Vladimir Rukavina je mariborska legenda, kulturni delavec, ki že več kot tri desetletja soustvarja in ustvarja festival Lent, ki je spremenil podobo Maribora. Med festivalom ga je največkrat mogoče srečati na kolesu, s katerim se premika od prizorišča do prizorišča, srečuje ljudi, prijatelje in sponzorje ter iz tega črpa energijo.
Festival Lent 2026 se bo začel 26. junija s koncertom skupine Dubioza Kolektiv, vse do 4. julija pa bo na različnih prizoriščih po Mariboru ponudil tradicionalno dogajanje za vse generacije – od koncertov in uličnega gledališča do številnih kulturnih vsebin, ki mesto za nekaj dni spremenijo v veliko odprto prizorišče. Za direktorja Narodnega doma Maribor Vladimirja Rukavino Lent ni le festival, temveč energija mesta, srečevanje ljudi in trenutki, ki ostanejo za vedno. Ob morebitnem zadnjem aktivnem Lentovem poletju se ozira nazaj – na jazz noči v Žičkem dvoru, Raya Charlesa v avtomobilu, neuresničeno koncertno dvorano ob Dravi in kulturo, ki po njegovem mnenju ostaja eno zadnjih resničnih veziv družbe.
Po vseh teh desetletjih v kulturi – ste pred začetkom Festivala Lent še vedno nemirni ali ste danes že bolj sproščeni?
Mislite tako, kot bi moji rekli: ali sem še vedno »gibčen, prožen, vsega zmožen«? Upam, da sem. Leta sicer prinesejo svoje – lasje so danes druge barve kot nekoč –, dejstvo pa je, da vse življenje počnem nekaj, kar je redko komu dano. Moj poklic je hkrati moj hobi, zato mi te stvari niso težke. Gremo naprej. Sam se še vedno počutim dobro.
Lent vsako leto prinese kaj novega, katere so največje novosti letošnjega?
Prav velikih novosti pravzaprav ni. Žal že vrsto let nimamo več plavajočega odra na Dravi, ki nas je resnično ločil od drugih festivalov. Mestna oblast je temu nasprotovala, češ da gre za najlepši zaliv na Dravi in da odra tam ne bi smelo biti. Škoda, saj je bilo prostora za približno štiri tisoč ljudi. Spomnim se izvedbe Labodjega jezera. Stal sem na vrhu tribun in opazoval plesalce, medtem ko so pravi labodi priplavali do odra in »gledali« predstavo. To so bili res neponovljivi trenutki. Program ostaja dober in zanimiv, vendar je dejstvo, da smo bili nekoč s plavajočim odrom nekaj posebnega. Danes ima skoraj vsako mesto svoj trg in svoj oder, zato so si festivali med seboj vse bolj podobni.
Česa se letos najbolj veselite?
Vedno se najbolj veselim tega, da bomo znova začeli poletje na Lentu. Predvsem pa vzdušja. Maribor je v času Lenta drugačen – bolj odprt, prešeren, kozmopolitski. Pripeljemo ljudi različnih kultur, narodnosti in glasbenih izrazov. V mesto prinesemo posebno energijo, prijaznost in občutek povezanosti, na kar so ljudje upravičeno ponosni. Takrat je Maribor prepoznan v svoji najlepši luči. Seveda se veselim tudi srečanj s prijatelji ter koncertov Dubioze in Laibacha, s katerima me veže posebno sodelovanje iz časa, ko je bila Ljubljana mesec kulture. Takrat smo skupaj s skupino Laibach in Slovensko filharmonijo ustvarili poseben projekt, ki je pomembno zaznamoval tudi mojo kariero. Po eni strani moraš slediti občinstvu in mu ponuditi tisto, kar ima rado, po drugi strani pa ga moraš tudi izobraževati in mu odpirati nova obzorja. Ko ti ljudje začnejo zaupati, jim lahko predstaviš tudi kaj drugačnega. Oder OTP ob Stari trti denimo deluje že tretje leto. Koncerte pripravljamo ob osmih zvečer, ko je še prijetno toplo in sonce počasi zahaja. Ljudje pridejo, ker vedo, da bodo slišali nekaj novega. Lent je vedno poln presenečenj. Zelo se veselim tudi letošnje, že 30. Ane Desetnice v Mariboru. Marsikdo ne ve, da se je pravzaprav začela tukaj. Ko se je morala iz Ljubljane preseliti drugam, sva se z Gorom Osojnikom srečala in prve tri leta festival gostila v Mariboru. Danes je to velik vseslovenski festival.
Kateri trenutek s Festivala Lent vam je najbolj ostal v spominu?
Takšnih trenutkov je bilo ogromno. Eden najbolj nepozabnih sega v čas, ko je bil današnji Žički dvor še ruševina. Lent smo gradili tako, da smo po mestu iskali propadajoče prostore, jih uredili, jim vdahnili življenje in vanje pripeljali kulturo. Spomnim se večera, ko je tam nastopal legendarni jazzist Lester Bowie s svojim orkestrom. Po koncertu na glavnem odru so prišli v Žički dvor na jam session. Strašno je deževalo, njih dvanajst – sami vrhunski glasbeniki – pa je igralo za nas, ki nas je bilo manj kot njih. Med skladbami so si menjavali inštrumente in igrali do jutra. Pijača je tekla v potokih, veselje prav tako. To je eden tistih trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Ali pa Ray Charles. Vozil sem ga – kot v filmu Za volanom gospodične Daisy, le obratno. Beli človek je vozil temnopoltega glasbenika. Sedel je zadaj v avtomobilu in med vožnjo bral besedila v brajici, zato sva se lahko ves čas pogovarjala. Takšnih trenutkov preprosto ne pozabiš.
