejši. Mislim, da so Križanke izjemen spomenik in krasno prizorišče, ki ga je nova streha estetsko poškodovala. Predvsem pa mislim, da je s takim spomenikom treba delati v rokavicah.

Treba je poslušati argumente civilnih iniciativ. Absolutno to velja za civilno iniciativo Štepanjsko naselje, absolutno to velja za civilno iniciativo na Fužinah. Sem Šiškar in seveda to velja za civilno iniciativo Dravlje. To so tri civilne iniciative, s katerimi smo se pogovarjali, ki so bile tudi na naših okroglih mizah, in z njimi bomo sodelovali. Pozivam jih, da se vključijo tudi v volitve za četrtne skupnosti.

V programu omenjate javni potniški promet in omenjate analize ter iskanje rešitev. Ampak pogrešamo konkretne opredelitve. Pripravlja se reorganizacija shem linij LPP, odloča se tudi o vlogi Potniškega centra Ljubljana v mestnem prometu. Kako ocenjujete trenutno shemo in kako jo bo treba prilagoditi, da bi zaživela vaša ideja o Ljubljani z živimi četrtnimi centri?

Ljubljanski javni potniški promet je v fazi upadanja. V zadnjih letih ga uporablja vse manj Ljubljančank in Ljubljančanov. V celotni strukturi je javnega potniškega prometa samo 10 odstotkov. Na tem področju so torej nujne spremembe. Eno je organizacija prometa, pametnega mesta, optimizacija vodenja prometa in tako naprej. Drugo so posebne linije, ki omogočijo, da javni potniški promet tekoče teče. Tretje je obnova voznega parka.

Četrta točka pa je tramvaj. Mi menimo, da je treba idejo tramvaja izjemno resno preučiti. Vemo, da je ocena uvedbe dveh poti tramvaja okoli 800 milijonov evrov. Ena proga bi šla od Šentvida do Fužin, druga od Dolgega mosta proti Zalogu. To je skupaj okoli 28 kilometrov. Ta diskusija se je ustavila in mesto se je zdaj usmerilo v baterijske avtobuse. Menimo, da to bistveno ne bo izboljšalo kakovosti mestnega prometa, narediti moramo večji korak.

Ali se nismo načrtov o tramvaju že naposlušali? Pred vsakimi volitvami razpredamo o tem.

Tega v Ljubljani ni mogoče izpeljati, ker očitno župan, ki odloča o vsem, tej ideji ni bil naklonjen.

Ampak 800 milijonov evrov je skoraj dvakratnik občinskega proračuna. Ali to pomeni, da bi se morali zaradi tramvaja odreči kakšnemu drugemu načrtu, recimo odkupu zemljišč za stanovanja?

Tramvaj je dolgoročen projekt, ki pa je izvedljiv. Kot podpredsednik Evropske investicijske banke sem delal projekte v Varšavi in Budimpešti, celo v Moskvi smo imeli projekt podzemne železnice. To so kapitalsko zelo zahtevni projekti, zato se delajo s posebnimi shemami, ki jih Evropska unija podpira. V takih primerih so mogoči krediti na 30 ali 40 let z zelo dolgim tako imenovanim obdobjem mirovanja (grace period). Tramvaj predstavlja trajnostno mobilnost, kar pomeni, da za to obstajajo ustrezna evropska sredstva. Če vsoto investicije delite s 40 let, boste videli, kakšna je obremenitev mesta. Če dodate še evropska sredstva, boste ugotovili, da obremenitev ni tako zelo visoka. Če obstaja politična volja, je to mogoče izpeljati. Verjamem, da bi pri tem pomagala tudi država.

Ali lahko Ljubljančanom zagotovite, da bodo imeli več zdravnikov?

Poleg prometa, stanovanj in upravljanja mesta je zdravstvo ena osrednjih prioritet našega programa. Nevzdržno je, da je v Ljubljani več deset tisoč ljudi brez zdravnika na ravni primarnega varstva. In imamo primanjkljaj pediatrov; omenja se, da je med 2300 in 2700 otrok brez pediatra, kar je enako nesprejemljivo.

