Glasbena skupina je nastala v poznih petdesetih letih pod vodstvom Staneta Žnuderla, izšolanega glasbenika z Akademije za glasbo. Žnuderl je prav v tistem času napisal glasbo za opereto Na planincah naših, ki so jo leta 1957 uprizorili člani KUD Vič po libretu Mihe Kunaverja, hkrati pa je vodil tudi svoj ansambel. Tako je že od začetka povezoval umetniško in ljudsko glasbo, kar se je poznalo tudi v značilnem zvoku Veselih hribovcev.
Ime ansambla so si izbrali po takratni navadi – da pove, da igrajo veselo glasbo in da prihajajo iz hribov, čeprav pravega izvora imena danes ne poznamo. Stane Žnuderl je bil izjemen harmonikar in glasbenik z občutkom za ljudi. Znal je ujeti razpoloženje časa in ga prenesti v melodije, ki so bile blizu poslušalcem. V knjigi Vsi najboljši muzikanti avtorja Ivana Sivca lahko preberemo, da so Veseli hribovci kmalu po ustanovitvi postali prepoznaven in priljubljen ansambel. Dve leti po nastanku so zasedbo povabili na Radio Ljubljana, kjer je leta 1959 posnela svoje prve skladbe. Uredništvo je ansambel kmalu uvrstilo v radijski program, nastopal pa je v oddajah, kot sta Za naše pomorščake ter Četrtkov večer domačih pesmi in napevov.
Nastopi v tujini
»Med prvimi smo stopili tudi pred televizijske kamere in sodelovali v različnih televizijskih oddajah, kar v tistem času ni bilo samoumevno. Nastopili smo tudi v tekmovalni oddaji v Slovenski filharmoniji, kjer smo se predstavili s kar sedmimi skladbami. Medtem ko so se številni ansambli nastopov v živo pred kamerami izogibali, smo bili mi dovolj glasbeno in odrsko izkušeni, da nam takšni izzivi niso povzročali težav,« je Stane Žnuderl pred časom zaupal zbiralcu tovrstnega gradiva Ivanu Sivcu. Pod imenom Stane Žnuderl mit seiner lustigen Dorfmusik je ansambel prodrl tudi v tujino. V zasedbi so bili sami odlični glasbeniki: Albin Rudan (kasnejši klarinetist Avsenikov), Rudi Moge (nekdanji poslanec DZ), trobentarja Toni Perko in Pavle Oman. Kitaro je dolga leta igral Ludvik Trškan. Z ansamblom so peli Dobrepoljski fantje, prej pa vokalna skupina Stari Ljubljančani (z bratoma Lumbar iz kvarteta Fantje na vasi). Kasneje je z njimi nastopal pevski duet Ivanka Mrak in Peter Ambrož, ki je pozneje postal član Slovenskega okteta. Člani ansambla Veseli hribovci so se skozi leta postopoma menjavali, kar je bilo značilno za njihov način delovanja in tedanjo narodnozabavno glasbeno sceno. Kot zanimivost velja omeniti, da je v zgodnjih letih z Veselimi hribovci občasno sodeloval tudi Lojze Slak, ena najpomembnejših osebnosti slovenske narodnozabavne glasbe. Dolenjski godec ni nikoli postal stalni član ansambla, temveč je šlo za priložnostno sodelovanje v začetnem obdobju njegove glasbene poti.
Bili so med prvimi skupinami, ki so takoj za Avseniki z velikim uspehom gostovale v tujini in tako širile slovensko narodnozabavno glasbo prek meja. V Avstriji, Nemčiji, na Južnem Tirolskem in drugod so kot Die Lustigen Bergsteiger z nastopi in snemanji ohranjali stik z domovino ter ostali zvesti slovenskemu zvoku. Med letoma 1962 in 1964 so za nemško založbo Tempo posneli več plošč z 78 skladbami, s čimer so dosegli izjemen uspeh, razširili prepoznavnost slovenske glasbe po Evropi ter navduševali občinstvo z veselimi, spevnimi polkami in valčki, ki so hitro šli v uho ter vabili k plesu.
Med dobrodelnostjo in humorjem
V skoraj dvajsetih letih delovanja so Veseli hribovci opravili več kot tisoč nastopov, tako doma kot v tujini. Dvakrat so sodelovali na ljubljanski Kmečki ohceti, kjer so s svojo glasbo navdušili občinstvo. Trikrat so nastopili na dobrodelnih koncertih za Planiško velikanko, s čimer so pokazali, da njihovo delovanje presega zgolj glasbeni oder in sega tudi na področje družbene solidarnosti. Leta 1963 so za silvestrovo igrali v beograjskem hotelu Slavija za diplomatski zbor v Jugoslaviji, maja 1964 pa so nastopili na velikem praznovanju dneva mladosti na beograjskem stadionu. Leta 1968 so sodelovali tudi na slovesni otvoritvi novega naselja v Skopju, ki je bilo zgrajeno po potresu. Za gradnjo otroškega doma na Debelem rtiču je ansambel daroval 70.000 dinarjev.
Posebnost njihovih nastopov je bila tudi humorna nota – z ansamblom sta kot humorista nastopala Žužu in Marjan Roblek - Matevž, eden tistih pevcev in humoristov, ki je največ nastopal brez mikrofona in pomoči sodobne tehnike. Roblek je za Nedeljski dnevnik povedal, da je bila glasbena scena v tistih časih povsem drugačna od današnje. »Glasbeniki niso poznali sodobne tehnologije, velikih odrov in računalniško obdelanega zvoka, kot jih poznamo danes. Pot do kraja nastopov ni bila nič manj zahtevna kot sami koncerti. Na nastope smo se vozili z dotrajanimi vozili, sami prenašali opremo tudi v slabem vremenu, a to za nas ni bila nobena težava.«
Njegove besede je pred časom potrdil Stanko Žnuderl in poudaril, da so glasbeni izvajalci tistega časa delovali v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo. »Snemanja so bila redka in zahtevna, pogosto so imeli le eno priložnost, da skladbo posnamejo pravilno. Ni bilo popravljanja, ni bilo ponavljanja posameznih delov – vse je moralo uspeti v enem samem poskusu. Zato so morali biti glasbeniki dobro pripravljeni in med seboj povezani. Tudi pot glasbe do poslušalcev je bila nekoč počasnejša. Danes pesem v trenutku doseže ves svet, takrat pa je do občinstva prihajala prek radia, plošč in od ust do ust. Če je bila pesem dobra, so jo ljudje peli naprej – in tako je postala uspešnica.«
Stane Žnuderl je kot avtor ustvaril okoli 300 skladb, med njimi Polko na Krimu, Alkotest in Dubrovnik-Marsch. Ansambel Veseli hribovci je leta 1979 prenehal delovati po tragični izgubi Žnuderlove matere, ki jo je ob vračanju od maše zadela strela. Kljub temu njihova glasba ni utihnila – ostala je zapisana na posnetkih, v spominih poslušalcev in v srcih ljudi.
Melodije, ki še živijo
Danes Veseli hribovci veljajo za enega pomembnejših ansamblov svojega časa. Ustvarjali so v drugačnih razmerah, brez današnje tehnologije, a z veliko volje in ljubezni do glasbe. Njihove pesmi nas spominjajo na čas, ko so se ljudje več družili, peli in skupaj preživljali prosti čas. Veseli hribovci tako ostajajo simbol obdobja starih ansamblov – časa, ko je bila glasba preprosta, iskrena in iz srca. Njihove melodije še danes živijo in dokazujejo, da prava glasba nikoli ne zastara.