Lent je skozi desetletja postal simbol Maribora. Je danes mesto bolj samozavestno kot nekoč?
Maribor ima neki svoj »halt«, kot bi rekli po mariborsko. Ljudje tukaj znajo stopiti skupaj, hkrati pa so izjemno srčni in prijazni. Vedno se je kaj dogajalo – od delavskih uporov do pomembnih zgodovinskih prelomnic. Po drugi strani pa je Maribor zaznamovan tudi z mešanico temperamentov. Veliko Primorcev je po vojni prišlo sem – tudi moja družina izvira iz Trsta. Moj praded je bil upravitelj Narodnega doma v Trstu, ko so ga požgali fašisti, in se je rešil skozi streho. Potem pa sem nekako tudi sam pristal kot upravitelj Narodnega doma v Mariboru.
Narodni dom je za letoma 2026 in 2027 pridobil status javnega zavoda v javnem interesu države. Kaj to konkretno pomeni?
Ta status smo sicer že imeli, zdaj pa smo ga ponovno pridobili za dve leti. Hvala bogu, da se je to zgodilo, saj je bilo to vedno nekoliko problematično področje. Narodni dom s svojimi dejavnostmi že dolgo presega občinske in regionalne okvire – delujemo po vsej Sloveniji. Takšne stvari pa so pogosto odvisne tudi od politike. Na srečo je država zdaj to ponovno prepoznala. Finančno to sicer ne pomeni velike razlike, omogoča pa stabilnejše temelje za razvoj in načrtovanje. Doslej smo bili predvsem odvisni od razpisov ministrstva in nismo bili neposredno financirani. Obenem smo v zadnjih letih še zrasli. Mesto se je odločilo, da nam v upravljanje preda tudi novi Center Rotovž – eno največjih infrastrukturnih naložb v kulturi v Mariboru. Poleg knjižnice in galerije bo tam tudi nov kino umetniškega filma. To pomeni nove programe, nove prostore in tudi več zaposlenih.
Je kakšna stvar, ki ste jo dolgo želeli uresničiti, pa vam ni uspela?
Zelo mi je žal, da ni prišlo do realizacije ideje o novi koncertni dvorani ob Dravi, ki jo Maribor nedvomno potrebuje. Sam sem imel v mislih lokacijo pri Vodnem stolpu na Lentu. Ideja je bila, da bi se od Koroške ceste dvorana spuščala proti reki. Ob njej bi lahko uredili galerijo, morda celo akvarij, v Dravi pa ustvarili otok z letnim prizoriščem – nekaj podobnega Križankam. Žal bo to očitno moralo počakati na boljše čase.
Kako vidite prihodnost kulture? Vas skrbi?
Vedno te malo skrbi. A kultura je trdoživa. Če ne bi bila, ne bi preživela vsega, kar je že dala skozi. Naše poslanstvo je ljudem ponuditi nekaj, za kar sploh ne vedo, da pogrešajo. To se je najbolj pokazalo med epidemijo covida. Takrat smo rekli: sveta ne sme biti brez žive kulture. Prvi koncert po zaprtju v Sloveniji smo pripravili prav tukaj – glasbeniki so igrali na stolpu Narodnega doma, ljudje pa so poslušali spodaj. Nato smo nastopali še z balkonov po mestu, iz česar je pozneje nastala vseslovenska pobuda Glasba z balkonov.
Bo letošnji Lent nekoliko bolj čustven, saj ste namignili, da je morda zadnji v aktivni vlogi?
Mogoče res. Potem pa – penzija. Morda bom na Dravi privezal barko in Lent opazoval z vode. Ribič sicer nikoli nisem bil, je pa Vlado Kreslin med tonskimi vajami lovil ribe kar z našega plavajočega odra. No, bolj je namakal trnek kot lovil.
Kaj vas zasebno najbolj sprošča?
Rad grem na pijačo s prijatelji, zelo rad sem na barki, rad imam mir in plovbo. Velika ljubezen pa so tudi knjige. Zdaj imam tudi elektronski bralnik – lahko povečaš črke, prevajaš besede, zelo praktičen je.
Kaj bi radi, da ostane za vami?
Da ljudje nadaljujejo. Da ostanejo pokončni in da delajo s strastjo. Kultura ni poklic za denar, ampak poslanstvo. Tistim, ki bodo nadaljevali, želim veliko poguma, uspeha in srčnosti. Da bi še naprej širili obzorja in povezovali ljudi. To, da se ne bi več srečevali, pa dvomim. Saj bom imel verjetno dovolj pokojnine vsaj za kakšen špricer.
Vedno nas je zanimalo – od kod ste dobili vzdevek Gogo?
Ko sem bil majhen, so mi starši povedali, da sem ves čas govoril: »Gor, gor, gor!« In potem sem postal Gogo. Danes me tako kličejo praktično vsi. Na »Vladimir« se skoraj ne odzivam, ker tega nisem vajen. Edino v tujini ali pri poslovnih partnerjih me večinoma kličejo Vladimir.