Seveda se zavedam, da ima pomembne pristojnosti na področju zdravstva država. Mesto vpliva na upravljanje tega javnega zavoda z nastavitvijo direktorja in uprave ter seveda s financiranjem zdravnikov. Treba je narediti program povečevanja obsega zdravstvenega varstva. Ena od naših zavez je, da bomo naredili vse, da se približamo temu, da bodo vsi, ki živijo v Ljubljani, imeli svojega osebnega zdravnika in da bodo otroci imeli svojega pediatra.

To bi prepričalo vsakega volilca. Ampak še vedno niste povedali, kako nameravate privabiti vsaj enega pediatra. Kaj lahko naredi mesto?

Imelo bo seveda ustrezno štipendijsko politiko, s katero bo štipendiralo mlade študente, bodoče zdravnike, organiziralo posebno izobraževanje in seveda tudi privabljalo zdravnike iz drugih držav, da bodo prišli in imeli dobre pogoje. Zagotovili bomo še vse drugo, kar potrebujejo, na primer otroško varstvo, spodbude za stanovanja – vse to sodi v paket, s katerim privabiš ljudi. Posebna naloga pa je seveda zagotoviti sredstva za te nove zdravnike. To se ne zgodi čez noč in se ne bo zgodilo jutri, zagotavljam pa, da bomo bistveno povečali število zdravnikov v mestu in da bo to ena osrednjih prioritet. Danes imamo v Ljubljani relativno največji primanjkljaj osebnih zdravnikov in pediatrov, kar je nevzdržno stanje. Župan ne more gledati stran. Župan mora iskati rešitve, tudi če niso vse v njegovih rokah.

Park Tivoli. Dilema je: koncert Magnifica ali hrošč puščavnik? Kdo ima pravico do tega javnega prostora, Magnifico ali hrošč?

Meni je Magnificova glasba všeč.

Bi Zavod RS za varstvo narave moral imeti vlogo pri izdaji dovoljenj za dogodke v parku?

Da. Tivoli je namenjen ljudem. Dostop do zelenih površin je pomemben, ni važno, da se hvalimo, da jih imamo veliko. Da se prijatelji sprehajajo, uživajo, se imajo lepo in imajo boljšo kakovost življenja.

Kdor koli bo že župan, bo vaša stranka v naslednjem mandatu verjetno prisotna v mestnem svetu. Če bi morali v koalicijo z Levico ali z Zoranom Jankovićem, koga bi izbrali?

Pogovarjali smo se z relativno veliko civilnimi iniciativami in z nekaterimi strankami. Z Levico smo vsaj trikrat sedeli skupaj in se zelo konkretno pogovarjali. Mislim, da obstoji velika verjetnost, da bomo z Levico sodelovali. »Ljubljana smo vsi« ima najbolj soroden program z njo. Pomembno pa je, ali program lahko izvedemo in ali imamo operativne izkušnje in znanje, da ga izvedemo. Zase sem prepričan, da jih imam.

Sodelovali pa bomo tudi z vsemi drugimi. Najprej seveda s strankami, ki menijo, da je treba dvajsetletno politiko sedanjega župana v Ljubljani spremeniti z več zornih kotov. S temi se bomo povezovali. Noben problem ni, da bi kasneje sodelovali pri konkretnih projektih z vsemi v mestnem svetu. Na nivoju mesta ni nobene potrebe, da bi vnaprej izločeval kogar koli. Vidim pa veliko problemov pri tem, da bi pri bistveno drugačni politiki in vodenju mesta lahko sodelovali tisti, ki zdaj izključevalno podpirajo obstoječo politiko.

Vrsto let ste delali v tujini in niste bili aktivni v Ljubljani. Kandidirate na platformi javnih stanovanj. Zadnja medijska omemba vaših aktivnosti v Ljubljani je prav tako povezana s stanovanji. Omenjeni ste pri neuspešnem projektu gradnje 800 zasebnih stanovanj ob Litijski cesti. Tako imenovano Korotansko naselje naj bi gradila skupaj s pokojnim Janezom Zemljaričem.

To je bila zelo kratka zgodba. Nosilec tega projekta, pokojni Zemljarič, me je prosil, da mu pomagam sestaviti ekipo in pripraviti finančno konstrukcijo. Nisem dal pobude, samo pripravil sem analizo in študije. Mislim, da smo to sodelovanje zelo hitro končali.

Ste takrat komunicirali z Zoranom Jankovićem?

Imeli smo sestanek, ampak se pričakovano nismo ničesar dogovorili. Tam sta bila dva zasebna lastnika. Župan je udaril po mizi in rekel, da dokler sta tam ta dva lastnika, se tam ne bo gradilo.

Namreč, govorite o korupciji v mestu ter o delovanju lobijev in odločanju za kulisami. Mislili smo, da je to morda primer, iz katerega izhajajo te vaše trditve.

Pri tem projektu sploh ni bilo možnosti, to je bilo ustavljeno takoj. Kako delujejo lobiji, bolj ali manj vemo – treba jih je ustaviti sistemsko. Predvsem tako, da župan ali njegova družina ni vmešana v mestne posle.

Verjetno ste spremljali razkritje dosjeja specializiranega državnega tožilstva, ki vključuje tudi prisluhe o domnevni korupciji ter vplivanju na odločanje, pri čemer naj bi sodelovala župan in direktor Ljubljanskih parkirišč in tržnic Bojan Babič. Bi vi odstopili ob takšnem razkritju?

Če drži, kar smo videli na Tarči, da. Gre pa v tem primeru, kot je videti, za način delovanja.

Ampak če boste postali župan, boste imeli direktorja javnega podjetja, ki ga razkriti prisluhi bremenijo suma korupcije.

Poslušal sem prisluhe in sem bil ogorčen tako kot vi. Če bom jaz župan, on zanesljivo ne bo več direktor. Naredili bomo revizijo projektov in pogledali, kaj se je dogajalo in kako se je odvijalo. Naša dolžnost je, da to preverimo.

Kandidirate na platformi, da župan ne sme biti šerif v mestu. Kar nedvomno leti na aktualnega župana in njegov način vodenja.

Tako je.

Pravite tudi, da mesto ni projekt. Ampak uspešnost katerega koli župana, ko se izteče mandat in pridejo naslednje volitve, je odvisna od uspešnosti projektov. Jankoviću moramo priznati učinkovitost.

Nedvomno je veliko mestnih projektov, kjer je njegovo upravljanje milo rečeno neučinkovito. Kot župan definitivno ne bom odločal o vsaki parceli v mestu. Ne bom se osebno pogovarjal z investitorji. Prepričan sem, da mora biti župan prisoten, ko se določajo kriteriji, urbanistični načrt, namembnost in podobno. Ko pa se odloča na primer o kriterijih in izbiri izvajalcev, jih kot župan želim samo videti in potrditi ali pa zavrniti, če bom ocenil, da je kaj z njimi narobe. Odločitve bom tudi predstavil in ubranil na mestnem svetu. O velikih projektih se moramo pogovarjati v mestnem svetu. Gre za to, da projektov ne vodiš pristransko, ampak na podlagi kriterijev in sprejete politike. Potem pa jih spremljaš, nadzoruješ in med izvajanjem poskrbiš za korekcije. Tako vidim vlogo župana.

Župan pa na koncu prevzame odgovornost za to, ali se nekatere stvari speljejo ali ne. Če bom župan in bo 10 odstotkov meščank in meščanov še vedno brez osebnega zdravnika, bom prevzel odgovornost.

Kaj pa vas skrbi? Vendarle kandidirate proti Jankoviću.

Kandidiram za župana.

Ampak z veliko pripombami k delu sedanjega župana.

Ker mi je mar za moje mesto. Ker mislim, da imam kompetence, da ga lahko vodim, učinkovito in hkrati transparentno. Kandidiram pa tudi proti Jankoviću. Tudi zato, ker sem prepričan, da je bila Ljubljana vedno steber odpora proti regresivni in avtoritarni oblasti, Janković pa s svojim delovanjem, s sramotnim koketiranjem z balkanskimi avtoritarci in simpatizerji vojnih zločincev ni in nikoli ne bo mogel biti alternativa sedanji državni oblasti. Prej je ovira in hipoteka.

Kaj pa drugi krog volitev?

Veselim se ga in upam, da pridem vanj.

Kaj pa, če ne?

Če ne, bo to pač odločitev volilcev, ki jo bom spoštoval in drugemu kandidatu zaželel vse najboljše.

Vse najboljše boste zaželeli Luki Mescu ali Zoranu Jankoviću?

Prepričan sem – ne povsem, a relativno prepričan –, da bom prišel v drugi krog, v njem zmagal in postal župan Ljubljane. Sicer pa – Zorana Jankovića ni več, gre za Ljubljano.